Večina ljubiteljev športa zelo dobro ve, kje je bila v ponedeljek, 9. julija 2001. Pred televizorji! Tam so lahko spremljali dramo, ki jo lahko pričara le šport: v finalu wimbledonskega turnirja sta se dajala Hrvat Goran Ivanišević in Avstralec Patrick Rafter. Nič posebnega, porečete, če ne bi šlo za Ivaniševića. Splitčana, ob katerem so se lomila kopja. Ki so ga sovražili ali zanj fanatično navijali. Fanta, takrat sicer že 29-letnega moškega, za katerega so bila nerganja Jimmyja Connorsa, Johna McEnroeja ali Borisa Beckerja pravljica za lahko noč. Norec iz Splita je bil vrhunski tenisač, z enim najboljših, če ne sploh najboljšim začetnim udarcem, kar jih je teniški svet spoznal. Osvojil je številne turnirje, a tisti za grand slam so se mu izmikali. Pa saj je v resnici imel priložnost le na sveti wimbledonski travi. V Avstraliji, Parizu in New Yorku je prilezel najdlje do polfinala, v Wimbledonu v 90-ih trikrat do finala. Leta 1992 ga je šokiral Andre Agassi, ki ga je v epskem, pet nizov dolgem finalu premagal, čeprav je bil Američan vse, le specialist za igro na travi ne. Leta 1994 ga je ugnal Pete Sampras, gladko, v treh nizih; štiri leta pozneje v petih, potem ko je Goran že imel skoraj dobljen dvoboj.
Sledil je niz poškodb in že se je zdelo, da bo najboljši tenisač s prostora nekdanje skupne države zaključil kariero brez velike zmage. Leta 2001 je bil komaj 125. na svetovni jakostni lestvici. Večinoma je izgubljal v prvih kolih, se boril s poškodbami in bil le bleda senca nekdanjega splitskega razbijača. "Še v Wimbledon grem, da se poslovim na svojem najljubšem turnirju," je dejal tisto poletje. Ni bil nosilec, pravico do nastopa si je priigral s posebnim povabilom, ki so mu ga podelili organizatorji. Za dostojno slovo, za vse lepe trenutke, ki jim jih je pričaral v zadnjih desetih letih.
Verjetno sem edini tenisač na svetu, ki mora vselej igrati proti šestim nasprotnikom
Sledil je šov, kot ga teniška zgodovina ne pomni. Eden za drugim so padali favoriti, eni gladko, drugi težje, tudi v petih nizih. Vse do finala, kjer ga je čakal Pat Rafter, dolgoletni konkurent, tistega leta na vrhuncu svojih moči. Kljub temu ni treba biti preveč pameten za ugotovitev, za koga je bila večina src, za koga je bila stisnjena večina pesti.
Splitskemu norcu končno uspelo
Goran je začel bolje, dobil prvi in tretji niz, v četrtem je bil blizu. Ko pa so sodniki nekaj spornih žogic prisodili Avstralcu, je izgubil živce. Bo izgubil še četrti finale? V odločilnem petem nizu sta oba igralca zadržala servis do izida 7:7, nato pa je Ivaniševiću uspel ključni brejk. V 16. igri je serviral za uspeh kariere, živci so bili neverjetno napeti. Dvakrat je serviral dvojno napako, enkrat se je Rafter rešil z neverjetnim lobom, na četrto zaključno žogo pa je Avstralec po drugem servisu žogo poslal v mrežo. Ivanišević je padel po tleh: "Ko sem prišel v Wimbledon, se nihče ni pogovarjal z menoj, kaj šele pomislil, da lahko osvojim turnir. Zdaj sem to dosegel." In Rafter? Bil je in ostal gospod, poraz je sprejel z nasmehom na ustnicah: "Na koncu sem kar vesel, da je zmagal Goran, saj bi drugače on verjetno storil samomor."
In zakaj toliko besed o Goranu Ivaniševiću, če so v njegovem času po žogici tolkli res veliki asi? Poglejmo si nekaj anekdot in njegovih izjav, ki nam bodo povedale vse.
