Zvezdana Bercko
Odnos do izdelkov švedskega pohištvenega giganta Ikee je izrazito vroče-hladen. Nekateri so navdušeni nad dizajnom, funkcionalnostjo in ugodno ceno njihovih izdelkov, drugi jim očitajo slabo kvaliteto, uničevanje pragozdov zaradi sekanja lesa in celo izkoriščanje otroškega dela v državah tretjega sveta. A ena izmed najbolj znanih blagovnih znamk opreme za dom na svetu je bila že vse od svojih začetkov nekakšen mit, še posebej za nas, ki smo po njihove izdelke morali čez mejo. Najbrž pa tudi zdaj, ko smo trgovino končno dobili v Sloveniji, Ikea ne bo izgubila ne svoje privlačnosti ne kontroverznosti.
Zgodba o Ikei je neločljivo povezana z njenim ustanoviteljem in do smrti direktorjem Ingvarjem Kampradom (1926-2018). Ko je leta 1943 ustanovil Ikeo, je imel le 17 let. A podjetniško žilico je pokazal že veliko prej. Menda je že pri petih letih na veliko kupoval vžigalice in jih dražje prodajal po kosih. Ko je bil star deset let, je prodajal pisala, svinčnike, semena za rože in okraske za božična drevesa. Kamprad je bil dislektik, imel je težave z branjem in pisanjem, vendar ni pustil, da ga to omejuje. Trdo je delal in bil dober učenec. Ko ga je oče za dober zaključek šolanja denarno nagradil, je Kamprad ta denar uporabil za ustanovitev Ikee. Ime je sestavljeno iz njegovih začetnic, torej I in K, E je za Elmtaryd, družinsko kmetijo, na kateri je odraščal, in A za Agunnaryd, njegovo domačo vas.
Ploska embalaža in sestavi sam sistem
Prva Ikea je prodajala drobno gospodinjsko blago, pisala, denarnice in okvirje za slike. Leta 1947 je začel prodajati pohištvo lokalnih proizvajalcev. Ker je bilo z oddaljenega švedskega podeželja težko doseči kupce v večjih mestih, je leta 1951 izdal prvi katalog, ki je bil v tiskani obliki prepoznavna Ikeina ikona vse do lani, odslej pa bodo na voljo le digitalni. Cene v prvem katalogu so bile tako nenavadno nizke, da so potrošniki dvomili o kakovosti pohištva, zato se je Kamprad odločil, da bo staro delavnico v Älmhultu preuredil v razstavni salon, kjer si lahko ljudje pred naročilom ogledajo izdelke in jih tudi preizkusijo. Praksa, da se v Ikeinih trgovinah poseda po sedežnih garniturah in pleza na otroške postelje, je tako že stara.
Resnična zgodba o uspehu pa se je začela leta 1956 z uvedbo ploske embalaže (flat-pack), ki je rešila težave s pošiljanjem velikega pohištva. Pošiljanje kosovnega pohištva po pošti je bilo težavno in drago, izdelki pa so do kupca pogosto prišli poškodovani. Zgodb o tem, kdo se je prvi domislil, da bi mizam odstranili noge in jih zapakirali v plosko embalažo, je več, dejstvo pa je, da je bila prvi tako pakirani izdelek miza Lövet, ki jo, sicer nekoliko spremenjenega dizajna, še vedno izdelujejo.
MED MITOM IN RESNIČNOSTJO
Zgradba v Älmhultu, v kateri je delovala prva trgovina Ikea, je od leta 2016 muzej.
Ikea uporablja prodajno tehniko, imenovano "bulla bulla", pri kateri je veliko predmetov namenoma nametanih v koše, da se ustvari vtis velike količine in nizke cene.
Po ocenah je bilo deset odstotkov sedaj živečih Evropejcev spočetih v posteljah iz Ikee.
Ikein katalog je na vrhuncu leta 2016 izšel v 32 jezikih in 203 milijonih izvodov, bil je večkrat natisnjena publikacija od biblije in korana.
