Svojevrstna maškarada je vse bolj prisotna tudi pri hrani. Morda pa je tako lažje (o)pustiti meso

Vseljudski praznik norčavosti bo tudi letos potekal v dokaj abnormalnih razmerah. Torej še vedno manj veselo in razigrano, kot bi bilo pravično in bi se spodobilo za sproščena množična druženja in razposajena rajanja s karnevalskimi povorkami in podobnimi prireditvami ... Že tretje leto zapored - ko pa se le nekako nakazuje, da bi lahko pustni liki poleg zime pregnali iz dežele tudi zahrbtno in dolgotrajno kugo, covid-19 imenovano. Vsaj trenutna epidemiološka situacija nakazuje, da se bo dolgoročno le nekoliko unesla in se bomo končno lahko vrnili v kolikor toliko normalno življenje.

Previdno in postopno naj bi rahljali in odpravljali (pre)številne (ne)smiselne omejitve svobode bivanja, gibanja, druženja ..., pravijo strokovnjaki. In vlada jim tokrat (končno!) vsaj za silo pritrjuje. V nasprotju s tem, kako so ukrepe največkrat kar z direktivami uvajali tako rekoč čez noč in pogosto ob skrajno enostransko selektivnem upoštevanju ali kar ignoriranju znanstvenih priporočil pa celo ustavnosti in zakonitosti. Kdor se za pusta ni oziroma se ne bo maskiral v zlato ribico (njen spomin se menda izbriše po nekaj sekundah) in se po koncu pustnih norčij ni oziroma se ne bo pozabil demaskirati, bo čez slaba dva meseca najbrž že znal izvoliti (ali pač odvoliti) koga ali kaj ljudem in Bogu ter svobodni, demokratični, pravni, socialni ... državi vsaj domnevno bolj všečnega.

Upoštevaje naravne danosti

Sploh pa se že tretje leto dozdeva, da je postalo daleč najbolj zaželena maska - biti brez maske! Prej je prav maskiranje in temu ustrezno privzemanje vlog vsaj na simbolnem, pri tradicionalnih maskah že kar arhetipskem nivoju omogočalo začasen - čeprav omejen in reguliran ter torej le navidezno spontan, nebrzdano norčevski ali že kar kaotičen - izstop iz omejitev siceršnjega vsakdanjika, ki mu vlada vsaj približen red (po navadi predvsem kot opresivna hierarhija). Ko se ta z obsodbo in sežigom Pusta kot poosebljenega krivca za vse slabo in grešno vsaj formalno ponovno vzpostavi, gre lahko svet spet naprej po ustaljenih tirnicah - pa če so te ljudem, družbi in okolju, kulturi in naturi ... bolj, manj ali nič kaj prijazne.

Pust, kot ga poznamo v Evropi pa - tudi po "zaslugi" kolonializma in nasilnega pokristjanjevanja - še marsikje, je krščanstvo (najbrž niti ne s prav lahkim srcem) prevzelo in po svojih potrebah, pogledih, nazorih, dojemanjih, podobi ... prilagodilo na osnovi prastarih poganskih obredov. Sprva se je soočilo predvsem s starorimskimi, na primer s saturnalijami (ki pa tudi izhajajo iz še starejših); z vdori tako imenovanih barbarov in (na)selitvami ljudstev po propadu zahodnega rimskega imperija pa tudi z njihovimi običaji, po navadi povezanimi z naravnimi cikli, letnimi časi, plodnostjo ... Očitno so takratni cerkveni veljaki ocenili, da jih je v agitacijsko-propagandne namene in za večjo sprejemljivost lastne ideološke agende bolje in predvsem lažje asimilirati in izkoristiti sebi v prid kot nasilno zatreti in (vsaj na videz) izkoreniniti.