Ivanišević je bil in ostal edini tenisač, ki je predal dvoboj zato, ker mu je zmanjkalo loparjev. Verjetno ni treba ugibati zakaj - od prvega do zadnjega jih je sistematično razbijal, medtem ko se je jezil nad lastnimi neumnostmi.
"Verjetno sem edini tenisač na svetu, ki mora vselej igrati proti šestim nasprotnikom: proti tistemu na drugi strani mrežice, proti sodniku, pobiralcem žogic, proti podlagi, proti gledalcem in proti najhujšemu konkurentu - samemu sebi."
"Po smrti sem pripravljen darovati vse organe, le možganov ne. Svet namreč ne potrebuje še enega takšnega norca, kot sem jaz."
Ivanišević je po koncu kariere za nekaj let poniknil. Napačno je investiral in izgubil skoraj vse premoženje. Kar je ostalo, mu je odnesla prva žena, potem ko je razvpiti zakon razpadel. Doumel je, da bo denar znova treba zaslužiti. Najprej se je udeležil ekshibicijskih dvobojev, vabili so ga vsi in od povsod. Le kdo na taki prireditvi ne bi imel Gorana, ki je ob odlični igri še zabaval s svojimi norčijami.
Čez čas se je lotil tudi treniranja. Kar nekaj asov je popeljal proti vrhu, ko ga je v svojo ekipo povabil Novak Đoković. Njuno sodelovanje je trajalo pet let, Srb pa je prav v tem času dosegel največje uspehe. Ko sta se v začetku leta razšla, je Goran odšel z nasmehom: na računu je imel kar nekaj milijončkov. Pred dnevi je presenetila vrst, da ga je za trenerja najela ruska tenisačica ob kazahstanski zastavi Jelena Ribakina. "Kaj pa je tu čudnega? Koga pa naj po Novaku treniram? A dela mi še ni dovolj, tudi zato sem zavil v povsem novo smer." Še ga bomo gledali, splitskega norca.
Pete Pištola
Petros "Pete" Sampras (rojen leta 1971) je v svoji petnajstletni karieri poklicnega igralca (1988-2003) podrl vse dotedanje rekorde. S svojimi nastopi si je priigral ogromno spoštovanja, tekmecem je pognal strah v kosti, gledalce puščal odprtih ust. Le nečesa ni imel: ljubezni. Šampion, kot ga do takrat še ni bilo, je bil namreč neverjetno dolgočasen človek. Njegove tiskovne konference so bile še bolj puščobne od Borgovih, njegovo življenje, ki ga je sicer skrbno skrival pred javnostjo, brez enega samega škandala, še škandalčka ne. Pridni Pete. Dolgočasni Pete.
Sampras je grški priimek in res: njegov oče je bil napol Grk, napol Jud, mama čistokrvna Grkinja. Kombinacija genov, ki se je izkazala za neverjetno "teniško" - tako kot je udarjal Pete, ni dotlej še nihče.
Prvič je udaril že leta 1990, ko je v najstniškem finalu turnirja za grand slam v New Yorku premagal Andrea Agassija in s tem odprl rivalstvo, ki se je vleklo skozi vsa 90. In to kakšno rivalstvo: Agassi je bil edini, ki je Samprasu znal pogledati pod prste, pa še to le takrat, ko je imel najboljše trenutke. Vse drugo je pripadlo Petu Pištoli (njegov vzdevek je bil Pistol Pete).
Najbolj je užival v Wimbledonu. Med letoma 1993 in 2000 je kar sedemkrat zmagal, spodrsnilo mu je le leta 1996. Rekord vseh rekordov, ki ga je pozneje podrl Roger Federer, izenačil pa Novak Đoković. Sampras je dodal še pet zmag v ZDA in dve v Avstraliji, kar je skupaj zneslo štirinajst zmag na turnirjih za grand slam. Znova rekord, ki ga je podrla šele sveta trojica Feder, Đoković, Nadal. Z velikimi zmagami so prišla tudi prva mesta na jakostni lestvici. Skupaj je nabral 286 takih tednov in sedem sezon, ki jih je zaključil kot številka ena. Samprasova bolečina je bil in ostal turnir v Parizu, kjer mu servis-volej igra ni prinašala prednosti. Prilezel je najdlje do polfinala, brez Pariza pa ni velikega grand slama.
