Skrbeti za mačko ni tako preprosto, kot se zdi. V primerjavi s psom nikoli ni popolnoma udomačena

Mačke z ljudmi živijo že kakih deset tisoč let, a še vedno jih relativno slabo poznamo. Morda k temu nekoliko prispevajo tudi same, saj se ob prvem stiku zdi, da želijo ostati skrivnostne in nekoliko nedostopne. A tisti skrbniki in ljubitelji mačk, ki jim namenijo ustrezno pozornost, ki se poglobijo v mačji svet in ga skušajo razumeti, v njih odkrijejo inteligentna, čuteča in ljubeča bitja, s katerimi lahko vzpostavijo enako pristen in globok odnos kot s psi. Le da na drugačen, mačji način.

Mnoge ljudi k mačkam pritegne prav to, da so samosvoje, da se ne podrejajo človeku. To je prepričalo tudi Heleno Pauko, mlado Mariborčanko, ki na dunajski Univerzi za veterinarsko medicino študira v magistrskem programu Odnosi med ljudmi in živalmi (Human-Animal Interactions). "Dolgo sem bila sicer prepričana, da sem bolj tip za psa, saj smo doma vedno imeli pse. Ampak sčasoma sem ugotovila, da mi dinamika psov ne ustreza; preveč so odvisni od nas, ves čas nam sledijo, to me je motilo... Ko sem se po začetku epidemije z Dunaja vrnila v Slovenijo, sem začela delati v zavetišču za živali in ugotovila, da mi dinamika mačk bolj ustreza, na neki način me pomirjajo. In ko sem v oskrbo dobila tri 'dudarčke', mačje mladiče brez mame, sem zatrdno vedela, da sem v mačkah našla to, s čimer se želim v življenju ukvarjati." Paukova želi tudi v Slovenijo pripeljati nova znanja in posledično drugačno dojemanje mačk, da bodo deležne enake pozornosti, kot jo namenjamo psom. Ukvarja se z oskrbo mačk v času odsotnosti njihovih skrbnikov ter svetuje, kako mačkam zagotoviti boljše življenje in počutje.

"Da bi lahko razumeli, zakaj se mačka obnaša tako, kot se, moramo pogledati precej daleč nazaj v zgodovino. Naša udomačena mačka si skupaj z vsemi drugimi vrstami iz družine mačk, torej tudi levi, tigri, pumami in drugimi, deli skupno prednico, to je afriška divja mačka. Vse vrste mačk so si še danes po vedenju precej podobne. Tudi naša domača mačka je še tisočletja po začetku sobivanja s človekom ohranila vedenje divje mačke; še vedno lovi - če ni mogoče v naravi, pa v igri -, še vedno praska, pleza, raziskuje, zakopava iztrebke ...," razlaga Helena Pauko.

Sobivanje mačke s človekom se je začelo pred kakimi deset tisoč leti nekje na Bližnjem vzhodu, v obdobju, ko se je človek začel intenzivno ukvarjati s kmetijstvom in je začel shranjevati zaloge hrane, predvsem žita. To je pritegnilo nezaželene goste, različne glodavce, ki so našli lahko dosegljiv vir hrane. Hkrati pa so svoj vir hrane s tem našle tudi mačke, ki so se, prilagodljive, kot so, zaradi tega začele približevati človeškim bivališčem. Ampak v primerjavi s psom se mačka nikoli ni popolnoma udomačila, tudi strokovnjaki pravijo, da je le delno udomačena. "Še vedno je sposobna preživeti v divjini, sama si zna najti hrano in zavetje, ohranila je sposobnosti divje živali v primerjavi s psom, ki se mu je po udomačitvi spremenilo tudi vedenje, tako da je v celoti odvisen od človeka."

