Ali danes pred televizorjem sploh še kdo razmišlja, od kod prihaja sprejemni signal? Kamor seže oko, lahko sežejo tudi elektromagnetni valovi. In letos oktobra mineva že 60 let od postavitve in delovanja televizijskega oddajnika na Uršlji gori. Začetki razmišljanj o njegovi gradnji segajo še nekaj let bolj v preteklost. To izrazito izpostavljeno in kot na dlani primerno lokacijo na najvzhodnejšem karavanškem vrhu, ki se uradno imenuje Plešivec in leži med Slovenj Gradcem in Črno na Koroškem, so že nekaj let pred tem s svojimi doma narejenimi primopredajniki preizkušali radioamaterji iz radiokluba Prevalje in Ravne na Koroškem S59EHI.

Vso opremo, vključno z anodno baterijo - akumulatorjem, ki je tehtala kar nekaj kilogramov, so pionirji radioamaterstva na Koroškem Zdravko Vezjak (YU3CW), Fric Tratnik, Jože Kert, Mirko Lečnik - Žlici, Alfonz Pavšer, Ivan Pačnik starejši in Janko Čas prenašali v nahrbtnikih na 1699 metrov nadmorske višine na Uršljo goro in preizkušali prve radioamaterske zveze na UKV-področju.

Nemirnost in raziskovanje novosti na področju radijskih valov in elektronike sta Zdravka Vezjaka nenehno gnala, da je bil z idejami ves čas na čelu ekipe. Te je pravi čas, na pravem mestu in brez skrivanja podajal svojim prijateljem, soustanoviteljem leta 1954 ustanovljenega radiokluba S59EHI. Uspeh je bil za tiste čase fantastičen. Iz različnih krajev naše doline so radioamaterji dosegli zveze celo čez državno mejo. Prava UKV-zveza med Jugoslavijo in tujo državo je bila med radioamaterjema YU3CW (Zdravko Vezjak) in OE8PE (Emil Piskernik).

Ključna skupščina radioamaterjev

Konec 50. let je nastopilo novo obdobje. Začelo se je šušljati, da bodo tudi v Jugoslaviji kmalu uredili televizijo, ki je že bila na pohodu v Avstriji. V Ljubljani so se o tem že kar resno pogovarjali, zato se je takoj ponudila nova priložnost in tudi nov izziv za radioamaterje na Ravnah na Koroškem.

Še posebno so se koroški radioamaterji hoteli izkazati na 2. redni letni skupščini Radioamaterske zveze Slovenije leta 1959, katere organizator je bil prav radioklub Ravne na Koroškem S59EHI. Članom skupščine in občanom so želeli pripraviti presenečenje. Nekdo je predlagal, da bi na vrhu Uršlje gore postavili pretvornik in TV-antene. Zgornja bi prejemala TV-signal avstrijskega pretvornika Šekelj, spodnja, ki bi bila obrnjena proti Ravnam na Koroškem, pa bi oddajala TV-signal.

Sprejemno anteno in TV-sprejemnik - 600 vrst na naš standard - so hitro predelali in vse inštalirali v takratnem Domu železarjev. Velik stolp z več sprejemnimi antenami na strehi je oznanjal, da je na pohodu televizija. Ko so pripravili vso tehniko in opremo, so se začeli spogledovati, kako bodo to prenesli na vrh. Nekdo je ocenil, da če so lahko na vrhu postavili cerkev (najvišje ležečo cerkev v Sloveniji sveto Uršulo, ki je zgrajena med 15. in 16. stoletjem), "bomo pa še mi to ropotijo". Toda vse to seveda ni bilo enostavno. Dodatno je zadevo oteževalo vreme. Tisti dan, ko so postavljali opremo na Uršlji gori, je bila planinska koča v snegu do prvega nadstropja in megla je pokrivala ves vrh. Vso montažo in preizkus prvega TV-signala, poslanega v dolino, so opravili v megli in izključno preko lastnih UKV-zvez.

Dan pozneje je bila otvoritev televizije na Ravnah. In delovalo je. Sicer je bila televizijska slika iz Avstrije malo meglena in zasnežena, zato pa je bil ton zelo dober in navdušenje je bilo na višku. Kar pa ni trajalo dolgo, saj je po nekaj dneh vihar na gori vse porušil.

