Nedavno so pri Medulinu na skrajnem jugu istrskega polotoka opazili sedem primerkov napihovalke, eno od teh pa tudi ulovili. Izkazalo se je, da je šlo za srebrnoprogo napihovalko (Lagocephalus sceleratus). Ker gre za strupeno in tujerodno invazivno vrsto, je novica sprožila pozornost javnosti. Zaradi visokih temperatur morja, ki smo jim priča v zadnjih letih - in tudi letos ni nič drugače -, je mogoče, da se bo v bližnji prihodnosti prikazala tudi v naših krajih.
Napihovalke spadajo v red štirizobk (Tetrodontiformes), zelo nenavadno skupino rib zelo različnih oblik, od trikotnih (skrinjarice), vrečastih (napihovalke) ali bočno sploščenih (balestre). V to skupino, ki šteje deset družin in približno 450 vrst, prištevamo tudi morske mesce (družina Molidae), ki so v bistvu največje ribe kostnice v morjih in oceanih, saj lahko zrastejo tudi do treh metrov v dolžino in štirih metrov v višino ter tehtajo do dve toni.
Štirizobke se predstavijo
Poleg velike raznolikosti v oblikah je za to nenavadno skupino značilno, da imajo namesto običajnih 500 in več kosti teh le okoli 300. Značilen je tudi ozek gobec, ki spominja na kljun, v katerem so štirje zobje, ki so paroma zrasli v obliko ploščic. Z zobmi trejo predvsem lupine mehkužcev in oklepe rakov. Številne vrste napihovalk, skrinjaric in ježevk so zaradi pisanih barvnih vzorcev in nezahtevnosti življenja v ujetništvu priljubljene akvarijske ribe.
Do zdaj so bile v našem morju opažene štiri vrste. Poleg navadnega morskega mesca (Mola mola), katerega število opazovanj se v našem delu Jadrana v zadnjih desetletjih počasi, a vztrajno povečuje, se pri nas redno pojavlja tudi balestra (Balistes capriscus). V enem primeru je bil v našem morju ujet tudi primerek balestri sorodnega afriškega kostoroga (Stephanolepis diaspros), ki je predstavljal drugi evidentiran primer pojavljanja te tujerodne vrste v Jadranu. Tudi z eno od napihovalk smo se že srečali v našem morju. Piranski ribič je 22. novembra 2012 v bližini Pirana na muljnatem dnu ujel primerek navadne napihovalke (Sphoeroides pachygaster). V širšem Jadranu pa je bila poleg omenjenih vrst v nekaj primerih opazovana oceanska napihovalka (Lagocephalus lagocephalus), ki je zelo podobna srebrnoprogi napihovalki iz Medulina.
Učinkovita obramba
Ena od značilnosti vrst iz redu štirizobk je, da imajo več protiplenilskih strategij, od usnjatega, neprežvečljivega telesa, raznih trnov, zmožnosti napihovanja do bodičastega telesa. Napihovanje je značilno za družino napihovalk (Tetraodontidae), ki z napihovanjem kot protiplenilsko strategijo odvrača plenilce, da bi jih pojedli. Napihovalka ob nevarnosti prične požirati vodo, elastična koža v trebušnem predelu pa omogoča, da se napihne oziroma da se njihovo telo od dvakrat do trikrat poveča. Napihovanje olajša tudi dejstvo, da te ribe nimajo reber. Z napihovanjem poskušajo prestrašiti plenilca, tako napihnjena okrogla oblika pa mu preprečuje zaužitje. Nekatere sorodne ribe, kot so na primer ježevke (Diodontidae), manjša družina štirizobk s približno dvajset vrstami, imajo na telesu tudi bodice, ki dodatno poskrbijo k odvračanju plenilcev. Če pa še to ni dovolj, da bi odvrnilo plenilca, imajo mnoge vrste še hud strup tetrodotoksin.
Ob nevarnosti prične požirati vodo, elastična koža v trebušnem predelu pa omogoča, da se napihne
Srebrnoproga napihovalka je s tega vidika med bolj nevarnimi vrstami. Najprej so raziskovalci mislili, da strup proizvede napihovalka sama, nato pa so ugotovili, da je zunanjega izvora, saj ga proizvedejo endosimbiontske bakterije, ki jih riba pridobi iz okolja. Napihovalke, ki so jih gojili v ujetništvu, namreč strupa niso proizvedle. V tem simbiontskem odnosu dobi napihovalka od bakterije močan strup, ki jo varuje pred plenilci, bakterija pa v ribjem telesu možnost razmnoževanja in prehranjevanja.
