Zora Štok
Predpraznični čas je malo romantičen, nostalgičen, tudi melanholičen, kakor pač nanese. Lahko pa je tudi čas za razmislek o druženju, srečevanju s prijatelji in znanci, ne samo občasnem, naključnem, pač pa po nekem, ni nujno, da s pravili določenem redu. Po dogovoru pač. Tudi ni nujno, da je na mizi ne vem kakšna hrana. Krožnik peciva, nekaj prigrizkov, kava, čaj, sok ali pa kaj močnejšega, po izbiri pač. Druženje je pomembno, ne hrana. In se morda iz takšnih srečanj lahko izcimi kaj drugega.
Kot se je decembra leta 2012 izcimilo nam, družbi šestih žensk. Začele smo sicer kar z večerjo, takrat smo bile vse še zaposlene, pa je bil sobotni večer najbolj primerna izbira za srečanje. Zamisel se je porodila Andreji, mimogrede je na kavi pri Tjaši (pa še jaz sem bila zraven) omenila, da je na neki nemški televiziji gledala, kako se skupina znanih srečuje na večerjah. "Sicer nismo znane, lahko pa si omislimo skupne večerje." In smo tri ustanovne članice k sodelovanju povabile še tri druge. Od teh je ena odstopila, še preden je prišla na vrsto, ker ji ni bilo do kuhanja, naslednja je odnehala po prvem krogu, saj je bila ob koncih tedna vedno zasedena. Zato pa sta povabljeni novi članici omizja Jana in Darija ostali do dneva današnjega. Večerja za šest smo torej Andreja, Darija, Jana, Tjaša, Valerija in avtorica tega zapisa. V trinajsto leto druženja pri mizi bomo kmalu zakorakale.
S kladivom nad brancina
Seveda nas druži predvsem ljubezen do dobre hrane in tudi do kuhanja. No, vse ne kuhajo rade oziroma tega niso rade počele. Andreja ni bila vajena vihtenja kuhalnice, se pa je pogumno lotila brancina v soli. Z malo pomoči pri razbijanju solnega oklepa je uspešno zaključila ognjeni krst ne tako preproste priprave ribe. In je po nekaj večerjah že pri mizi snovala svoj jedilnik.
Včasih nas kdo vpraša, kako, da je šest žensk sploh vzdržalo skupaj več kot deset let, ne da bi se skregale, odstopile, odnehale. Odgovor je preprost: želimo si druženja, sproščenega klepeta, smeha, debate. In predvsem ne tekmujemo, katera bo pripravila boljšo večerjo. Pomembno je, da pripravimo nekaj, kar bo vseh šest razveselilo, in se zato res potrudimo. Brskamo po spletu, kuharskih knjigah, sprašujemo naokoli po receptih, s potovanj nosimo začimbe in pripravljamo jedi, ki smo jih jedli drugod. In se seveda vračamo v domače loge. Koline na primer, pa polnjene telečje prsi, koroški mežerli (Valerija je Korošica in je seveda morala predstaviti nekaj značilnega za kraje, od koder izhaja).
Včasih jedilnik terja tudi malo kombiniranja. Ena izmed nas je preobčutljiva na gluten, pa so bili enkrat fritati v goveji juhi iz ajdove moke, in tudi kakšna druga jed je bila pripravljena na način, da en krožnik ni ostal prazen. Druga članica ne sme jesti morskih sadežev, zato dobi tudi za predjed nekaj ribjega, obenem pa preklinja, ker me uživamo v rakih in hobotnici, ona pa od rib že skoraj plavutke dobiva. Tako da sem sama, ki ne jem paradižnika, cvetače, brokolija in gob, še najmanjši problem. No, Valerija je nazadnje pripravila takšne črne trobente z ajdovimi testeninami, da sem jih jedla tudi sama. Pa še pire iz brokolija in cvetače sem pojedla, odlična spremljava k mečarici je bil.
Naša druženja objavljamo tudi na družabnih omrežjih in nismo ostale neopažene. Ena izmed komercialnih televizij nas je pred nekaj leti predstavila v seriji oddaj o različnih kuhinjah. Mojmir Šiftar, znani chef in zdaj sodnik v Masterchefu, je bil naš gostitelj takrat, ko je tudi sam delal prve korake k prepoznavnosti. Kasneje so nekatere med nami tudi vabili v znani kuharski šov, a se nismo odzvale. Ne, ker bi se ustrašile, ampak, ker je takšno sodelovanje prenaporno. Pa tudi tekmovalne nismo. Uživamo le zase.
