Challenger Deep oziroma Izzivalčevo brezno v Marianskem jarku velja za najglobljo znano točko vseh oceanov na Zemlji. Leta 2010 so raziskovalci ameriškega centra za mapiranje obal in oceanskih tal z vertikalno natančnostjo (+/- 40 metrov) izmerili, da točka, poimenovana Izzivalčevo brezno, leži 10.994 metrov globoko pod morskim površjem. Če bi na tem mestu stal Mount Everest, ki je najvišja gora na svetu, bi ga pokrivalo še 2146 metrov vode.
Prve meritve je leta 1875 med raziskovanjem Marianskega jarka izvedla britanska raziskovalna ladja HMS Challenger. Največja globina, ki so jo izmerili tedaj, je bila 8184 metrov.
Leta 1951 se je tja vrnila še ena ladja britanske mornarice, tudi poimenovana HMS Challenger, da bi tam opravila dodatne meritve. Njena posadka je s pomočjo sonarja odkrila še globljo točko, 10.900 metrov globoko. Poimenovali so jo kar Challenger Deep po ladji, s katere so izvajali meritve.
Leta 2009 so raziskovalci z ladjo RV Kilo Moana, ki jo je upravljala Univerza na Havajih, na tej točki izvedli mapiranje morskih tal s pomočjo sonarja in ugotovili, da točka leži 10.971 metrov globoko z možnostjo napake +/- 22 metrov. Najnovejše meritve, ki jih je leta 2010 opravil Ameriški center za mapiranje obal in oceanskih tal, so pokazale, da najgloblja točka leži 10.994 metrov pod morsko gladino (+/- 40 metrov).
Zakaj je tako globoko
Marianski jarek je na konvergentni meji dveh tektonskih plošč, torej na točki, kjer ena konvergentna plošča oceanske sfere konvergira z drugo. Na tem mestu se ena od plošč podriva pod drugo in je zaradi gravitacije potopljena v Zemljin plašč, sloj med Zemljino skorjo in njenim zunanjim jedrom. Na območju stika med ploščama na morskem dnu nastane ozka depresija, ki ji pravimo tudi oceanski jarek. Oceanski jarki so običajno najgloblja mesta zemeljskih oceanov.
Marianski jarek je meja med Filipinsko in Tihomorsko ploščo. Tihomorska plošča je na vzhodni in južni strani te meje, Filipinska plošča pa na zahodni in severni. Obe plošči se premikata v severozahodni smeri, toda Tihomorska plošča se premika hitreje od Filipinske. Ker se Tihomorska plošča giba hitreje, se podriva pod Filipinsko ploščo. Zaradi tega podrivanja Tihomorske plošče pod Zemljin plašč in Filipinsko ploščo je Marianski jarek cona subdukcije.
To podrivanje poteka različno hitro, vendar se plošči v povprečju premakneta za nekaj deset milimetrov na leto. Potresi se vzdolž te meje med ploščama ponavljajo zato, ker podrivanje Tihomorske plošče pod Zemljin plašč ne poteka gladko in enakomerno. Plošči se običajno zatakneta ena ob drugo, nato nenadoma zdrsneta ena mimo druge in se premakneta za nekaj milimetrov do nekaj metrov. Med zdrsom plošč nastanejo vibracije in te vibracije potujejo po Zemljini skorji kot potresni valovi.
Ko Tihomorska plošča zdrsne pod Zemljin plašč, se zaradi trenja in geotermalnega gradienta segreva. Na globini približno 160 kilometrov se skale segrejejo do te mere, da se začnejo nekateri minerali taliti. Proizvod tega taljenja je magma, ki se zaradi svoje manjše gostote dviguje proti površju. Ko magma doseže površje, nastanejo vulkanski izbruhi, pri katerih se magma izlije v obliki lave. Zaradi takih vulkanskih izbruhov je nastalo Mariansko otočje.
Še tam je plastika
Leta 2016 je raziskovalna odprava preučila kemično sestavo rakov mrhovinarjev, ki so jih na področju Marianskega jarka na površje potegnili iz globine 7841 do 10.250 metrov. Raziskovalci so v teh organizmih odkrili skrajno povišane koncentracije polikloriranega bifenila (PCB), kemičnega strupa, ki je bil zaradi škodljivega vpliva na okolje v 70. letih preteklega stoletja prepovedan. Skoncentriran je bil v sedimentu na vseh globinah tega oceanskega jarka. Nadaljnje raziskave so pokazale, da postranice uživajo tudi mikroplastiko. Vse preučene postranice so imele v želodcu vsaj en kos sintetičnega materiala.
Victor Vescovo je poročal, da je na dnu Marianskega jarka, kamor se je maja letos spustil z majhno podmornico, odkril plastično vrečko in ovitke sladkarij. To je dokaz, da lahko odpadki, ki jih ustvarijo ljudje, zaidejo tudi v najbolj globoke dele oceana.
Revija Scientific American je leta 2019 poročala, da so v telesih vodnih živali iz Marianskega jarka, ki velja za eno najtežje dostopnih območij na Zemlji, odkrili ogljik-14 od testiranja jedrskih bomb.
