Veseli december nekoč in danes: Še pomnite enotni kruh?

Kako je že bilo kar lep čas vse do predlani ob tem času? Torej nekako od sredine novembra pa vse tja do božičnega večera. Zvečer je bilo v gostinskih lokalih - sploh kjer strežejo hrano - skoraj nemogoče dobiti prosto mizo. Ker so pač vse zasedle razne sindikalne, podjetniške, teambuilderske, poslovne, ustanovne, upravne, društvene ... pa tudi neformalne, naključne, družinske, prijateljske in še kakšne zaključene družbe. Ki so - kakopak - v sproščenem vzdušju ob primerno razkošni hrani (največkrat v podobi samopostrežnega bifeja) in marsikdaj preobilni pijači, glasbi, plesu pa še čem opravljale rituale slovesa od starega leta in prehoda v novo.

Srečno novo v ilegali

Ta prehod se bo sicer zgodil tudi tokrat; le javni rituali bodo po dekretih demokratično izvoljene izvršne oblasti - večinoma zaradi deklariranega omejevanja širjenja covida-19 - odpadli. Še nadomestki v ožjem krogu, zasebnih prostorih in samoorganizaciji bodo - če sploh - potekali bodisi ilegalno ali pa le v strogo omejenem krogu ene družine oziroma članov istega gospodinjstva ... Če kdo pač verjame, da se bo narod na veliko držal tudi te zapovedi, ki morda je dobronamerno namenjena ohranjanju javnega zdravja in življenj, a je vendarle fundamentalno neživljenjska, nerealna ter že zato vsaj malce skregana z zdravo pametjo.

Kako vesel bo torej pregovorno veseli december? Javno bo vsekakor precej žalosten, in to čeprav bodo ob vseh omejitvah bojda smeli poslovati tako gostinski lokali kot stojnice božično-novoletnih sejmov. Tudi lučke in druge elemente (marsikdaj in marsikje kar preveč cenene in kičaste) okrasitve javnega prostora so v večini slovenskih krajev že namestili. Le z vsebino - torej prireditvami, vsaj tistimi bolj množičnimi in sproščeno družabnimi - se bržkone spet ne bo izšlo.

Zadnjih nekaj desetletij iz Amerike v Evropo in še kam na veliko in povsem nekritično uvažamo marsikaj, tudi najrazličnejše šege in navade. Vmes se morda najde celo kaj pametnega in koristnega, a v veliki večini gre za skrajno neumne in družbeno škodljive tako imenovane praznike - v resnici bolj orgije poblaznelega potrošništva. Če imajo neumni naivneži nekaj denarja, se pametni trgovski preračunljivci s še neskončno več denarja pač še bolj redijo ... V nekoč veseli, lani in letos pa bolj črni december - še sreča, da ne september (kot se imenuje znana palestinska podtalna organizacija), ker bi nas kdo utegnil uvrstiti kar med teroriste - smo torej vstopili s črnim petkom nekaj dni prej. To je dan velikih razprodaj z velikimi popusti (a vseeno ne tako velikimi, da trgovci ne bi imeli vsaj nekaj dobička - služijo pač bolj na ogromni količini majhnih kot na manjšem številu večjih pribitkov dodane vrednosti, rabatov in marž), ki pa so ga z enega dneva raztegnili na več tednov ali celo mesecev. V posmeh vsem proticovidnim prizadevanjem.

Ko se črni petek izteče, je sobota sicer mednarodni dan brez nakupov, ki pa ga niti ne pozna skoraj nihče, kaj šele, da bi ga ustrezno obeležili. Potem je nedelja, ko so - no, vsaj en koristen stranski učinek je epidemija le prinesla - trgovine zaprte. Nato pa se itak začne predbožični in prednovoletni tingeltangel z brezglavim nakupovanjem daril in še česa. Temu sledijo ponovoletne razprodaje, potem je kmalu na vrsti že valentinovo in tako v nedogled ...

Nekaj za jugonostalgike

Letos je bil vmes v ponedeljek, 29. 11., še dan za jugonostalgike oziroma spomin na rajnko SFRJ (Socialistično federativno republiko Jugoslavijo), ki je na ta dan slavila državni praznik. Ko je še obstajala, so bile takrat bahavo razkošne socrealistične proslave, kasneje pa bolj zabavne in kulturne prireditve v spomin na veselejše in prijetnejše vidike tistih časov ter seveda na legendarnega maršala Josipa Broza - Tita (1892-1980), ustanovitelja in dosmrtnega voditelja te državne tvorbe. Ki je po izteku njegovega mandata hitro začela razpadati in v enajstih letih tudi dokončno (marsikje kruto in krvavo) propadla.