Predstavniki Radia Ljubljana, inženirji France Milavec, Zmago Pipan, Stane Rojec in Miha Pavlič, so izvedeli za radioamaterska prizadevanja in obljubili pomoč, da bi na Ravnah na Koroškem lahko gledali slovenski televizijski program. Da pa bi lahko postavili oddajnik na Uršlji gori, bi moral biti na vrh gore speljan daljnovod visoke napetosti (10 kV).

Ustanovljen je bil "akcijski odbor" za izgradnjo visokonapetostnega daljnovoda na Uršljo goro. Iz zapisnikov iz let 1961 in 1962 je razvidno, da so pri sofinanciranju in izgradnji daljnovoda, transformatorja in kamionske ceste sodelovali KGG Slovenj Gradec za ureditev ceste, Železarna Ravne na Koroškem je dala prispevek za daljnovod in transformatorsko postajo, Elektro Slovenj Gradec je sofinanciral izgradnjo daljnovoda in pomagal z dodatnimi sredstvi akcijskega odbora v Dravski in Mežiški dolini ter Rudnik Mežica.

Predsednik "akcijskega odbora" Gregor Klančnik je k sodelovanju povabil inženirja Cirila Misleja in Kemokombinat Velenje, predstavnika Termo elektrarne Šoštanj, Rudnika Velenje, občinskega Lokalnega odbora Šoštanj in občinskega Lokalnega odbora Dravograd. Vsi so se 13. novembra leta 1962 odzvali in potrdili finančno soudeležbo pri izgradnji in dokončanju del elektrifikacije Uršlje gore.

Čas od podane vloge za gradbeno dovoljenje, ki jo je 12. septembra 1962 vložil Elektro Slovenj Gradec, in do dovoljenja za obratovanje visokonapetostnega daljnovoda, ki je bilo izdano 19. septembra 1963, je za takratni čas in v posebnih pogojih novogradnje svojevrstni rekord. Elektro Slovenj Gradec je nato izvedel celoten projekt elektrifikacije pod vodstvom direktorja Bojana Debelaka. Večina elektro materiala je bila na goro prenesena s konjsko vprego, česar pa konji niso mogli potegniti, so posamezniki nesli v nahrbtnikih ali prosto na ramenih.

V prostorih občinske skupščine Slovenj Gradec je bil 24. julija 1962 posvet s predstavniki RTV Ljubljana (prisostvovali so generalni direktor Boris Mikoš, Stane Rojec, Miha Pavlič in arhitekt Marko Hočevar) o odpravi dokončnih ovir, ki so oteževale gradnjo oddajnika. Ob ogledu ceste pod vrhom Uršlje gore so ugotovili, da zadnji cestni vzpon, 23,4 odstotka, ni uporaben za dovoz potrebne opreme za TV-pretvornik. Po izčrpni debati so se odločili za postavitev tovorne žičnice, ki je v goro zarezala še danes vidne poškodbe, pa čeprav tovorne vlečnice že več let ni in je z manjšim naklonom cesta speljana do vrha.

Prve oddajne naprave so bile improvizirano nameščene kar v do tedaj zgrajenih kletnih prostorih in prepuščene same sebi. Objekt je stalno posadko dobil šele jeseni leta 1963. Od tedaj se je število izpadov bistveno zmanjšalo, zaradi zamenjave prvotnih začasnih aparatur z novejšim pa se je kakovost sprejema bistveno izboljšala.

Po odpravi vseh pomanjkljivosti je RTV Ljubljana izpolnila dano obljubo koroškim krajanom in v začetku septembra 1964 dokončala oddajnik, 12. oktobra je bil predan investitorju. Oddajnik je do danes preživel kar nekaj temeljitih prenov. Ves ta čas pa na Koroškem in daleč naokoli gledamo kvaliteten televizijski program in poslušamo radijski program.

Dodajmo še, da klub radioamatarjev S59EHI - Franjo Malgaj Ravne na Koroškem prav tako letos obeležuje okrogli jubilej in sicer 70 let delovanja.