Sampras je raven tenisa dvignil na višjo raven. Če je bil Becker kralj igre na mreži in Ivanišević bombarder brez primere, je bil Sampras neverjetna kombinacija obeh. Serviral je strahovito močno, neverjetno natančno, po servisih odvihral na mrežo, kjer je točke zaključeval ekspresno hitro. V enem od wimbledonskih finalov sta z Ivaniševićem odigrala rekordni niz, kjer niti ena točka ni trajala dlje od štirih udarcev.
In zakaj, po vsem napisanem, Samprasa niso marali? Delno si je kriv sam, potem ko je tako nespretno gradil svojo medijsko podobo. Novinarji so noreli, škrtali z zobmi, hvalili njegov tenis, a vselej dodali tisti toda … Značajsko je bil Sampras sicer brezhiben, a z veliko skrito napako: menda je bil škrt do skrajnosti in se od prisluženih milijončkov ne bi odpovedal niti dolarju. Leta pozneje, ko sta bila oba že zdavnaj upokojena, ga je na neki ekshibiciji, pred kamerami, na to temo zbodel jezični Agassi: "Kaj je Pete? Zakaj si tako živčen? Ti primaknem dolar?" Večina gledalcev šale sicer ni razumela, so jo pa razumeli tisti, ki so jo morali.
Pete Pištola je bil tudi sicer najljubša tarča svojega edinega resnega konkurenta Agassija. Ko so slednjega nekoč povprašali, kaj misli o tem, da ima toliko navijačev, Sampras, čigar rezultati so vendarle boljši, pa neprimerno manj, se je Andre zahahljal: "Kako, zakaj? Saj ljudje vendar ne morejo navijati za nekoga, ki visi z veje!" Namigoval je na Samprasovo podobnost z opico: dolgi udi, predvsem roke, močna poraščenost, značilni obraz …
Po upokojitvi se je Pete Pištola, skupaj s svojimi milijoni, umaknil v samoto. Z ženo Bridgette Wilson, nekdanjo ameriško misico, sta dobila dva otroka, ki ju na ogromni posesti vzgajata daleč od oči javnosti. V javnosti Samprasa skoraj več ne vidimo.
Gospod škandalozni
Andre Agassi se je rodil v Las Vegasu. Globoko verna mama in oče (sirsko-iranskega porekla, najprej se je preživljal kot poklicni boksar, po pobegu v ZDA pa kot igralniški delavec) sta otroke (Andre ima tri starejše sestre) vzgajala v kaotičnih razmerah. Manjkalo ni ničesar, ne razpadov sistema ne evforičnih uspehov. Andre je imel srečo, da so njegovo teniško nadarjenost odkrili zgodaj. Ker Nevada ni imela teniške tradicije (le kam naj udarjaš žogico, če je vse naokrog puščava?), so ga že s trinajstimi leti poslali na Florido, v varstvo Nicka Bollettierija, v znamenito najstniško akademijo v Bradentonu, v katero se je le nekaj mesecev pozneje vključila tudi Monika Seleš. Oče je napraskal denarja za tri mesece, a ga je že čez nekaj dni slavni trener poklical in mu dejal, da Andre lahko ostane, kolikor želi, in da bo vse stroške poravnal sam. Za odstotke od bodočih nagrad, seveda.
Bollettieri ga je skrbno tesal. Vedel je, da ima v rokah dragulj. Menda še ni bilo tenisača, ki bi začetne udarce vračal tako prepričljivo, tako močno, tako napadalno. Agassiju je bilo praktično nemogoče zabiti as (začetni udarec, ki se ga branilec niti ne dotakne in ga le pospremi s pogledom) - Andre je lovil in ulovil vse. Imel je le eno majhno slabost za tiste čase: serviral je sicer zelo natančno, a v času velikih bombarderjev (Sampras, Ivanišević, Becker in drugi) se je vse skupaj zdelo kot v počasnem posnetku.