Recept za druženje
• toliko kozarcev dobrodošlice, kot je gostov
• dobra volja
• toliko stolov, kot je članov omizja
• poljubni prigrizki ali jedi
• pijača po izbiri (ni nujno, da je alkohol)
• tiha glasbena spremljava v ozadju (po željah)
Za začetek se pogovorimo, kdo vse naj se ekipi pridruži. Potem pokličemo naokoli, nagovarjamo, prepričujemo, a ne pretiravajmo. Če nekomu ni, mu pač ni. Ko je krog družbe sklenjen, se dogovorimo, kje se srečamo. Dan prej naj vsi potrdijo prihod ali povedo, da jih ne bo (odsotnost ni zaželena).
Pripravimo toliko kozarcev, kot bo gostov. Na pult postavimo pijačo, ravnamo se po tem, kar ima kdo rad. Lahko tudi namešamo kak alkoholni ali brezalkoholni koktajl, upoštevajmo navade gostov.
Na obraz prikličimo nasmeh in vrata odpirajmo z dobro voljo. Pijačo dobrodošlice spijemo stoje, ponudimo lahko tudi kak manjši prigrizek. Arašidi, čips, kaj slanega bo čisto dovolj, če nismo razpoloženi za kaj drugega.
Ko smo vsi zbrani, sedemo k mizi. Na pladenj naložimo tisto, kar smo pripravili. Sploh ni pomembno, kaj to je. Lahko je malo sira, grozdja in orehov, lahko so polnjena jajčka, bruskete, kanapeji. Nekaj, kar grizljamo ob pijači.
In predvsem se pogovarjajmo, obujajmo spomine, se smejmo, pripovedujmo anekdote ali prisluhnimo nekomu, ki je v stiski.
Če smo razpoloženi, pa se ravnajmo po izkušnjah Večerje za šest.
Od slanega do sladkega
Nastaja tudi precej obsežen slikovni arhiv, tako da zlahka obujamo spomine, kaj vse smo že skuhale. Tjašini škampi na buzaro so že legendarni, Janin zajček v omaki je tudi bil primeren, da smo ga pomazale s kruhom, moj riž s kardamomom je za hitro pozabo (bolj so ga goltale, več ga je bilo v ustih), z Darjino mehiško mizo smo si polizale prste, Andreja je mojstrica za jagnjetino, Valerija pa nas je nazadnje "sezula" tudi s košarico iz riževih listov, polnjeno z avokadom, mangom in koščki lososa, začinjenim z gorčico in sojo.
To je le nekaj "na prvo žogo", izlet v zgodovino naših srečanj bi razkril marsikaj. Tomahavk stejke na primer, naj se ve, da imamo rade pravi kos mesa. Pa ribe na različne načine, divjačina (Valerija je mojstrica), račka (če je na Martinovo, seveda, in Tjaša se vedno potrudi), Jana nas preseneti s kakšno posebnostjo, kot so rezine pečenih bikovih prašnikov, skrite med praženimi gobami in jajci, Darja pa nam je enkrat pripravila jerebice. Jedle smo tudi lososa v smetanovi omaki s koprom, tatarski biftek, ovit v listnato testo in pečen v pečici. Dobra kombinacija za predjed so bile tudi fige s sirom in pršutom, pa kosi lubenice s feta sirom in pinjolami ter fige s sirom in pršutom. Ali blini s kislo smetano in kaviarjem, pa dimljenim lososom. Kremna bučna juha, postrežena v buči, seveda. Tofu s sezamovimi semeni in šparglji, file skuše s topinamburjem, olivami in paradižnikom v kozarcu.
In seveda različne sladice, saj je vsak spodoben obed nujno treba zaključiti z nečim sladkim. Ali je to torta Pavlova z gozdnimi sadeži, krema iz bele čokolade na pomarančnem želeju in s kepico čokoladne pene na vrhu, kos sočne torte, špageti iz kuhanega kostanja s smetano ... Kdo bi se spomnil vsega, kar smo v dvanajstih letih na vsaj šestih večerjah v enem letu (vsaka pride enkrat na vrsto) pripravile. Vsekakor dovolj za spodobno knjigo o druženju pri mizi, o vseh razlikah med nami šestimi, ki pa nas združujejo, ne razdvajajo.
In ker smo med letom tako zelo pridne, si enkrat na leto tudi pustimo streči. Odpravimo se nekam ven in uživamo, kar nam pripravijo in postrežejo drugi. In med decembrskimi prazniki se dobimo še enkrat. Vsaka prinese tisto, kar je bilo drugim najbolj všeč med letom, pa si še zadnjič v letu privežemo dušo. Z dogovorom, da nadaljujemo tudi v prihodnjem letu. Prelepo nam je, da bi odnehale.
