Strgani z vrha prehranjevalne verige

Seveda je celo v najbolj zahojenih teorijah zarot kako zrno kredibilnosti. Pravzaprav več njih. Pravzaprav za celo semenarno (z)mešanih najrazličnejših sort in vrst, ki pa med sabo največkrat sploh niso kompatibilne. Le da sejalci tega ne vedo ali se vsaj pretvarjajo, da ne vedo. Njihovi lahkoverni odjemalci pa (namenoma) ne opazijo in zato slepo verjamejo celo najbolj nebuloznim konglomeratom najbolj nezdružljivih delov. Celo najbolj logično in racionalno preverljivo izpodbijanje razumejo ne le kot neupravičen, neutemeljen in hudobno podel napad na višjo resnico in svojo (individualno, kolektivno ter občo) človeško integriteto, ampak celo kot še eno vseobsegajočo zaroto, ki samo še dodatno potrjuje, da imajo sami popolnoma prav, vsi drugi pa se bodisi motijo ali namerno lažejo in zavajajo v korist mračnih elit globalnega zla, ki nas hoče žive požreti (če že ne dobesedno, pa vsaj v prenesenem pomenu) ... In tako v nedogled.

Verjeti? Seveda ne! Vsaj če smo v poplavi viralnih dezinformacij in lažnih novic le ohranili vsaj kanček analitičnega, kritičnega in nasploh razsodnega uma ter občutka (ali sposobnosti) razlikovanja med realnim in zgolj virtualnim. Zavreči kar a priori, povprek in povsem? Tudi ne! S taistim hladnim razumom, s katerim dvomimo o tovrstnih blodnjah nasploh, lahko izluščimo in premislimo tudi resnične, celo lucidne partikularije - torej zrnca privlačne verjetnosti, ki so skorajda nujna, da lahko tovrstne teorije zmanipulirajo celo ljudi, ki sicer sploh niso povsem butasti niti totalno naivni, ter jih spreobrnejo v goreče vernike.

Tako znanost kot religija skušata razložiti svet in do neke mere vplivati nanj. Le da prva gradi na racionalnem dvomu, stalnem preizpraševanju hipotez, preverjanju merljivih rezultatov primerljivih in ponovljivih eksperimentov - ter si ob tem ne domišlja, da lahko ponudi enkrat za vselej dokončne odgovore na vsa možna vprašanja. Druga pa temelji na nepreverljivi transcendentalni vednosti in absolutnem prepričanju, vzvišenem nad vsakim dvomom; če se dejstva s tem ne skladajo, toliko slabše za dejstva. A mitov in legend - pa naj izhajajo iz verskih dogem, ljudskega ustnega izročila (z vsemi pretiravanji in fantazijskimi modifikacijami vred), kolektivno nezavednih arhetipov, nacionalnih, političnih pa še kakšnih ideologij ... - vendarle ne gre kar abstrahirati kot nekaj nepomembnega, odvečnega, zanemarljivega. Četudi dobesedno neresnični, lahko še kako razvnamejo čustva in v simbolnem pomenu sporočajo kaj pomembnega ali vsaj tehtnega razmisleka vrednega.

Kaj pa, če ...

Pristaši nekaterih struj panteizma na primer verjamejo, da ima vesolje oziroma narava nekakšen človeški pameti nedoumljiv božji načrt, že kar razum, po katerem deluje in ureja stvarstvo ter ga skuša obvarovati. V tem kontekstu se zdi kar logična spekulacija, da je aktualna pandemija covida-19 (kot že mnoge prej) pravzaprav obupen poskus matere Narave, da s kugo človeštva do neke mere ozdravi Zemljo še mnogo hujše kuge - človeštva s civilizacijo in (ne)kulturo neskončnega pohlepa, brezobzirnega izkoriščanja, neodgovornega uničevanja okolja, množičnega iztrebljanja živalskih in rastlinskih vrst, ropanja omejenih virov, vsesplošnega onesnaževanja, globalnega segrevanja ... To je (domnevno ali nedvomno) privedlo do tega, da celo resni znanstveniki govorijo že kar o nastopu nove geološke dobe - antropocena. Je to tisti od samozvanih gurujev toliko opevani "new age" ali naj bi ta - seveda le za (kvazi)duhovne "razsvetljence" - šele sledil vsesplošni katastrofi?

Zgolj resignirano opazovati, da se zgodi, zagotovo ni dovolj. Le (bolj ali manj mirno in dostojanstveno) protestirati proti stanju in poteku stvari tudi ne. Za kako resno revolucijo je večina preveč samozadovoljno pasivizirana; tudi izkušnje nas učijo, da so se še (skoraj) vsi dosedanji poskusi temeljito sfižili. Seveda je iluzorno pričakovati, da lahko spreobrnemo tok prihodnje zgodovine zgolj z globalnim mišljenjem in individualnim lokalnim delovanjem. A brez tega - seveda ob zadostnem številu ustrezno in vsaj za silo usklajeno ali vsaj ne kontradiktorno delujočih posameznikov - tudi ne bo šlo. Čeprav se je treba zavedati, da na videz preproste rešitve praviloma niso dovolj za reševanje kompleksnih problemov. Lahko pa morda tudi taki delni recepti v dolgoročni kumulativi vsaj malce pripomorejo k izboljšanju (ali vsaj k upočasnitvi slabšanja) splošnega stanja.

