Evforija, ki so jo v sedemdesetih in prvi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja sprožili Jimmy Connors, John McEnroe in Björn Borg, je tenis lansirala na naslovnice. Od nekdaj podcenjenega, stranskega, hohštaplerskega športa se je tenis prebil med najbolj priljubljene športe, med katere sodita tudi nogomet in formula ena. Idealna kulisa za športne prenose, velika rivalstva, veliki denarci, za katere so igrali fantje in dekleta, so v šport privabljale množice mladih, ob njih pa tudi vse več rekreativcev, starejših in tudi najstarejših. Teniški tereni so rasli kot gobe po dežju in vse več je bilo držav, ki so se ponašale s kakšnim šampionom ali šampionko. Ob ZDA in Švedski, ki so jih poganjali zgoraj omenjeni junaki, smo dobivali nove centre moči: Češkoslovaško, Francijo, Španijo, Argentino, Južno Afriko. Ko sta udarila Steffi Graf in Boris Becker, je eksplodiralo v Nemčiji, ki se je iz teniške province čez noč prelevila v teniško supersilo.

Šved ni eden, Švedov je več

Šok ob prostovoljni in prehitri upokojitvi Björna Borga je pri Švedih pomagal pogasiti nov rod super nadarjenih tenisačev. Ustavimo se pri dveh velikanih, ki ju danes že vsi uvrščajo med najboljše vseh časov: Mats Wilander in le nekoliko mlajši Stefan Edberg. Takoj po Borgovem odhodu je udaril takrat še ne 18-letni Mats Wilander, ki je, čeprav ni bil med nosilci, šokiral svetovni vrh v Parizu. Kljub zelo neugodnemu žrebu, ki mu ni preprečil senzacionalnega slavja. V finalu je premagal Argentinca Guilerma Vilasa po skoraj peturnem spektaklu, kar je bil dotedanji dolžinski rekord v Parizu. Povrh vsega se je odlikoval tudi po športnosti: v polfinalnem dvoboju proti Argentincu Joseju Louisu Clercu je prišel do zaključne žogice, ki so mu jo sodniki tudi prisodili. A žogica je bila dvomljiva in Wilander je kar sam prosil sodnika, če lahko točko ponovita. "Bil sem pred življenjskim uspehom in nikakor nisem želel, da bi mi kdorkoli kadarkoli očital, da sem zmagal zaradi pomoči sodnikov!" Osvojil je naslednjo točko, se uvrstil v finale in se vpisal v zgodovino: le malo tenisačev bi ob zaključni žogici v polfinalu turnirja za grand slam nagrado storilo kaj takega. Wilander je že pri dvajsetih osvojil štiri turnirje za grand slam (rekord), odlično je igral na vseh podlagah - tudi na travi, vendar mu v Wimbledonu ni nikdar uspelo zmagati. Se je pa tista leta na travi igralo v Avstraliji.

Zaustavil se je pri sedmih velikih turnirjih, ob kar treh zmagah leta 1988 in prvem mestu ob koncu leta. In, zanimivo, Wilander ni ravno blestel kot idealen športnik. Poročil se je že pri 24 letih. Omrežila ga je južnoafriška manekenka Sonya Mulholland, s katero je srečno poročen še danes. Par ima kar pet otrok. Vse drugo je prej za pozabo kot za vzor. Med kariero so se pojavljale novice o pijančevanjih, ob koncu kariere celo o zlorabah drog, ko ga je svetovna teniška zveza ulovila s preveč kokaina v krvi ter mu izrekla prepoved nastopanja in za tiste čase visoko denarno kazen, saj je moral plačati skoraj 300 tisoč ameriških dolarjev.

Wilander tudi kot upokojenec ni dolgo zdržal brez tenisa. Najprej se preizkusil kot trener, a vidnejših uspehov ni dosegel. Pozneje je začel delati kot komentator in v tej vlogi še danes teniško občinstvo občasno razburja s kakšnimi svojimi pogledi. Jezil je predvsem Zahodnjake, ker se ni klanjal Rogerju Federerju, temveč raje Rafaelu Nadalu in predvsem Novaku Đokoviću, ki ga nima le za najboljšega tenisača, ampak kar za najboljšega športnika vseh časov. Kakorkoli, Wilander v Švico nima vstopa, častnega srbskega državljanstva pa tudi še ni dobil.