Ko sta se leta 1992 v wimbledonskem finalu znašla Ivanišević in Agassi - prvi na navdušenje množic, drugi popolnoma senzacionalno -, so stavnice spale. S stavo na zmago Ivaniševića nisi zaslužil ničesar, s stavo na Agassija bogastvo. Razplet poznamo: finale je dobil Agassi.
Prva velika zmaga se je torej zgodila tam, za kar je bil še njegov trener prepričan, da Agassi ne bo zmagal nikdar. Na sveti travi, najhitrejši teniški podlagi, kar jih svet pozna! Sredi zadrtih, s tradicijami obremenjenih Angležev, ki jim je Agassi šel še kako v nos: dolgi vihravi lasje, za katere je Andre čez leta priznal, da so bili umetni - že kot otrok je namreč ostal praktično gologlav, v javnosti pa se je zaradi sramu kazal z lasuljo. Pisana oblačila, čeprav je v Wimbledonu veljalo nepisano pravilo, da so igralci in igralke oblečeni v belo. Ko se je v beli opravi pokazal Andre, so tribune pokale od smeha, saj so vsi vedeli, da se Agassi norčuje iz te tradicije. Povrhu vsega je Agassi še nenehno nekaj klobasal. Se pogovarjal s samim seboj, z gledalci, s pobiralci žogic, sodniki. Bil je živa reklama za ZDA, za ameriški način življenja, za predstavnika naroda, ki se požvižga na tradicije, s katerimi je obremenjena dobra stara Evropa.
Wimbledon je osvojil s trenerjem Bollettierijem, ki ga je kmalu nadomestil Brad Gilbert, nekoč sam odličen tenisač, takrat pa zagotovo trener številka ena v svetu. Gilbert ga je najprej umiril, nato pa popeljal proti vrhu: osvojil je turnir v Avstraliji, pa v New Yorku, leta 1996 je postal olimpijski prvak, za ZDA je trikrat dvignil Davisov pokal. Le Pariz, turnir, kamor je vsako leto znova pripotoval kot prvi favorit, se mu je izmikal. Bo tudi on, tako kot Sampras, ostal brez grand slama zaradi turnirja v Parizu? On, kralj peska?
Leta 1997 se je zlomil. Nekaj je dodala poškodba, nekaj turbulence v zasebnem življenju. Z vrha - Agassi se je nekaj let izmenjeval s Samprasom na prvem mestu - je padal in padel daleč nazaj, celo na 141. mesto svetovne jakostne lestvice. Rešitev je poiskal tam, kjer je ne bi smel - v drogah. Kristalčki metamfetamina so postali njegovi najbolj intimni prijatelji. Agassi se je pridno zadeval, se na teniških turnirjih vse manj pojavljal. In ko se je nekoč vendarle pojavil, je seveda takoj padel na protidopinškem testu. V športnem svetu je završalo: Andre Agassi se drogira! Še ena značilna ameriška zgodba o uspehu? Ameriški rock&roll?
Andre Agassi je bil in ostaja eden najbolj priljubljenih tenisačev vseh časov
Rešil ga je trener in hkrati najboljši prijatelj Gilbert. Ga oklofutal, ga prepričal, da se zbere. Najprej sta nekako prepričala vodilne pri teniški zvezi, da je bil vnos drog nenameren in slučajen - v telesu naj bi se droga znašla preko neke pijače. Ko je ušel kazni, je sledilo težko obdobje rehabilitacije. Vrnitev je trajala dobro leto, bila je mučna, povezana z nastopi na turnirjih, ki se jim je Andre še pred kratkim posmehoval. Leta 1999 je udaril tam, kjer si je najbolj želel - v Parizu! Postal je prvi tenisač v zgodovini s kariernim zlatim slamom: z zmago na vseh štirih velikih turnirjih in z zlato olimpijsko kolajno povrhu. Pozneje sta ta podvig ponovila še Rafael Nadal in Novak Đoković (po letošnji olimpijski zmagi v Parizu), med ženskami je uspelo le dvema, Steffi Graf in Sereni Williams. Pet imen, pet velikanov belega športa.