Maršal si je rad privoščil vsesplošno preobilje in najrazličnejše posvetne užitke; to je bilo splošno znano. A le kdo bi si jih sredi tistega kulta njegove osebnosti, lika in dela drznil očitati največjemu in najbolj junaškemu sinu bratskih in enotnih jugoslovanskih narodov in narodnosti? Bojda ga je rad dal tudi na zob pa seveda dobro in izdatno jedel. To je bilo več kot očitno. Je pa takrat med delovnimi ljudmi in občani na pol šepetaje krožil aforizem: Drug je Tito puno krao ali je i nama dao (Tovariš Tito je mnogo kradel, a je dal/dovolil tudi nam). Za njim pa - potop.

Med drugim zato, ker je se bilo treba tudi z vsesplošnim zategovanjem pasu in najrazličnejšimi omejitvami svobode, ukrepi in oblastnimi dekreti izogniti bankrotu države in vrniti kredite, zaradi katerih se je v sedemdesetih letih kar lepo in udobno živelo. Takrat so oblasti do neke mere celo spodbujale (sicer zahodnjaško dekadentno) potrošništvo in trgovine so bile kar spodobno založene, cene večine - vsaj osnovnih - potrebščin pa po socialistično nizke (tako imenovani luksuz je bil seveda nesorazmerno drag). Izbira morda ni bila tako bogata kot na drugi strani železne zavese, a vendar. Kar je bilo tam boljše, cenejše ali pa je bilo pri nas težko dobiti - kake eksotične začimbe in nekatera živila, priboljške, modne artikle, visokotehnološko tehnično blago ... -, pa smo pač šli kupit čez mejo. In mnogi so to združili še z nakupovalnim zapravljanjem za še kaj še bistveno bolj nepotrebnega.

Nato pa nič več! Prestopanje meje praktično onemogočeno z obveznim plačilom depozita (ta je znašal skoraj povprečno plačo, ko si ga čez eno leto brez obresti dobil nazaj, pa zaradi inflacije ni bil vreden skoraj nič več). Marsičesa se ni dobilo - celo pralnega praška (čeprav so ga tovarne na veliko izdelovale, a le za izvoz). Pa seveda kave, ki je postala glavno tihotapsko blago. Še črni trg je bil dokaj slabo založen ... A vsaj za osnovna živila je bilo za silo poskrbljeno. Tudi na primer z obveznimi kvotami tako imenovanega enotnega (polbelega, iz pšenične moke tipa 850 pripravljenega) kruha, ki so ga morale speči pekarne in ga prodajati po reguliranih (delno subvencioniranih) cenah. Seveda se je pri tem na veliko goljufalo in izigravalo - tudi peki so se pač obnašali podjetno in tržno ...

Ideja takega splošno dostopnega osnovnega živila - ki je še mnogo več kot to, saj ima kruh tudi velik simbolni pomen - je seveda zrasla mnogo prej in drugje. V času vojnih ali izrednih razmer so marsikje razmišljali, kako nevpadljivo ohraniti in vzdrževati čim bolj zdravo prehranjeno, torej za boj in delo zmožno prebivalstvo. Seveda ne zgolj ob kruhu in vodi (ta dieta je bila rezervirana za najhujše kriminalce v zaporih), a vsaj prvi naj bi bil čim bolj polnovreden.

Po možnosti torej polnozrnat. V ovojnicah in kalčkih žitnih semen (ki so - tehnično gledano - otrobi) je ogromno neprebavljivih, a prebavo spodbujajočih vlaknin. Tam je precej več mineralov, vitaminov, nekaj maščob in beljakovin kot v pretežno škrobnati sredici (ja, tudi nekaj zadnje čase neupravičeno zloglasnega glutena) ... A tu naletimo na problem. Okus in tekstura polnozrnatega kruha marsikomu ni všeč. Resda ostane dalje svež, a morebitni ostanki so manj uporabni (tirolski cmok gotovo ne more biti iz črnega kruha). Pa še njegova javna podoba ni bila ravno visoka, saj je - v nasprotju s prestižnim belim - veljal za hrano revežev. Dandanes je ravno obratno - tudi domnevno zdrava prehrana je namreč vse bolj privilegij bogatih.

In tako so oblastniki in njihovi strokovni svetovalci pač iskali in našli kompromis med domnevnimi družbenimi potrebami in zasebnimi željami. Socializem je na silo dajal prednost prvim, kapitalizem z vso marketinško mašinerijo spodbuja in v prid povečevanja dobičkov elit tudi prilagaja druge. Oba pa na veliko škodo ekološkega ravnovesja planeta in tako na neki način tudi javnega zdravja ter dobre psihofizične kondicije statistično povprečnih ljudi (čeprav se jim je statistično povprečna življenjska doba precej podaljšala ...). Taki pomisleki v pričakovanju lepšega in srečnejšega novega leta - pa čeprav brez velikih slavij - tukaj in zdaj morda res niso na mestu ... A kje in kdaj potem sploh so?