Na svetu živi okoli 200 različnih vrst napihovalk (družina Tetraodontidae), od katerih pa jih je strupenih le dobra četrtina (55 vrst). Prve informacije o strupenih napihovalkah dolgujemo slovitemu morjeplovcu Jamesu Cooku na podlagi njegovih potovanj v drugi polovici 18. stoletja. Na njegovem drugem potovanju na južno poloblo je poročal o oboleli posadki, ki se je zastrupila z uživanjem napihovalk. Oboleli mornarji so uspeli preživeti zastrupitev, prašičem na krovu, ki so jih hranili z ostanki rib, pa to ni uspelo in so poginili.
Hitra osvajalka
Prvič se je srebrnoproga napihovalka pojavila v Sredozemskem morju leta 2003 v zalivu Gökova v južni Turčiji. Gre za eno od približno 1000 vrst morskih organizmov, ki jih poznamo pod imenom lesepske selivke, ki so se v Sredozemsko morje prebile iz Rdečega morja skozi Sueški prekop. Domnevajo, da je uspeh njene invazivnosti potrebno iskati v dejstvu, da gre za vrsto brez komercialne vrednosti in da v Sredozemskem morju skorajda nima plenilcev. V Jadranu prvič beležimo pojavljanje te vrste leta 2004, ko so hrvaški raziskovalci poročali o ulovu primerka blizu Molunata. Doslej je bilo nekaj več kot deset zabeleženih primerov te vrste v Jadranu, od katerih je primer v bližini Medulina najsevernejši in najbližji našim krajem.
Odkar se v Sredozemskem morju pojavlja srebrnoproga napihovalka, so znani le redki primeri, da bi si jo kakšen plenilec privoščil na svojem meniju. Znan je le primer, da jih plenijo želve karete (Caretta caretta). Manj varni so mladi primerki napihovalke, ki imajo zelo malo strupa ali pa so brez njega. Plenijo jih delfinke ali lampuge (Coryphaena hippurus) in iglice (Belone belone). Znani so tudi primeri kanibalizma. V izvornem okolju naj bi srebrnoproge napihovalke plenile nekatere vrste morskih psov.
Glede pojavljanja srebrnoproge napihovalke je največja nevarnost za človeka neznanje oziroma nepoučenost. Zaradi vsebnosti tetrodotoksina lahko uživanje te ribe povzroči hude zdravstvene težave in tudi smrt. Že dva miligrama tega močnega strupa (nevrotoksin) lahko povzročita smrt odraslega človeka. Največ smrtnih primerov je bilo do zdaj zabeleženih v vzhodnem Sredozemskem morju. Samo v Turčiji je od oktobra 2020 do marca 2021 znanih pet smrtnih primerov zaradi zaužitja srebrnoproge napihovalke. Na Japonskem je dvajseterica vrst napihovalk cenjena kot gastronomska delikatesa fugu, ki jo v prestižnih restavracijah pripravljajo posebej izurjeni kuharji, še vedno pa si jo nekateri privoščijo tudi doma. Med letoma 1996 in 2006 so na Japonskem poročali o 44 primerih zastrupitve.
Zaskrbljujoč pa je tudi vpliv na ribištvo, saj so poročali, da srebrnoproge napihovalke s svojimi močnimi zobmi trgajo ribiške mreže, poleg tega se v njih hranijo z ujetimi ribami. Po občutni škodi na ribolovnem orodju so ribiči v Libanonu, Grčiji in Cipru ribiške mreže ojačali z žico, da bi preprečili trganje - in na tak način učinkovito preprečili napihovalki trganje mrež in krajo ujetih rib iz njih.
Pojavljanje srebrnoproge napihovalke na skrajnem robu polotoka Istre je bilo spričo globalnega segrevanja pričakovano. Ker gre po poreklu za tropsko vrsto ribe in so jo do zdaj opazili v Jadranu predvsem v toplem delu leta, je smiselno pričakovati, da jo bodo nizke zimske temperature v slovenskem delu Jadrana odvrnile od vzpostavitve lokalne populacije in se bo v njem pojavljala le občasno. Temu pritrjujejo tudi dosedanje izkušnje s pojavljanjem vseh tujerodnih vrst rib in rib, povezanih s procesom tropikalizacije (med katere prištevamo navadno napihovalko) v našem delu Jadrana, ki kažejo, da so se doslej pojavile le v enem primeru.