Agassi je osvojil vse, česar si je na teniških igriščih želel. Še je našel motivacijo za nekaj velikih zmag, zlatemu slamu je dodal še tri avstralske zmage in eno ameriško. Ko je lopar čez nekaj let postavil v kot, je to storil kot milijonar in eden najboljših v zgodovini športa. Če ne najboljših, pa zagotovo najbolj karizmatičnih.
Agassi zasebno
Zgodba o Andreju Agassiju ne bi bila popolna, če ne bi nekaj napisali še o njegovem zasebnem življenju. Marsikaj že vemo: odraščanje sredi igralnic, v norem svetu Las Vegasa, najstniško trpljenje pod dirigentsko palico diktatorskega Nicka Bollettierija. Njegov dolg, hudomušen jezik, ki se je norčeval iz vsakogar, še najbolj pa iz samega sebe. Njegove težave z drogami, s katerimi si je lajšal svoje srčne bolečine. Da, prav ste prebrali: srčne bolečine! Agassi je bil zvezdnik, fant, za katerim so dekleta in žene norele, ga oblegale. Kaj Borg, kaj Connors, McEnroe ali Becker! Andre Agassi je bil fant z naslovnic, dolgolasec (takrat še nihče ni poznal njegovih čarovnij z lasuljo), na videz štorast in vendar tako zabaven Američan.
Že v zgodnjih 90-ih je njegovim čarom podlegla Barbra Streisand, ena največjih ameriških zvezdnic, z le eno napakico: "Me vprašujete po Barbri? O tem, da je 28 let starejša od mene? Pa kaj zato! Imela sva se rada, kaj rada, noro sva se ljubila. Zveza z Barbro je bila zame, kot bi oblekel žarečo lavo. Nekaj najčudovitejšega v mojem življenju. Čeprav sva se čez nekaj let razšla, sva in bova ostala prijatelja. Za zmeraj!"
Sterisandovo je zamenjala "nedosegljiva" Brooke Shields. Tudi ona nekaj let starejša, "večna devica", filmska igralka, ki si jo je v postelji želelo pol sveta. Uspelo je seveda Agassiju, ki jo je celo zvlekel pred oltar, a je bil njenim muham, še bolj pa muham njene posesivne matere kos le dve leti. Sledila je spektakularna ločitev.
In ker Agassi brez žensk ni mogel, znal in ne želel funkcionirati, se je končno ozrl okoli sebe. Steffi Graf, še ena ledena kraljica, je bila njegova naslednja izbira. Steffi, Agassijevo živo nasprotje, se je noro zaljubila. Sledila je šokantna (za vse ljubitelje in "poznavalce" športa) poroka, zveza pa traja še danes, dobrih dvajset let pozneje. Steffi in Andre menda živita enega najbolj skladnih zakonov v ameriški visoki družbi. Steffi je Agassija povsem umirila. Nekaj let je sicer še vihtel lopar, pozneje se je posvetil družini in poslom. Kje vse ni bil zraven! Z zvezdniki je odpiral restavracije, vlagal je v podjetja s športno opremo, gradil igrišča. Le redko je izgubljal. Z Grafovo sta odprla fundacijo, s katero pomagata revnim in pomoči potrebnim.
Če je Ivanišević zapravil vse, Sampras pa svojega bogastva ni želel deliti, kaj šele razdajati, je najbolj poreden med vsemi, neugnani fant iz Las Vegasa, pokazal, da v njegovih prsih bije neverjetno dobro srce. Tudi zato je Andre Agassi bil in ostaja eden najbolj priljubljenih tenisačev vseh časov.
