Čeprav tudi vi najbrž še ne veste, kje bo naslednja štiri leta spala ameriška nevesta iz Sevnice, pa je najbolj razvita država na svetu, ki pa ima prvošolske težave s štetjem, vsaj že opravila z najbolj bipolarnimi volitvami v zgodovini. Nas to še čaka (čez dve leti), a je že zdaj jasno, da bomo prav tako bipolarno moteni. Politika deli, da so povsod, kjer je dovoljeno nošenje orožja, in kjer to (še) ni, vojne razmere, ne glede na koronsko valovanje!
Prej je bila to le domena športnih navijačev. Huligani tega (nogometnega) kluba so sovražili huligane nasprotnega kluba. Odkar pa so navijači v kletkah, nam pa je vseeno, kdo zmaga, saj vedno zmaga naš, Roglič ali Pogačar, si je športno sovraštvo in huliganstvo prisvojila politika, pri njih in pri nas.
Zato je v tem vojnem stanju, ki takšno, žal, ni le zaradi virusa, butasto, da so nas zaprli v občine. Če niti občani ne vemo, kje je meja naše občine, kako naj ve to virus? Če je v Sloveniji kar 212 občin in so zato razlike v velikosti, razvitosti in poseljenosti med njimi zelo velike, zakaj so potem volilni okraji protiustavni, če pa je, torej, ustavno, da moje svobodno občinsko ozemlje sega od Bellevueja do Kungote in od Rač do Ruš, drugi pa si morajo virusno motenost zdraviti le z rekreacijo okrog vaške cerkve? Toda prav ta butavost se jim lahko pametno maščuje … Ko je v politiki le še boj, nam je zaprtost v občine namreč tudi nekaj podarila - svobodno ozemlje!
Naj pojasnim. Kaj je bila včasih občina za občana? Dolga vrsta za osebno, vozniško in prometno! Zato včasih ni bilo pomembno, kdo je župan, bilo pa je zelo pomembno, kdo je na občini vratar. Ta nam je kazal pot od vrat do vrat. In kaj danes dela država? Pošilja nas od vrat do vrat, vodijo pa nas vratarji.
Zato je le občina lahko svobodno ozemlje! Danes se lahko le znotraj občin svobodno, čeprav zamaskirani, gibamo, jutri pa lahko zaradi tega zunaj pustimo tiste, ki jih vedno bolj sovražimo.
Zaradi tega (butastega) zaprtja v občine se hočeš nočeš začenjamo zavedati svojih meja in svojih občin. Meje so omejene na volitve, ki so le vsaka štiri leta, občine pa na življenje, ki je le naše in ima vsako leto en rojstni dan manj. Lahko sami kaj upravljamo tam, kjer smemo vsakih nekaj let obkrožiti manj slabo od najslabšega, ali tam, kjer vsak dan živimo od vrat do vrat? Konkretno. Če vsak dan gledam poročila, berem čivke, všečkam naše in zato vedno bolj sovražim njihove, se lahko le še čudim, zakaj narod še ni šel tudi pri nas množično na ulice … Če pa grem na ulico, ker me od doma pelje v trgovino, službo, šolo, gostilno, gozd, potem mi trenutno sicer ni vseeno, da ima ta moja lokalna skupnost meje, ki jih ne smem prestopiti, toda še bolj pomembno je, kaj bo po tem, ko bo te koronanorije, upam, konec. Se bom zdaj, ko še traja, zavedal svojih meja, ali pa le komaj čakam na - naslednje volitve?
Državo so nam (politiki) že vzeli, ne le pri nas, tudi pri njih. Občin(e) nam niso, pa čeprav z regijami tudi to poskušajo. Zato bomo državo, brez sovraštva in brez lažnega sodelovanja, lahko spet dobili le tako, da bomo sami upravljali tam, kjer še lahko in kjer smo vsak dan.
Če je domača občina postala svobodno ozemlje zaradi korone in butaste politične odločitve, bi lahko po koroni postala svobodno ozemlje, kjer pametni občani ne bodo sovražili, temveč - samoupravljali. Zato lahko, zaradi mene, meje ostanejo, le butasto prepoved je treba spremeniti v pametno odločitev. Da bo ravno obratno. Da bomo občani, seveda, hodili ven, a da politika, sovraštvo, butavost, ne bodo mogli noter. Ne zaradi vojske, členov, volitev, temveč zaradi tega, ker ne potrebujemo nikogar, da bi nas pošiljal od vrat do vrat. V občini smo (mi) doma!
Obiščite spletno stran brez oglasov.
