Vsaka med nami je lahko Slovenka leta

Letošnje tekmovanje za Slovenko leta je bilo izjemno po rekordnem številu glasov, preko 138 tisoč so jih prešteli. Največ jih je prijela ženska, ki je jasno povedala, da si želi zmagati. Zato, da bi z naslovom dobila več družbene moči, da bi lahko še glasneje opominjala, da je zadnji čas, da nekaj ukrenemo. "Želim si biti glas vseh starejših in tistih, ki delajo z njimi. Težava naše družbe je, da starejše potiskamo na njen rob. Ne zavedamo se, da bomo že jutri na tem mestu mi. Zato moramo težave začeti reševati zdaj!" Ana Petrič je direktorica DEOS Centra starejših Notranje Gorice. Že devetnajsto leto s svojimi dejanji spreminja področje socialnega varstva. Bori se za pravice starejših, za višje normative in boljše pogoje dela zaposlenih v domovih.

Ko se je polegel bučen aplavz in je prišla zmagovalka do besede, je polni Linhartovi dvorani povedala, da žal ne more povedati nič vzpodbudnega. Ker v socialnem varstvu je mogoče še slabše kot v zdravstvu trenutno. Vseeno je dodala, da tam delajo srčni ljudje, v imenu katerih prejema nagrado in zanje stoji na odru. Za stanovalce vseh slovenskih domov, za vse, ki potrebujejo pomoč, in v imenu izčrpanega osebja, ki vztraja ob svoji zahtevni službi kljub minimalnemu plačilu zanjo.

Že od leta 1988 izberejo ženske, ki izstopajo iz povprečja

"Dokler bom imela še kanček energije, bom opozarjala na svari, ki jih je treba urediti, ker čez 23 let bom tudi sama uradno starejša. Želim, da je zame in za vse moje drage ter tudi za vas dostojno poskrbljeno," so bile njene besede, ko je v naročju že držala umetnino kiparke Ljubice Ratkajec Kočica. V preteklih mesecih je zanjo oddala glas skoraj polovica tistih, ki so sodelovali v glasovanju, bralcev revije Jana oziroma izdaj Skupine Media 24. Začutili so, da, tako kot pravi Ana, nekdo mora to početi. Saj dokler nisi star in ne potrebuješ pomoči, se ne zavedaš problematike starejših, ki je postala velik družbeni problem, ob katerem lovimo zadnje možnosti sprememb na bolje. Že nominacija za Slovenko leta ji je veliko pomenila, z naslovom pa, pravi, bo dobila več družbene moči, da bo poskusila izpostaviti področje, ki je tako spregledano.

To je kratka zgodba njenega večera, ki se je odvil v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma. A tega ne bi bilo brez ostalih desetih plemenitih, ustvarjalnih nominirank, dobrih žensk, ki so jim bile v zadnjih tednih namenjene strani revije Jana. Ta že od leta 1988 s pomočjo svojih bralcev in vse bolj tudi preostale slovenske populacije vsako leto izbere ženske, ki izstopajo iz povprečja, in ena med njimi prejme naziv Slovenka leta. Tudi letos je bil izbor raznolik. Od najmlajše, reperke in glasbenice Masayah, do najstarejše, ilustratorke Marjance Jemec Božič, ki pri petindevetdesetih še vedno ustvarja. Nominirane so bile še režiserka in pisateljica Ivana Djilas, županja Črne na Koroškem Romana Lesjak, Maja Plaz, ki predano pomaga ženskam v stiski, učiteljica starega kova mag. Jožica Frigelj, mikrobiologinja doc. dr. Tanja Bagar, ki se zavzema, da bi konoplja dobila svoje mesto tudi v uradni medicini, pionirka slovenske psihoonkologije prim. Marija Vegelj Pirc, televizijska poročevalka z Bližnjega vzhoda Karmen W. Švegl in Mateja Zver, kapetanka ženske nogometne reprezentance, ki se zna tudi odločno upreti diskriminaciji in seksizmu.

Kakšno družbeno moč ima Slovenka leta?

"Ena prejme kipec, vse preostale pa so na drugem mestu. Vsaka od njih je lahko in tudi je Slovenka leta," pojasnjuje Melita Berzelak, odgovorna urednica revije Jana. Vsako leto v uredništvo prejmejo ogromno predlogov, in to ne le v javnosti opaznih imen, ampak tudi širši javnosti neznanih. "To je lahko čudovita kuharica v vrtcu v nekem majhnem kraju. Ob tem pa jih tudi v uredništvu naberem cele koše. Kako se odločiti in izluščiti nominiranke? To je čudovito, a strahovito odgovorno opravilo." Berzelakova pravi, da se je ustanoviteljica izbora, nekdanja dolgoletna urednica revije Jana Bernarda Jeklin tega domislila zaradi promoviranja revija, a že čez nekaj let je izbor postal več kot to. Zavedajo se in opažajo tudi, da je podeljen naziv v družbi vse bolj cenjen.

