Človek je kmalu ugotovil, da si lahko postreže z medom, ki so ga čebele skrbno pridelale v prvotnih čebeljih gnezdih. Pri teh prvih srečanjih človeka s čebelami govorimo o "ropanju čebeljih gnezd", ki pa je kmalu prešlo v tako imenovano gozdno čebelarjenje. Za najstarejši evidentirani prikaz človekovega odnosa do čebel velja risba v Pajkovi jami pri Bicarpi v Španiji, v pokrajini Valencia. Na tej okoli 30 tisoč let stari jamski risbi dve osebi visita na nekakšni vrvi in s pomočjo dima odvzemata med iz čebeljega gnezda.
Čebelarstvo so sicer poznali v vseh starih kulturah - Egipčani, Grki, Rimljani. Takrat je človek delal panje, ki so bili valjaste oblike in so bili narejeni iz blata, gline ali trsja. Sčasoma je spoznal, da je koristneje čebelam pustiti del hrane, da lahko preživijo naslednjo zimo. Na ta način mu ni bilo več treba iskati vedno nove čebelje družine na težko dostopnih lokacijah. Prva naravna domovanja čebel so bila drevesna dupla, manjše votline, skalne razpoke, previsi, zemeljski rovi itd.
Naslednji razvojni korak v odnosu čebele in človeka je bilo gozdno čebelarjenje, kjer je človek čebeljim rojem uredil votline na bolj dostopnih mestih. Nedolgo zatem so ljudje čebelam začeli urejati domovanja blizu njihovih prebivališč. Sprva so to bila dupla, izsekana iz dreves, kasneje pa so za ta namen izdelovali korita, klade in polklade, ki so jih sčasoma polagali po dolgem in nalagali v skladovnice. Sledila so polkrožno izdolbena korita z ravno podnico ter spredaj in zadaj nameščeno odprtino za izlet čebel. Taka korita za čebele so se uporabljala od leta 1240 do začetka tega stoletja.
Kranjiči iz 14. stoletja
V 14. stoletju so se na Slovenskem pojavili panji iz desk, kasneje imenovani kranjiči, ki jih je bilo lažje seliti s paše na pašo. Sčasoma so bili ti panji nameščeni v čebelnjake in s tem dobili zaščito pred mrazom, vročino in dežjem. Na Krajnskem, Koroškem in na severozahodu Štajerske so se od druge polovice 18. stoletja uveljavile lesene stavbe z dvokapno streho z dolgim napuščem ter odprtim pročeljem. V takem čebelnjaku so panji naloženi na policah, drug ob drugem.
Na Slovenskem so se izoblikovali trije tipi čebelnjakov: alpski, celinski in kraški. Prvi jih omenja Janez Vajkard Valvasor v svojem delu Slava vojvodine Kranjske iz leta 1689. O čebelarjenju piše: "V deželi vidiš različne muhe in mušice, med njimi imajo prednost čebele. Silno veliko jih je in obogate marsikaterega poštenega gospodarja, če ga hoče bog blagosloviti z njimi. In ker bi morda marsikdo rad bral, kako goje na Kranjskem te pridelovalke voska in medu, kako jih vzdržujejo in kako jih rabijo, hočem o tem nekoliko poročati. Na Kranjskem imajo posebne hišice za čebele, kamor spomladi, navadno na cvetno nedeljo, postavijo panje in jim odmašijo luknje. Ko nato poleti čebele roje, vzamejo železno ali bakreno ponev, bijejo po njej s paličko in žvižgajo. Čebele se na drevesu ali grmu združijo v kepo. Tedaj vzamejo štirioglato iz desak zbito skrinjo ali pa štor, ki ga je gnitje lesa izvotlilo. Skrinjo malce z medom namažejo, zabijejo pokrov in tudi tega zgoraj pri luknjici nekoliko z medom prevlečejo. Nato privežejo skrinjo ali panj na drevo, tako da pride luknjica prav k čebelam in se jih skoraj dotika. Čebele zlezejo potem same od sebe skozi luknjico v panj, ki ga nato postavijo v čebelnjak k drugim panjem ..." Pisec nameni čebelam še veliko teksta.
Velik korak naprej pri čebelarstvu pomeni iznajdba premičnega satnika, z voskom ulitimi satnicami, ki je splošno v rabi še danes. Novost je bila tudi matična rešetka, ki ločuje medišče od plodišča in omogoča prehod samo čebelam, maticam in trotom pa ne.
