V mačjih nebesih

Aljoša Stojič Aljoša Stojič
02.08.2020 05:00

Kako dolgo za mačkom žaluje pes?

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Črno in belo
Aljoša Stojič

O pokojnih vse najboljše. Miki je minuli petek odšel. Verjetno v mačja nebesa. Naš beli maček Miki. Štiri leta razposajenega življenja je za njim, spominjamo se ga po dobrih dejanjih. Soseda Nada: "Odkar je k nam prihajal na obisk, je pregnal kune in podlasice". Soseda Jožica: "Saj je znal hudo namlatiti našo Roziniko, ampak bil je tako cartljiv, vedno se je pustil božati." In tako naprej ... Mikija so poznali daleč naokoli, nazadnje so nas klicali iz bližnje gostilne, da je k njim zavil v družbo in na mleko. Vsepovsod ga je bilo polno, nato pa tak hitri konec ... Seveda nikoli ni pravi čas za umret, vselej je prezgodaj. Soseda Karla ga je našla negibnega na trati, otrdelega, a še vedno lepega kot sneg; bil je vitek kot sulica in s kremplji za vola odret. Pravi vaški tip, ki se ga po eni strani vsi malo bojijo, po drugi pa ga imajo radi. Tak je pač bil - naš Miki. Da mu je srce bilo nekoliko prehitro, me je nekoč opozoril veterinar. Mu je zdaj odpovedalo? Morda, poznal sem dosti ljudi, ki so prehitro umrli zaradi kapi. Grozno.
Jasno, da je najbolj, kot dež, jokala hčerka. Težko je tolažiti, ko pa si še sam na tleh. Pa sem poskusil nekako takole, tudi zase: "Vsaj trpel ni, ubožec. Spominjala se ga boš po tem, kako nas je razveseljeval z mladostnimi norčijami. Po tem, kako si ga božala. Po tem, da je zdrvel na najvišje drevo in osvajal strme strehe. Iz kleti je pregnal največje miši, kakšnega vrabca pa ti je prinesel tudi v hišo ..." Solze so se na obrazu sušile, mala pa je ugotovila čisto resnico."Ata, to leto 2020 res ni neko, a ne?!" Ne, res ni neko leto.
Miki je imel enega res dobrega prijatelja, labradorko Cito. Belo in črno nam je bilo v veselje, nikakor ni bilo črno-belo. Belo se je med počitkom tiščalo k črnemu, črno je lizalo belo, ko se je z ranami vračalo iz okoliških nočnih bitk. Kako dolgo žaluje pes, ko mu umre najboljši prijatelj? Tri dni, najmanj. Tako dolgo se je Cita držala zase, njene žalostne oči so bile še malo bolj žalostne kot sicer. Četrti dan je pomahala z repom ...
To sem moral dati iz sebe. Mikiju v slovo.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.