Seveda so pustni običaji - tudi kar zadeva tipične maske in jedi pa še marsikaj - na različnih koncih sveta precej različni ter pač prilagojeni lokalnim razmeram. V naših krajih so osrednji liki - najbrž vsaj delno (pra)slovanskega izvora - po videzu in obnašanju pogosto grotesknim demonom podobna utelešenja naravnih sil, včasih komična in včasih skorajda strašljiva, največkrat z vsaj nakazanimi atributi najrazličnejših živali (torej neke vrste živi totemi), ki preganjajo zimo ter z njo povezano temo, zlo, pomanjkanje ... V časih, ko je bila večina ljudi povsem odvisna od zemlje in lastne pridelave ter preokupirana s skrbmi za vsaj za silo varno in udobno zavetje, je bila neposredna povezanost z naravo in njenimi cikli še bolj pomembna, vraževerje, da je mogoče na to vplivati z zaklinjanji in uroki, pa toliko bolj razširjeno.

Ljudske šege so pogosto upoštevale in s pridom izkoristile vsakokratne okoliščine. V naših krajih je bilo v času pusta po navadi še na voljo nepredelano meso od kolin. Saj ne, da povsem sveže ne bi bilo dobro, a ob zakolu so praviloma najprej pojedli tisto, kar se najhitreje pokvari (torej drobovino, kri ...). Boljše pa je - vsaj za zrezke, pečenke ... - meso, ki je primerno uležano; seveda v dovolj hladnem okolju. Hladilnikov za domačo rabo takrat niso imeli, zato je bilo to možno le pozimi. Večino mesa pa so s postopki prekajevanja, razsoljevanja, sušenja, vlaganja v maščobo ... tako ali tako pretvorili v trajnejše mesnine, uporabne nekako od velike noči (ko začnejo tudi kokoši nesti več jajc) pa vse do naslednjih kolin.

Mastnih ust v post

Pri gojenju prašičev je bila enako ali celo bolj od mesa pomembna mast kot osnovna maščoba za kuhanje. Tudi ta se je primerno shranjena obdržala do naslednjih kolin ali še malo čez; torej je bilo morebitne ostanke lanske skrajni čas porabiti prav tam nekje do pusta. S tem bi lahko vsaj delno pojasnili obilje prav v tem času najbolj običajnih, že kar obveznih ocvrtih jedi - predvsem krofov. Pust naj bo mastnih ust! Sledi mu namreč 40-dnevni post. Sama beseda karneval izvira iz klasične latinščine (carrus navalis - vozove v obliki ladij so uporabljali za spektakularne uprizoritve na triumfalnih procesijah), v srednjeveški vulgarni latinščini pa so jo menda razumeli predvsem kot slovo od mesa (carne vale).

A te omejitve so opazneje posegle predvsem v življenjski slog privilegiranih višjih slojev. Za večino populacije to niti ni bil prevelik odmik od običajnega jedilnika, saj so si delovni ljudje tudi sicer lahko izdatneje privoščili meso le ob posebnih priložnostih, nedeljah in praznikih. Šele z industrijsko revolucijo ter uspehi boja za delavske in občečloveške pravice ter dvigom osebnega standarda je postalo bolj redna sestavina slehernikovega jedilnika.

Da je to precej sovpadalo s podaljševanjem življenjske dobe pa tudi z rastjo povprečne telesne mase in višine, je sicer gotovo povezano s pestrejšo, rednejšo, obilnejšo in polnovrednejšo prehrano. A vzroki so najbrž bolj kompleksni, povezani tudi z življenjskimi razmerami nasploh, intenzivnostjo dela, količino in izrabo (prostega) časa, izobrazbo, informiranostjo, kulturo bivanja, stanjem okolja, osebno in (predvsem) javno higieno, dostopnostjo zdravstvenih storitev, napredkom znanosti in še posebej medicine z nutricionistiko vred ...

Dandanes v tako imenovanem razvitem svetu v povprečju pojemo celo precej več mesa, kot bi bilo po strokovnih smernicah priporočljivo in zdravo. Torej je vsaj občasen post lahko še kako blagodejen. Se pa - iz zelo različnih, pravzaprav še najmanj zdravstvenih, bolj pa verskih, ideoloških, etičnih, ekoloških pa tudi modnih nagibov - vse več ljudi tudi sicer prostovoljno odloči odreči mesu. A to ni nič novega. Različne oblike zavestnega vegetarijanstva in njegove aktivne promocije so znane že od nekdaj. V zahodnem svetu se spisek pomembnih osebnosti po navadi začne s starogrškim filozofom in matematikom Pitagoro (570-495 pred našim štetjem); sledijo številni umetniki, filozofi, znanstveniki, izumitelji, verski voditelji, popkulturni zvezdniki, športniki, podjetniki, politiki (le zakaj skoraj vedno izpadejo zgodovinski negativci, kot je na primer Adolf Hitler, je zgolj retorično vprašanje) ...