Vrste panjev
Po drugi svetovni vojni pa pridejo v uporabo AŽ-panji, katerih avtor je inovator, gospodarstvenik in velečebelar Anton Žnideršič (1874-1947) iz Slovenske Bistrice. Ta listovni panj se je hitro uveljavil med slovenskimi čebelarji in ga danes uporablja že več kot 90 odstotkov čebelarjev. AŽ panj se upravlja od zadaj, v njem so sati nameščeni vzdolžno v smeri izletavanja čebel.
Druga oblika panja, ki je danes v uporabi, je nakladni panj. Od vseh vrst nakladnih panjev je najbolj razširjen LR-nakladni panj, Langstroth-Rootov panj, poimenovan po očetu čebelarstva v ZDA, Lorenzu Lorrainu Langstrothu (1810-1895), ter podjetniku in inovatorji Amosu Ivesu Rootu (1839-1923) iz Clevelanda. Ti panji so prosto stoječi in izpostavljeni vremenskim razmeram. Standardni LR-panj je sestavljen iz treh velikih naklad, od katerih se dve uporabljata za razvoj čebelje družine, ena pa za medišče. Po potrebi lahko dodajamo potrebno število naklad.
V čebelarstvu je poznan tudi Kirarjev panj, ki ne potrebuje matične rešetke in je poimenovan po Francu Kirarju (1893-1978) iz Malečnika pri Mariboru. Te panje je mogoče enostavno zlagati v skladovnice in transportirati na oddaljene paše. Nekoč so jih z vlaki vozili na pašo vse do Makedonije.
Panjske končnice
Prve poslikane končnice so se pojavile v drugi polovici 18. stoletja. Čebelarji so spoznali, da dobra označitev čelne panjske končnice preprečuje zaletavanje in ropanje čebel. Panjska končnica je ime, ki se uporablja za poslikano deščico, ki krasi prednjo stran panjev kranjičev. So del slovenske kulturne dediščine z več kot 600 različnimi motivi, ki so jih slikali povečini samouki slikarji. Na njih najdemo čebelarske, sakralne in vsakdanjega motive iz kmečkega življenja. Nekoč je veljalo, da panjske končnice, zlasti tiste z motivi svetnikov, varujejo čebele v panjih in čebelarja ter njegovo družino. Z nameščanjem panjskih končnic so čebelarji tudi lažje razlikovali svoje panje od tujih.
Nekaj redkih originalov in reprodukcij panjskih končnic je na ogled v Etnografskem muzeju Slovenije v Ljubljani, v Čebelarskem muzeju in pri nekaterih čebelarskih društvih in prodajalnah s spominki in čebelarsko opremo. Radovljiški Čebelarski muzej hrani 900 primerkov panjskih končnic in je s tem varuh največje zbirke v Sloveniji. Med temi je tudi božjepotna Marija iz leta 1758, ki je najstarejša ohranjena poslikana panjska končnica.
Kranjska sivka in ostali opraševalci
Kranjska čebela, sivka, imenovana tudi kranjica (Apis mellifera carnica), je druga najbolj razširjena čebela na svetu. Ozemlje sedanje Slovenije je njeno izvirno območje in velja za avtohtono slovensko čebelo. Na oprsju ima rjavkasto sive dlačice, od tod tudi poimenovanje "sivka". Zadkovni obročki kranjske sivke so temni s svetlejšimi pegami na prvem in drugem obročku. Slovi po mirnosti, krotkosti, delavnosti, izrednem čutu za orientacijo, veliki donosnosti in dobri prilagoditvi na temperaturne spremembe. Skozi evolucijo so čebele razvile odpornost tudi na izredno nizke in visoke temperature. Po zaslugi trgovine s čebeljimi družinami in maticami se je kranjska čebela razširila po vsem svetu.
Ena matica lahko v idealnih pogojih vzgoji do 75 tisoč čebel in trotov. Čebeljo družino sestavljajo matice, čebele delavke in troti. Vsak od teh ima svoje zadolžitve. Matica, ki je dvakrat večja od čebele, leže jajčeca (tudi do 1500 na dan), troti poskrbijo za oploditev matice in ohranjajo ustrezno temperaturo in vzdušje v panju, delavke pa čistijo panj, delajo čebeljo zalego, gradijo satje, prinašajo vodo, cvetni prah, nektar, propolis, branijo panj pred vsiljivci, skrbijo za vzrejo mlade matice in trotov, v jeseni izločijo trote, zalegajo neoplojena jajčeca. Za oploditev matice je potrebno okoli sedem trotov, ki matico spremljajo na njenem paritvenem letu (prvi je ta proces objavil Scopoli v knjigi Entomologia carniolica iz leta 1763).