Nahrani, ampak ...

Ne najbolj od vse brezobzirne ekonomije neskončne rasti, a k izpustom toplogrednih plinov in zmanjševanju sposobnosti planeta za njihovo absorpcijo pripomore tudi način prehranjevanja povprečnih pripadnikov človeške vrste. Homo sapiens se je pač že zdavnaj povzpel na vrh prehranske verige. Pravzaprav se zdi, da se je celo strgal z nje. In to do te mere, da jo je za kratkoročne profite in zadovoljevanje lastnih bolj želja kot potreb brez slabe vesti voljan nepovratno ogroziti, celo uničiti. Ter s tem v končni konsekvenci tudi samega sebe. A le koga od neodgovornih potrošnikov (torej večinske populacije tako imenovanega razvitega kapitalističnega sveta) bi tukaj in zdaj skrbelo za neke domnevne bodoče rodove kdo ve kje ...

Industrializirana množična živinoreja ni le neetična in okrutna do čutečih živih bitij. Je tudi neekološka, ker obremenjuje okolje s škodljivimi izpusti raznih strupenih, mutagenih in drugače destruktivnih snovi, proizvede obilo toplogrednih plinov (predvsem metana), troši enormne količine neobnovljive energije, pitne vode ... Za prirejo porabi ogromno poljščin in drugih rastlin, s katerimi bi lahko nahranili mnogo več ljudi kot s tako pridobljenimi živili živalskega izvora. Ki so - v primerjavi s tistimi iz živalim in okolju prijaznejše (a zato še ne nujno trajnostne, pač pa mnogo manj ekonomične) reje - tudi manj kakovostna, potencialno celo zdravju škodljiva, čeprav tržno bistveno bolj konkurenčna.

Človek je po biološki konstituciji vsejed. Torej lahko preživi tudi kot vegan - zgolj ob hrani rastlinskega izvora (no, morda z nekaj dopolnili, ki vsebujejo vitamin B12). Še lažje pa kot malce manj radikalen vegetarijanec - ob sicer mešani prehrani, a brez mesa (torej tkiva toplokrvnih živali). To se nazorno potrjuje z vse večjim številom ljudi, ki iz svoje prehrane - iz etičnih, ekoloških, ideoloških, verskih ..., redkeje zdravstvenih, pogosto pa tudi modnih razlogov - bolj ali manj dosledno, načrtno in zavestno izločajo živalske sestavine. Take odločitve izdatno spodbuja aktivistična propaganda. A celo tisti, ki še kar prisegamo na mesne elemente svojega jedilnika, jim lahko - če smo vsaj za silo tankočutni - izrečemo iskreno priznanje.

Saj bi morda tudi sami ... Ampak kaj, ko pa je meso tako slastno, da smo nekateri z njim že kar zasvojeni. Sploh v kulturi, kjer ga po tradiciji povezujemo z veseljem, praznovanjem, izobiljem ... In ob občutku ugodja napolni z energijo, daje dolgotrajen občutek sitosti ... Pa še cenovno je dostopno in priprava jedi iz njega je dokaj preprosta. Pa dovolj kompleksnih beljakovin in še česa potrebnega zagotovi. Le kako naj brez tega zdravo rastejo in se razvijajo naši zlati otročički? Pa da bi zgolj z veganskimi surogati hranili hišne ljubljenčke iz rodu zveri (kot so psi, mačke ...) in drugih mesojedih vrst, bi tudi bilo grešno, naravnemu redu nasprotno mučenje živali ... Pa še kaj bi se našlo. Sploh pa: saj tudi kmetijska proizvodnja rastlin ni ekološko in etično nesporna. Zaradi nje izsekavajo in požigajo gozdove, marsikje jo poganja otroško in suženjsko garanje, brez kemije menda ne more nahraniti vsega vse bolj številnega človeštva ... In v praskupnost, kameno dobo ali nabiralništvo (celo brez z njim organsko povezanega lovstva) se menda ja ne bomo vračali!

No, vsak izgovor je dober ... Mednje bi najbrž zlahka uvrstili tudi fiziološke razlage, kako da je tudi mešana prehrana - ob uporabi ognja oziroma termični obdelavi živil - odločilno prispevala k temu, da smo se iz opičnjakov razvili v pokončno hodeče človečnjake z velikimi in zmogljivimi možgani. Kaj več okrog tega pa v eni naslednjih izdaj te rubrike. Za zdaj le to: sploh ni tako preprosto, še manj enoznačno.