Številka 1 je Kučan, Janša je Bob Rock

V zdaj že nekoliko zamegljenem spominu imam podobe iz severnojadranskih krajev, kjer so prevladovale tipične slovenske sindikalne turistične nastanitve, ko sem si čas med kopanjem in ostalimi morskimi vragolijami krajšal s prebiranjem stripa, ki je danes bistveno več kot strip. Že takrat, pred tridesetimi leti, zdaj je star petdeset, je imel Alan Ford kultni status. In ravno ta status je do mene prinesel črno-beli strip, precej slabo tiskan na poceni papir. Smejal sem se gagom ter burlesknim in grotesknim situacijam fordovskih junakov. Konteksta, fines črnega humorja in izrazite satire pa takrat seveda nisem zaznaval, saj na višji stopnji osnovne šole nisem imel razvitih potrebnih aparatov za njihovo razumevanje. O tem razmišljam v času petdesete obletnice prvega stripa, ki sta ga zasnovala italijanski scenarist Bunker in risar Magnus. Ravno zaradi Alana Forda strip ni več deseti brat umetnosti, torej po štetju deveta umetnost, ampak je ob boku priznanih dobil mesto v Narodni galeriji, ki gosti največjo alanfordovsko razstavo v zgodovini. No, ta razstava ni tako megalomanska, kot je bila nedavna razstava, posvečena Ivani Kobilci, saj je strpana v precej utesnjen kletni prostor Narodne galerije.
Ogled največjega števila Magnusovih originalnih stripovskih risb, avtorja sta skupaj zasnovala prvih 75 številk stripa, preden sta se razšla in se ponovno regrupirala za 200. številko, je za alanfordovca umetniško doživetje. V živo še bolj do izraza pride Magnusov risarski genij. Sam pa sem razmišljal o tem, kako smo imeli do stripa precej nespoštljiv odnos, saj se založniki niso niti toliko potrudili, da bi strip tiskali na bel papir, nekoliko gostejši in ne rumenkasti wc-papir kot je bila praksa pri jugoslovanskih izdajah, prav tako pa bi lahko bil format stripa enak izvirnim risbam, ki je le nekoliko večji od natisnjenih v stripih. Vseeno pa naklade stripa iz znamenite zbirke Superstrip, ki so precej redke, v antikvariatih danes dosegajo cene več deset evrov za izvod. Najbolj znani stripovski antikvar pri nas mi je povedal zgodbo, da je zbral zajetno kolekcijo izvirnih stripov za nekega Bosanca, ki ga je vojna, v kateri je vse izgubil, pregnala v Skandinavijo. Z Alanom Fordom je želel odkupiti nazaj delček mladosti.
A Jugoslavija je, kot je znano, dala Alanu Fordu novo življenje in novo veličino, saj je bil zares prava uspešnica samo na območju nekdanjih republik skupne države. A največ zaslug za to, da se je Alan Ford udomačil na južnoslovanskem območju, ima nedvomno prevajalec stripa Nenad Brixy. Prevode je dvignil na nivo grotesknosti, ki je zelo natančno sovpadala z jugoslovansko družbeno realnostjo. S slovenskim prevodom Branka Gradišnika sem se srečal šele pred kratkim. Pravi fordovci slovenskega prevoda nikoli niso sprejeli, kljub temu, da je čisto soliden. Za slovenskega alanfordovca, ki razume in bere Brixyja, je slovenski prevod neprebavljiv. Enako, če ne še bolj, to velja za kolorirane verzije stripa. Te so dobesedno bljak in ukradejo vso karikaturno grotesknost odlične Magnusove risbe.