Tako procentualno kot v absolutnem številu je menda največ vegetarijancev v Indiji. Dosledni budizem meso odklanja, v hinduizmu pa velja za manj čisto (v tamkajšnji klimi se tudi hitro usmradi) od rastlinskih živil in mlečnih izdelkov, zato naj bi bilo manj primerno predvsem za pripadnike višjih kast. A lahko je njim - ob vsem razkošju ves čas dostopnega najrazličnejšega sadja, zelenjave, stročnic, žitaric, oreščkov, semenk, začimb, dišavnic ...! No, z globalizacijo trgovine in preskrbe - ne glede na vse ekonomske, ekološke, etične ... pomisleke - je precej lažje tudi nam.

Manj strogo vegetarijanstvo z dovolj pestrim jedilnikom načeloma ni tvegano za zdravje. Dolgotrajno dosledno veganstvo pa je svojčas utegnilo biti. Predvsem ker v hrani rastlinskega izvora ni (dovolj) vseh snovi, ki jih človeški organizem potrebuje: kompleksnih beljakovin, nekaterih mineralov in vitaminov ... Najbolj problematičen je B12 (kobalamin, ki ga dnevno resda potrebujemo le kako milijoninko grama, a pomanjkanje lahko povzroči slabokrvnost in druge nevšečnosti).

V vseobsegajočo, že kar svet odrešujočo (samo)regulativno moč prostega kapitalističnega trga pri urejanju totalitete globalnega stanja sicer - na osnovi preštevilnih še kako uničujočih empiričnih dokazov - nima smisla verjeti. A v posameznih segmentih s svojim agresivnim marketingom vendarle deluje. Pri vse večji popularnosti prehranjevanja brez živil živalskega izvora (ali pač česa drugega, kar so razni influencerji in podobni samozvani guruji kar povprek označili kot nezdravo) je že tako, da povpraševanje ustvarja ponudbo, ta pa sistematično spodbuja še več povpraševanja. Kar je bilo včasih na voljo le v specializiranih prodajalnicah, dandanes na veliko oglašujejo in prodajajo tudi v megamarketih multinacionalnih trgovskih (celo diskontnih) verig. Industrija prehrambnih artiklov in dopolnil je očitno spoznala, da "alternativni" življenjski slogi in diete niso več le specifična tržna niša, ampak vse bolj znaten in donosen segment mainstream potrošnje.

In tako ponujajo vse več izdelkov rastlinskega izvora, ki po videzu, uporabnosti, načinu priprave pa celo teksturi, vonju in okusu ter prehranski vrednosti vsaj od daleč spominjajo na živila živalskega izvora. In vsebujejo tudi - umetno, iz neživalskih virov pridobljena - (mikro)hranila, ki bi jih veganom sicer lahko primanjkovalo. Tako maskiranje vanje naj bi olajšalo vsaj delno opuščanje pravih živalskih pridelkov - pa ne le v času posta - celo zagrizenim mesojedcem.

Vse to pogosto pod slogani skrbi za zdravje, privlačnejši videz, izboljšanje telesnih in umskih zmogljivosti ..., a tudi ekološko ravnovesje planeta, etično sočutje pa še marsikaj. Ker je v velikem biznisu za pridobivanje denarja (moči, vpliva ...) dovoljeno praktično vse, lahko v tako altruistične razlage pregovorno pohlepnih poslovnežev seveda vsaj malce dvomimo. Tovrstni nadomestki z vidika užitka tudi redko zadovoljijo razvajena čutila zahtevnejših gurmanskih vsejedov, četudi jim mnoge veganske jedi sicer teknejo (seveda v kombinaciji z neveganskimi; tovrstne tolerantnosti v obratni smeri seveda ni moč pričakovati). A lahko se optimistično nadejamo, da takšni trendi morebiti vsaj naznanjajo bodoče smeri razvoja prevladujočega človeškega prehranjevanja v bolj trajnostno in tudi racionalnejšo smer ...