"Časi so namreč takšni, da se majejo tudi stvari, ki so nekoč imele trdne temelje. Mi pa kot bi se vztrajno držali vrednot, ki so vse manj cenjene. Iščemo dobre zgodbe, ki so čedalje bolj pomembne, saj v kulturi všečkov, ko je samoumevno, da ženske podpirajo vse štiri vogale doma, njihove dosežke pa se odobrava s stisnjenimi zobmi, potrebujemo svetilnik dobrega. Ta večer je večer resnice, ko se počasti in opazi, kaj so te ženske naredile."

Kakšno družbeno moč torej lahko prinaša naziv Slovenka leta, kot jo je omenila zmagovalka? Nekatere doslej so zažarele zgolj za tisti slavnostni večer, druge so glas o svojem delu in dosežkih ponesle v prihodnost, včasih premaknile družbene ovire tam, kjer je bilo to potrebno. "Vse kandidatke in izbranke zadnjih let so bile presenečene nad medijsko pozornostjo in nad tem, kako se jim je čez noč spremenilo življenje. Če tega ne izkoristijo, je škoda. Mi jim položimo na srce, naj izkoristijo to leto, naj na glas povedo ali naredijo, kar mislijo, da je prav. Ne nazadnje smo lahko mi kot medij njihovo orodje," razmišlja urednica in še dodaja, da je Ana Petrič ta, ki bo to znala izkoristiti, saj gre za problem, ki je zadnje čase izredno pereč: "Presneto dobro se zaveda, da lahko s pozicije Slovenke leta z mogoče nekoliko večjo težo opozarjaš, si malce bolj slišan in te težje prezrejo. Da, to v resnici je družbena moč."

Včasih Slovenke dvignejo prah in rešujejo družbo

Včasih se zgodi, da izbor, zmagovalka ali objava nominirank dvignejo nemalo prahu. Pravzaprav je organizator vedno želel predramiti javnost, kar mu je kdaj uspelo bolj, drugič manj. Bolj ko so zmagovalke stopale v polje javnega z izdelanimi stališči, kot Slovenka leta 2021 Nika Kovač, bolj so sprožale odzive. A Nika Kovač je bila v zadnjih letih ena redkih takih, ki je zmotila takratnega predsednika vlade. Milena Zupančič za njo je bila popolnoma sprejeta z vseh strani. "Letos se sliši tu in tam kakšen glas nasprotovanja, saj - tipično slovensko - Slovenci pač ne prenesejo samopromocije, čeprav so vsa družbena omrežja ena velika samopromocija. Morda pa koga še posebej moti to, za kar se Ana Petrič zavzema," razmišlja Berzelakova. Prepričana je, da danes ni niti več pomembno, da je to akcija Jane: "To je bistveno večje od ene same revije in moje sanje so take, da bi lahko bili v tem združeni vsi slovenski mediji." Letos je, tako kot pred dvema letoma Kovačeva, pred tem Maja Keuc ali pa še prej Neža Buh Neisha, po svoji starosti izstopala glasbenica Masayah. Jezična Primorka, spretna z besedami in ritmom ter upornica. Neposredna je in ostra, ko v svojih verzih opozarja na to, kar je v družbi narobe, s svojimi rimami pomaga prebroditi težke trenutke drugim.

Kako mlada generacija najde mesto med nominirankami? "Morda teh mladih žensk v izboru ni dovolj. Vseeno skušamo zaobjeti vsa področja in starosti, vse vrste zaslug in dosežkov. Mlajših je premalo, ker so tudi pri dvajsetih naravnost čudežni ljudje, preveč se oziramo na bolj znane dosežke. Vseeno pa je težko mladega človeka z njegovim dosežkom postaviti ob bok nekomu, ki že vse življenje premika gore v humanitarnosti." Prava vrednost je vendarle to, da vsaka prispeva po najboljših močeh. To je tisto, kar imajo igralka, mlada aktivistka, tolmačka za gluhoneme, humanitarka, novinarka, športnica, ilustratorka ... skupnega.

Kaj in katera v posameznem letu prepriča, je odvisno tudi od okoliščin, v katerih smo takrat Slovenci. Prelet zmagovalk v letih začetka izbora tako opozori, da so najprej zmagovale novinarke, potem so bile krepko v vodstvu zdravnice, zelo pogosto pa končni aplavz in priznanje prejmejo humanitarke, posameznice, ki svoj čas namenijo reševanju perečih družbeno-socialno problemov. Tudi tista, ki ji ob prejemu naziva stisne roko in preda kipec spoštovanja, se tako sprašuje: "Kaj je z družbo, ki potrebuje ženske, da rešujejo usodne probleme, ko bi vendarle to morala početi država?"