Hiška je zgrajena iz opek porušenega Maribora tam nekje po vojni. S samokolnicami so vozili opeke do ulice v nastajanju, jih očistili in počasi je rasel dvojček na Taboru, seveda blizu tekstilne tovarne, kjer so bile takrat dobre službe. Jaz sem tja prišla kasneje, okoli hiške ni bilo več polj, ampak stolpnice, krajevna skupnost ter vedno več betona in asfalta. Ampak dva balkona, dve češnji in rdeča klop so bili najbolj zelena oaza od vseh zelenih oaz soseske. Vrt so zasedala vsa možna sadna drevesa, zelenjavne gredice so bile izmerjene z vrvico, zemlja vedno zrahljana in opleta. Sedeti na rdeči klopi je pomenilo mir, in čeprav je običajno kdo od stanovalcev sosednje stolpnice, nagnjen čez balkon, vlekel zaslužen popoldanski čik, je bila stara češnja dovolj gostolistna, da je vrt ostal svet zase. Na klopci so se v tišini pletle trdne vezi, kot se lahko le med starimi starši in vnuki. In v tem svetu so imeli takoj za vnukinjo in drevesi glavno vlogo ptiči. Kosi so imeli vplačano stalno najemnino med vrtnicami ob steni garaže, in ko jim je nekoč neurje podrlo dom, so dobili novo, utrjeno bazo. Ko so svoj zarod učili leteti, smo morali biti čisto tihi in neopazni na tisti klopi, niti slučajno si kdo ni upal zmotiti nerod pri prvih poskusih pilotiranja. Meni se že v startu niso zdeli preveč skoncentrirani, a nekako jim je vseeno vedno šlo. Vrabci so bili zmeraj bolj druga liga, simpatični že, a vedno jih je bilo za odtenek preveč, da bi bili res posebni, sploh pa so bili nadloga na vrtu ob prvih posevkih. Pravzaprav se je dogajala neke vrste diskriminacija, črni kosi so bili izjemno dragoceni, svetli vrabci preganjani. Celo z zračno puško v času češenj. Da ne bo pomote - ko je enkrat eden od sladokuscev rahlo poškodovan padel z drevesa, je takoj stekla obširna reševalna akcija. Ko sem jaz padla na kaktus, je bilo manj kravala!
To so bili začetki opazovanja narave. Dekle, ki se je sicer kalilo na greenwiškem betonu, je prve ure naravoslovja poslušalo na najbolj klorofilnem vrtu na Taboru. Ne razumem, zakaj gredo danes trendi urejanja vrtov v popolnoma drugo smer. V modi so angleške travice, lubje in pohabljene ciprese - saj vemo, tiste, ki jih obrežejo kot pudlje, da imajo samo konce vej malo zelene. Morda kje še stoji kakšna visoka greda, velika drevesa pa so povečini v nadlogo, saj jeseni sipajo listje, trava pod njimi pa noče in noče biti dovolj angleška. Senco delajo plastika ali platno. Medtem se pred bloki drevesa običajno umikajo avtomobilom oziroma jih umikajo z motornimi žagami. Okej, že res, da vrabci v Mariboru še vedno imajo kje prespati, saj je mesto še zmeraj precej zeleno, a v poletjih z vse bolj pogostimi vročinskimi valovi je vsako staro drevo res dragocena zadevščina. Dejstvo je, da mesto za drevesni fond skrbi bolj po sistemu "bo, ko bo" (denar), a večina dreves izgine z domačih vrtov in z zelenic, ki nimajo čisto določenih lastnikov ali pa je lastnikov več, nikogaršnja drevesa torej.
Ne razumem čisto, zakaj je narava na vrtu odveč. Saj preprogo lahko imamo v dnevni sobi tudi, a ne? Meni je všeč, da ima naša mala poln vrt gosenic, ptičev (obilno porejenih in srečnih, ker se psu niti slučajno ne da več poditi za njimi), polžkov s hiško, tudi pajkov. Dobro, morda bi lahko nekaj manj živali živelo na moji navadni gredi, a verjetno bi ji morala za kaj takega posvetiti bistveno več časa kot sedaj. Narava ne škodi!
Obiščite spletno stran brez oglasov.
