Srečko Klapš
Zadnji teden dopusta me je presenetilo vabilo prijateljev z grškega polotoka Halkidiki, ki so nas lani gostili na kulinarični turi. Maria Papa mi je namreč poslala e-pošto, da nas v Grčijo vabita župan okrožja Aristotelis Stilianos Valianos in namestnik ministra za notranje zadeve pokrajine Osrednja Makedonija Theodoros Karauglu. Z željo, da nam predstavijo nastajanje mednarodnega balkanskega centra za povezovanje turizma in kulture v Uranupolisu. Glede na situacijo z novim koronavirusom sem preveril, ali lahko v Solun poletim z beograjskega letališča, seveda brez obvezne karantene ob povratku. Na slovenskem zunanjem ministrstvu in pri policiji so nam prijazno pojasnili, da če ne zapustiš letališča oziroma le prestopiš v drugo letalo, ni obvezne 14-dnevne karantene, četudi je Srbija na rdečem seznamu. Kljub temu sem si let uredil iz Ljubljane preko Frankfurta in bil sem presenečen nad skoraj nikakršnim upoštevanjem medsebojne razdalje v do zadnjega sedeža napolnjenem letalu. Sam maske nisem snel skoraj sedem ur.
Test za koronavirus takoj po izstopu iz letala
Še prej sem izpolnil kratek PLF-obrazec in upal, da na dan odhoda zadnjega julija do polnoči prejmem QR-kodo, sicer se ne bi mogel vkrcati v letalo, če pa bi mi to le uspelo, bi moral ob pristanku plačati kazen. Ko sem po izstopu iz letala osebju na letališču pokazal kodo, so me preusmerili na tri točke za testiranje na covid-19. Postopek brisa iz grla je bil končan v nekaj sekundah, nato mi je zdravstveni delavec v popolni zaščitni opremi dejal, da lahko grem, kamor sem namenjen, in da me bodo v primeru pozitivnega testa najkasneje v 24 urah poklicali. K sreči me niso!
Petek popoldne je, pa se vozimo po prazni cesti!
Hrvaška kulinarika z grškimi sestavinami
Izpostavili so tudi raznovrstno kulinariko, ki jo bodo ob tem promovirali, in povabili hrvaškega šefa Mirana Rendića iz zagrebške restavracije Bistro Apetit, ki se ponaša z Michelinovim priznanjem in priznanjem Gault & Millau. V okviru projekta Kouzina 2020 je bila njegova naloga, da pripravi hrvaške specialitete iz grških sestavin. Za predjed je ponudil tatar tune z rdečo peso, lignje na črno s peno iz škampov in brancina na zelenjavni posteljici.
Ob večerji je stekel pogovor tudi o dveh izjemnih slovenskih košarkarjih, Luki Dončiću in Goranu Dragiću, gostitelji pa so priznali, da jih še vedno boli poraz v predtekmovalni skupini, ki jim ga je na zadnjem evropskem košarkaškem prvenstvu prizadejala Slovenija, ki še zmeraj nosi to titulo.
Plaže, otočki in zalivi
Polotok Halkidiki z milijonskim mestom Solun ima veliko lepih plaž, otočkov in zalivčkov in je še zlasti priljubljen pri turistih iz Srbije in Bolgarije, ki se lahko na dopust pripeljejo s svojimi avtomobili. Zadnja leta ga odkrivajo tudi slovenski turisti.
Posebnost Halkidikija je najbolj vzhodni krak z goro Atos in istoimensko avtonomno meniško državo Gora Atos. Na območje, kjer deluje dvajset samostanov, imajo dostop le moški, ki pa morajo pred tem pridobiti vizum. Glede na to, da smo si lani samostane ogledovali z ladje, saj so bile z nami tudi predstavnice nežnejšega spola, me je letos doletela čast, da sem lahko stopil na tla "pravoslavnega Vatikana", kot mu tudi pravijo. Pred vkrcanjem na ladjo so nam v pristanišču izmerili temperaturo in povprašali po stikih v zadnjih dveh tednih, nato smo odpluli.
Menihi podpirajo turizem
Na tla svete gore Atos sem stopil v pristanu samostana Vatopedi, kjer so nam pripadniki grške obalne straže ponovno izmerili telesno temperaturo. Samostan Vatopedi, kjer živi okoli 120 menihov, so v drugi polovici 10. stoletja ustanovili odrinski menihi. Sprejeli so nas z grško kavo, šilcem žganja in sadjem z medom. Nato so nas popeljali v glavno cerkev (katolikon), posvečeno Marijinemu oznanjenju. V srebrnem, z dragulji okrašenem relikvariju so nam pokazali lobanjo sv. Janeza Zlatoustega, ki ji pravoslavni verniki pripisujejo čudežne ozdravitve. Med dragocenostmi v samostanu so kelih iz enega kosa dragega kamna jaspisa in veliko ikon, med njimi tudi "čudežnih", po katerih so ljudje shodili in premagali raka. Zanimiva je prav tako več kot šeststo let stara obednica z mizami iz marmorja.
V sobi za goste s pogledom na morje pa nam je mlajši menih, ki je v samostan nedavno prispel iz avstralskega Melbourna, postregel domače testenine z morskimi sadeži in seveda vino iz meniških vinogradov; teh imajo skupno kar 17 hektarjev, letno pa proizvedejo 84 tisoč steklenic vina, pretežno merlota, cabernet franca in cabernet sauvignona.
Tudi meniška skupnost podpira delovanje mednarodnega centra za promocijo turizma in kulture, saj upajo na več prihodkov od obiskovalcev in da bi v Uranupolisu končno uredili novo pristanišče z marino za svoje bolj petične in slavne goste.