Dve leti mlajši Stefan Edberg je naslednji Šved v aleji velikanov. Edberg je Wilanderjevo nasprotje: medtem ko je bil Wilander vsestranski igralec, je Edberg blestel na hitrejših podlagah, po dva naslova je osvojil v Avstraliji, Wimbledonu in New Yorku. V Parizu ni bil preveč konkurenčen, razen leta 1989, ko je presenetil z uvrstitvijo v finale, v katerem ga je porazil senzacionalni Michael Chang. Se je pa Edberg odlikoval tudi v igri dvojic (še trije naslovi). On in John McEnroe sta bila edina tenisača, ki sta bila številka ena tako med posamezniki kot tudi med dvojicami.

Kaj povedati o Edbergu? Bil je priden fant, prvi idealni Šved po razuzdanem Borgu in radovednem Wilanderju. Takšen, ki bi si ga za zeta želela vsaka švedska mama. Edberg je odlično serviral in bil sploh prvi, ki je vztrajal pri igri servis-mreža, kjer je nasprotnike trgal z morilskimi voleji. Njegovi začetni udarci niso bili zelo močni, so pa bili zato izredno natančni in neprijetni. Nič čudnega torej, da so Stefana Edberga obsipavali s častmi. Prejel je precej več prestižnih nagrad kot Borg in Wilander, čeprav je statistično osvojil manj turnirjev (šest turnirjev za grand slam, proti Wilanderjevim osmim in Borgovim enajstim). Drugače kakor Wilander se je Edberg pozneje odlikoval tudi kot trener: nekaj let je treniral celo Rogerja Federerja. Da pa vse le ni bilo zlato, povejmo, da ima tudi Edbergova kariera črno pikico. Leta 1985 je namreč prevzel dekle svojemu najhujšemu konkurentu Matsu Wilanderju. Prelestna Annette Hjort Olsen je očitno poslušala mamo ...

Je pa bila Švedska s svojima junakoma sredi osemdesetih praktično nepremagljiva v Davisovem pokalu, ki je nekakšno svetovno prvenstvo v tenisu. Čeprav se njena glavna protagonista nista preveč marala, sta oba neusmiljeno premagovala konkurenco in Švedski med letoma 1984 in 1987 priigrala kar tri naslove.

Še en Čeho-Američan

Zgodbo o čeških prebežnikih je v svetu tenisa odprla Martina Navratilova, ki se je v svoji domovini, takrat močno komunistično obarvani Češkoslovaški, počutila utesnjeno in je bila tudi večkrat kaznovana. Skoraj identična usoda je doletela mladega Ivana Lendla iz Ostrave, mesta na poljski meji.

Lendl je bil rojen pod teniško srečno zvezdo: oba starša sta bila odlična tenisača, mama je bila dolgo celo druga med Čehinjami, zato je razumljivo, da je mali Ivan reket vihtel že s tremi leti. Čeprav posebne nadarjenosti ni kazal, sta starša vztrajala in Ivan je treniral, treniral in treniral. Že kot otrok do skrajnih meja in po točno določenem in strogo nadzorovanem programu. Odprlo se mu je leta 1978, ko je pri osemnajstih prvič opozoril nase med mladinci. Na preboj med člane je znova čakal nekaj let: med letoma 1981 in 1983 se je sicer štirikrat uvrstil v finale na turnirjih za grand slam, a je potem vsakič poslušal zaključni govor zmagovalca, njemu pa je ostalo nekaj besedic poraženca.

A Ivan ni popuščal. Bil je prvi tenisač, ki se je igranja loteval znanstveno. Treniral je ogromno in po zelo natančno izdelanem programu. Kot zanimivost povejmo, da si je pozneje, že ob koncu kariere, ob svoji vili omislil teniško igrišče. Nič posebnega, porečete! Toda pozor, Lendl je za igrišče najel tudi posebne mojstre, ki so sproti menjavali podlage in mu omogočali ustrezne priprave na vsak naslednji turnir. Da hrane niti ne omenjamo. Jedel je pašto, juhe, zelenjavo, sadje in pil vodo. Na njegovem jedilniku ni bilo mesa, sladkarij, žitaric, skoraj ničesar. Podobno se danes prehranjuje tudi Novak Đoković, nenormalno stroge diete pa očitno obrodijo sadove.

Lendl si je leta 1983 privoščil greh, ki mu ga komunistične oblasti niso ne mogle ne želele oprostiti. Sprejel je povabilo iz Južne Afrike in tam za velike denarce odigral tri ekshibicijske dvoboje. To so bila leta apartheida in oblastniki niso imeli milosti: vrgli so ga iz reprezentance in mu naložili kazen 150 tisoč dolarjev. Tudi zato se je Lendl začel ozirati po tujini in si iskati primerno zatočišče. Sledila so njegova najboljša leta.