Helena Pauko pravi, da se odnos do mačk na splošno izboljšuje, še vedno pa tudi mnogi ljudje, ki imajo mačke doma, ne vedo, kaj vse te živali potrebujejo, da jim le hrana, voda in mačje stranišče ne zadostujejo. Prav tako ne poznajo njihovega vedenja. Ker ne vedo, da mačke zaradi svoje narave morajo praskati, plezati, se drgniti ob površine in markirati, ta vedenja označujejo za neželena ali jih zaradi tega celo kaznujejo. Narobe je tudi mačke enačiti s psi in pričakovati, da se bodo vedle kot psi. V primerjavi s psi, ki vedno iščejo bližino človeka, mačke pristopijo k ljudem samo, kadar to same želijo.

Za mačko potrebno prav toliko časa kot za psa

Na kaj vse bi morali ljudje pomisliti, preden si za hišnega ljubljenčka omislijo mačko? "Najprej na to, da je tudi za mačko potrebno veliko časa in energije. Veliko ljudi pravi, da nimajo dovolj časa, da bi imeli psa, bodo pa vzeli mačko, saj ta je lahko sama doma. Ampak vedeti moramo, da tudi mačka potrebuje našo družbo, potrebuje gibanje in igro, sploh, če je notranja mačka, sicer se lahko pojavi neželeno vedenje. Tega mnogi ljudje ne vedo, prepričani so, da je mačka zadovoljna, če cel dan sama doma spi. Ampak potem pa se zbuja ponoči in zganja kraval ..."

Tudi med skrbniki mačk in celo strokovnjaki ni enotnega mnenja o tem, ali mačka lahko živi samo v notranjem okolju. "Menim, da mačka potrebuje neki stik z zunanjim okoljem, podpiram ljudi, ki se odločijo za notranje-zunanje mačke, kar pomeni, da ima mačka, ki biva v hiši ali stanovanju, možnost izhoda. Lahko je to sprehod z oprsnico ali nadzorovan izhod, kajti če je spuščena prosto, ji grozi več nevarnosti," pravi Helena Pauko. "Če pa nima možnosti varnega izhoda, je lahko tudi samo notranja, vendar je treba optimizirati in obogatiti okolje, v katerem živi. Optimizacija pomeni osnovne dobrine, ki jih mačka potrebuje, obogatitev pa je nadstandard, to so poličke ali mačja drevesa za plezanje, praskalne površine, vodne fontane, mačja trava, odprta okna, seveda varno zamrežena, da lahko vonja zunanji svet, interaktivne igrače, ki pa ne morejo nadomestiti igre z nami, ki je veliko bolj intenzivna in krepi medsebojne vezi z mačko."

Mačko je mogoče naučiti marsikaj, tudi hoje na povodcu. "Seveda pa jo moramo na to navajati postopoma in tako, da vedno dobi neko nagrado, da oprsnico poveže z ugodjem. Oprsnico ji najprej predstavimo, da jo mačka povoha, pustimo, da se igra z njo, potem ji jo odpeto prislonimo na hrbet, in šele, ko se počuti varno, ji oprsnico zapnemo. Kasneje dodamo še povodec. Idealno je, da začnemo mačko že od malega navajati na hojo na povodcu, saj so mladiči najbolj dovzetni za spremembe in nove informacije, čeprav navadimo lahko tudi starejšo mačko, le več vztrajnosti in potrpežljivosti bo treba."

Ob temi, kaj vse se lahko mačke naučijo, bo najbrž vsak skrbnik vprašal, ali jo je mogoče naučiti, da ne skače na kuhinjski pult in mizo? "Lahko, če jo preusmerimo, ji ponudimo nekaj drugega. Za vsak 'ne' ji ponudimo neki 'ja'. Torej na pult ne smeš, to je 'ne', lahko pa si na praskalniku, to je 'ja'. Ali pa jo učiš z ukazom 'dol' in ji vsakič, ko skoči s pulta, ponudiš priboljšek," pravi Helena Pauko, a dodaja: "Vseeno pa nisem prepričana, da se teh pravil držijo tudi takrat, ko nas ni doma. Kuhinjski pult je za mačke še posebno zanimiv, kajti poleg tega, da so rade na visokem, tam običajno tudi diši po hrani."