Ikein katalog v slovenščini je letos izšel prvič in zadnjič.
Kampradov koncept je bil popoln. Pohištvo so oblikovali, izdelali, predstavili, pakirali in prodajali v eni hiši, kupec pa ga je doma sestavil sam. Kamprad je verjel, da bi si moral vsakdo privoščiti moderno, sodobno pohištvo. "Zakaj lepe izdelke izdelujejo le za malo kupcev? Dobra oblika in funkcija morata biti na voljo tudi po nizkih cenah," je bilo njegovo vodilo.
Ikea: oblika, funkcija, cena
Prve Ikeine trgovine zunaj Švedske so odprli na Norveškem leta 1963 in na Danskem leta 1969. Potem je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo Ikea osvojila Evropo in svet. Danes ima Ikea v 52 državah več kot 450 trgovin.
Rumena črta
Zasnova Ikeinih trgovin, ta je po vsem svetu enaka, se sprva zdi blodnjak, a v resnici je to skrbno zasnovana nakupovalna avtocesta, še en izum Ingvarja Kamprada. Rumena črta na tleh stranke vodi v nasprotni smeri urnega kazalca po "dolgi naravni poti", kot je temu rekel Kamprad. Seveda je namenjena spodbujanju kupca, da si trgovino ogleda v celoti in ne more tako kot v tradicionalnih trgovinah naravnost na oddelek z želenimi izdelki. Sicer tudi v Ikei obstajajo bližnjice do drugih delov razstavnega prostora, a jih je precej težko najti.
Imena enaka po vsem svetu, cene ne
Vsi izdelki Ikee imajo namesto številk imena, kar naj bi bilo tudi posledica dejstva, da si Kamprad zaradi disleksije ni mogel zapomniti številk. Izdelki ne dobivajo imen kar tako, ampak za poimenovanje obstaja sistem. Postelje imajo imena krajev na Norveškem. Kavči so poimenovani po švedskih mestih. Imena kuhinjskih miz sodijo v finsko geografijo. Preproge imajo danska imena. Stoli so večinoma poimenovani po moških. Kozarci in skodelice imajo za imena pridevnike.
Imena izdelkov so enaka po vsem svetu, cene pa ne. Pri Bloombergu so leta 2010 naredili primerjavo cen znamenitih knjižnih polic Billy. Cene v različnih državah so pretvorili v ameriške dolarje ob upoštevanju kupne moči posamezne lokalne valute. Po tem izračunu je bila knjižna omara Billy najcenejša v Franciji, stala je 38,53 dolarja, najdražja pa v Izraelu, 85,77 dolarja. Povprečna cena po svetu je znašala 55,54 dolarja.
Od leta 1958 ima vsaka trgovina Ikea restavracijo (v ljubljanski trgovini je zaradi epidemije še niso odprli), kjer strežejo v glavnem švedsko hrano, predvsem znamenite mesne kroglice, se pa jedilniki deloma razlikujejo glede na kulturo lokacije posamezne trgovine. Ob izhodu iz trgovine je tudi oddelek s švedskimi živili.
Kamprad je ostal dejaven v Ikei vse do smrti leta 2018, čeprav je vodenje podjetja opustil leta 2013. Velja za enega največjih, pa tudi najbolj kontroverznih podjetnikov 20. stoletja. O njem je zelo malo znanega, saj nikoli v življenju ni dal intervjuja. Legendarne so pripovedi o njegovi pretirani varčnosti, pravzaprav skoposti. Čeprav je bil eden od desetih najbogatejših zemljanov, imel je več razkošnih vil na različnih koncih Evrope in menda tudi porscheja, je vedno letel v ekonomskem razredu, vozil 20 let starega volva, celo čajne vrečke je uporabil večkrat. Rad je prišel na inšpekcijo v katero od svojih trgovin in si tam privoščil še poceni kosilo, darila pa je kupoval na pobožičnih razprodajah. Od zaposlenih je zahteval, da vedno uporabijo obe strani papirja.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