Leta 1984 je v Parizu končno premagal urok finalnih dvobojev na turnirjih za grand slam in odtlej jih je nanizal osem. Je pa bil še naprej nezanesljiv v finalih in je kariero končal z neslavnim izkupičkom "le" osmih zmag v devetnajstih finalih. Rekordi so kljub temu padali kot za stavo: 270 tednov je bil številka ena na svetovni jakostni lestvici in bil je prvi, ki je zaigral v devetnajst finalih, od tega osemkrat zapored v New Yorku. Bil je tudi prvi tenisač, ki se je ponašal z več kot 90-odstotnim izkupičkom v petih posameznih letih. Imel je pozitiven medsebojni rezultat proti večini konkurentov, boril pa se je proti odličnim tenisačem iz različnih generacij: najprej proti Jimmyju Connorsu, Björnu Borgu in Johnu McEnroeju, nato proti Matsu Wilanderju, Stefanu Edbergu, Borisu Beckerju, še pozneje proti Petu Samprasu in Andreju Agassiju. Še najtežje mu je bilo med dvoboji z Beckerjem: "Imel sem občutek, da je ravno med dvoboji z mano v najboljši formi, najbolj motiviran." A Lendl je vzdržal vse. Fant brez talenta, a z železno voljo do treniranja. Pa saj veste, kaj pravi eden najboljših šahistov vseh časov Gari Kasparov: "Talent v bistvu ne obstaja, morda kvečjemu pomeni pet odstotkov. Pa še teh pet odstotkov talenta je talent za pravilno delo in trening."

Ivan Lendl je zagotovo eden najbolj podcenjenih tenisačev vseh časov. Strokovnjaki se temu ne čudijo, saj je bil človek, ki podobno kot Borg nikdar ni kazal emocij. Na vse situacije, pa naj so bile še tako vesele ali sporne, se je odzval z enako obrazno mimiko, ne da bi premaknil eno samo obrazno mišico. Imel je jeklen, strm pogled, z njegovega obraza ni bilo mogoče razbrati ničesar. Si lahko mislite, kako je to nerviralo vročekrvnega Johna McEnroeja?

Njegove tiskovne konference so bile en sam dolgčas: odgovori brez vsakega temperamenta, tam se je pojavljal zgolj zato, ker se je moral. Prijateljev med tenisači ni imel, novinarji so ga sovražili. Tudi v njegovih najboljših letih, ko je bil objektivno daleč najboljši med vsemi, so novinarji kot najboljšega raje forsirali koga drugega, najraje barabinskega Johna McEnroeja. Lendl se na te krivice ni oziral, tako ali tako je videl le sebe, svoj tenis, zelo nerad je odgovarjal na vprašanja o igri svojih nasprotnikov, kaj šele da bi jih pohvalil. Nekoč je na finalnem turnirju leta (mastersu), kjer najboljših osem igra najprej v skupinah po štiri, potem pa se najboljši pomerijo na izpadanje, poskrbel za prvovrstni moralni škandal. Dobil je prva dvoboja v skupini in si že zagotovil napredovanje. Pred tretjim dvobojem je vedel: če zmaga, ga v polfinalu čaka Borg, če izgubi pa Gene Mayer, ki se je tam znašel bolj po naključju. Lendl je seveda izgubil.

Še in še bi lahko naštevali dogodke, ko je Ivan Lendl kazal svoj neizmerni egoizem. Govorili so, da zanj ne navija nihče, razen družinskih članov. Vsaj teh ni bilo malo: leta 1989 je poročil Samantho Frankel in čeprav si je Ivan Grozni, kot so ga ljubkovalno klicali tekmeci, nadvse želel sina, mu pri tem ni mogla pomagati nobena znanost: šele ko je na svet privekalo pet hčera, je bilo Lendlu končno dovolj otrok.

Tudi Lendl se je uspešno preizkusil kot trener - Andyja Murrayja je pripeljal celo na prvo mesto jakostne lestvice. "Odličen trener je, vse imava naštudirano. Le da ga tenis vse manj zanima, njegova prva ljubezen je nedvomno golf," je govoril Škot. In res, golfu je Lendl posvetil prenekateri upokojenski dan. Prišel je do hendikepa nič, kar je za amaterja, ki je začel resneje igrati šele po štiridesetem, zelo lep dosežek. A Lendla takšni majhni cilji niso nikdar preveč zanimali: ali si ali nisi, ali si prvi ali pa te ni ...