Spremembe mora narediti skrbnik

Helena Pauko načrtuje, da bo odprla svetovalnico, že zdaj pa svetuje na področju vedenja, dobrobiti in dobrega počutja mačk na način, da izhaja iz njihovih potreb. Mnoge težave, ki v obup spravljajo skrbnike mačk, so namreč posledica nepoznavanja in/ali nerazumevanja mačjega načina življenja in njihovih potreb ali pričakovanja ljudi, da se bo mačka odzivala in ubogala kot pes. Med problemi, s katerimi se nanjo obračajo skrbniki mačk, je najpogostejši izločanje zunaj mačjega stranišča. "Vendar je treba vedeti, da je to lahko znak bolezenskega stanja, zato mora vsako mačko, ki izloča zunaj stranišča, najprej pregledati veterinar. Šele ko izločimo morebitno bolezen, se lahko ukvarjamo s psihološkimi razlogi za tako vedenje. Mačke namreč ne lulajo nalašč zunaj stranišča, iz hudobije, porednosti ali ker so nam kaj zamerile, kot so nekateri še vedno prepričani. Ne, mačke s tem sporočajo, da nekaj ni v redu. Nekateri skrbniki imajo težave z agresivnim vedenjem, gre za konflikte v gospodinjstvih, v katerih živi več mačk, ali pa za tako imenovane 'napade iz zasede', ko mačka nenadoma napade lastnika, čeprav se v resnici želi le igrati."

Ampak da se spremeni vedenje mačke, mora spremembe narediti lastnik. "Za odpravo problema je po navadi potrebna kombinacija okoljskih in vedenjskih modifikacij. Okoljske obsegajo prilagoditev okolja mački, da se počuti bolj stabilno, varno, z manj stresa. Vedenjska modifikacija pa je seveda odvisna od problema. Če gre za lulanje zunaj stranišča, vedno najprej preverim fizični spekter, koliko stranišč ima mačka na voljo, kakšen tip stranišč, kateri pesek se uporablja, kje je postavljeno stranišče, kolikokrat se ga očisti ... Imela sem že tri stranke s tem problemom, pa smo ga uspešno odpravile. Pri dveh je bila težava v tem, da je imela mačka premalo stranišč, pri tretji pa je problem nastal, ko je k hiši prišla še ena mačka. Prilagodili smo število stranišč, da sta jih imeli obe dovolj, vedenje pa smo uravnavali na ta način, da smo mački ločili in nato postopoma navajali na skupno bivanje."

Prihod še ene mačke ali celo psa je stresen dogodek za vse. "Najbolje je, da se držimo principa 'počasi in postopoma', nikakor ne damo živali kar skupaj po načelu, se bodo že same zmenile. Ne bodo se," pravi Helena Pauko. "Svetujem, da se jih ima sprva ločeno, da novi mački pripravimo poseben prostor, kjer ima vse dobrine, se pravi igračke, vodo, hrano in stranišče. Ko se v tem prostoru počuti dobro in varno, naj se mačke začnejo spoznavati preko menjave vonja. To pomeni, da mačka povoha stvari drugih mačk, ki ob tem niso prisotne. Hranimo jih lahko na obeh straneh zaprtih vrat, da se spet vohajo, a se ne vidijo. Čim več pa se igramo z vsako posebej. Ko normalno jedo hrano v istem prostoru, smo 'zmagali'. Enak princip velja, če k hiši pride pes. Ko ju začnemo navajati na bivanje v istem prostoru, naj bo pes na povodcu, da ga lahko kontroliramo, mački pa priskrbimo dovolj visokih poličk ali prostorov, kamor se lahko umakne."