Znanih je okoli 20 tisoč vrst čebel. Okoli polovica opraševanja je delo divjih opraševalcev. Po podatkih Prirodoslovnega muzeja Slovenije živi pri nas tudi 575 vrst divjih čebel, čmrljev in muh trepetavk. Oprašujejo pa tudi ose, nekateri hrošči in metulji.
Čebelji proizvodi
Med je naravni proizvod medonosnih čebel iz nektarja ali rastlinske mane. Nektar ali medičina je izloček cvetov večine cvetnic, ki jih oprašujejo žuželke. Sestavljen je iz vode, fruktoze, saharoze in glukoze. Mana pa je naraven, lepljiv sok, ki ga izločajo drevesne ušice in kaparji. V panju nato čebele oboje nabrano zgostijo, primešajo izločke iz svojih žlez in nato shranijo v celice satja, kjer nastaja med. Med ne sme vsebovati več kot 20 odstotkov vode, sicer začne fermentirati. Čebelja družina na leto porabi okoli 70 kg medu in 20 do 30 kg cvetnega prahu. Pašna čebela mora za poln želodček nektarja (40-70 mg) obiskati okoli tisoč cvetlic. Zanimivo je tudi to, da ko enkrat začne nabirati med pri eni vrsti cvetlice, pri tej vztraja ves dan.
Med razvrščamo glede na geografski in botanični izvor. Slovenske registrirane vrste medu po botaničnem poreklu so cvetlični, gozdni, akacijev, smrekov, lipov, kostanjev, hojev. Med sodi v skupino funkcionalnih živil, ki izboljšujejo fiziološke učinke telesa in pripomorejo k boljšemu počutju. Pri nakupu in uživanju medu moramo biti pozorni na cenene ponaredke, ki ne vsebujejo želenih sestavin.
- Matični mleček je snov, ki jo proizvajajo žleze čebel delavk in je hrana čebeljih ličink in odraslih matic. Poln je beljakovin, maščob, ogljikovihhidratov, rudninskih snovi, vitaminov in hormonskih snovi.
- Pelod oziroma zrnca cvetnega prahu se tvori v prašnicah višjih rastlin. Sestavine cvetnega prahu ali peloda so odvisne od rastlin, na katerih se čebele pasejo. Poln je beljakovinske kisline, vitaminov B-skupine, provitamina A, vitaminov C, D, E in K. V njem so flavonoidi, inhibini itd. Čebela med vsakim letom v panj prenese od sedem do 24 mg cvetnega prahu.
- Propolis je zmes okoli dvesto različnih snovi, med katerimi prevladujejo bioflavonoidi. Čebele ga pridelajo z nabiranjem rastlinske smole, ki jo prinesejo v panj in jo oplemenitijo z izločki svojih žlez ter ji dodajo vosek.
- Čebelji vosek pridelujejo čebele delavke skozi parne voskovne žleze na sprednji strani čebeljega zadka. Čebela iz zadka s pomočjo dlačic na nogah prenese satje v usta in ga oblikuje v želeno obliko. Sestavljajo ga estri nenasičenih maščobnih kislin, alifatski ogljikovodiki, barvila, aromatične in mineralne snovi in vitamin A.
- Čebele se pred vsiljivci branijo s strupenimi piki. Po piku se želo izdre in čebela pogine. Strup pride iz strupnega mehurja po dolgi strupeni žlezi. Strup vsebuje encim fostolipaz A2 in hialurondiaz, melitin, apamin, peptid, histamin in alarmni feromon. Tržna cena za kilogram čebeljega strupa je okoli 65 tisoč evrov.
Izobraževanje čebelarjev začetnikov
Čebelarska zveza Slovenije že vrsto let razpisuje izobraževanje za čebelarje začetnike in tudi na ta način zagotavlja priliv novih skrbnikov čebel in varuhov slovenske čebelarske tradicije. Izobraževanje z zaključnim preverjanjem znanja je sestavljeno iz 34 ur teoretičnega in praktičnega dela na različnih lokacijah. Letos so si tečajniki pridobivali čebelarska znanja v Mariboru na fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede, na Ptuju, v Murski soboti, Velenju, Brodeh pri Škofji Loki, Postojni, Višnji Gori in Brdu pri Lukovici, kjer je sedež naše čebelarske zveze.
Po podatkih Centralnega registra čebelnjakov je bilo leta 2020 v Sloveniji 11.293 čebelarjev (od tega 88 ekoloških), ki so čebelarili z 213.581 čebeljimi družinami in pridelali 1293 ton medu (od tega 34 ton ekološkega medu).
