Petra Lesjak Tušek
Zadnje javno branje, ki smo ga spodbudile prostovoljke v gibanju Radmance na Ravnah na Koroškem, je zanimivo preraslo v širšo debato o dimenzijah in p(l)asteh svobode, kot jo skušamo razumeti, jo dojemamo in (ob)čutimo v današnji družbi. Ob odlomkih iz domače in tuje literature smo z več koncev glodali ta zapleteni, zamotani pojem, to izmuzljivo, nikoli samoumevno vrednoto, ki je niti ne moremo docela razčleniti, ji priti povsem do dna, in ki je hkrati temelj za naše (samo)uresničitve.
Medtem je spet napočil tretji maj, dan, ko v mednarodnem medijskem prostoru izpostavljamo pomen svobode medijev.
Novinarji vsakič poudarimo, da medijske svobode ne damo, si je ne pustimo kratiti, odvzeti ali je načeti, in se zavezujemo, da bomo še naprej delovali svobodno in neodvisno, branili in upoštevali profesionalne, etične standarde, pa tudi delovali po svoji vesti. Taka je v temelju naša novinarska svoboda, ki nikoli ne odvezuje od odgovornosti, ampak se odgovornosti, nasprotno, vselej tesno oklene. Še zlasti je prežeta z odgovornostjo do javnosti - bralcev, gledalcev, poslušalcev. V razmerah in pogojih dela, ki se za novinarje še nadalje poslabšujejo v več pogledih, morda taka zaveza vse bolj zveni kot nekakšen idealiziran manifest, kot posebna utopična zaprisega, od katere se v povprečju in v resnici vse bolj oddaljujemo. A vendarle ne odstopamo od zavezanosti, predanosti in pripadnosti poklicu ter se še naprej skušamo dokazovati predvsem vsak s svojim delom. Biti novinar(ka) je še vedno eden najbolj svobodnih poklicev, je predvsem odločitev za svobodno odločanje, nenehno presojanje realnosti, za tehtanje dejstev, pa kakorkoli ga politične in kapitalske sprege v moči prepredenosti interesov ves čas skušajo zasužnjiti in razvrednotiti, ga razbiti, v skrajnostih tudi pokončati.
Tako smo nedavno zavzeto debatirali o vseh naših svobodah, svobodoljubnosti in svobodomiselnosti. Sestali smo se starejši in mlajši iz različnih sfer, ki si delimo prostor in čas, tukaj in zdaj, in imamo privilegij, da živimo v svobodni, demokratični državi, ki gotovo ima številne slabosti in pomanjkljivosti, a vendarle so v njej tudi rodovitna polja svobod(e). Kaj je potemtakem svoboda ne le v občem, družbenem smislu, temveč tudi povsem zasebno, v intimnih svetovih, ki niso izolirani od družbe, a so hkrati izolirani prostori naših prostosti? Ali res izbiram svobodno, kako in s čim so moje izbire omejene, določene, s čim pogojene, se res odločam povsem brez omejitev in ali svoboda pravzaprav ne vključuje več omejitev (in če jih, je potemtakem še svoboda)? Kakšno svobodo pa recimo živi svobodni umetnik, kulturni delavec, ki se le stežka preživlja, ker mu kreativne svobode na komercialnih trgih ne ovrednotijo dovolj dostojno? Kakšno svobodo v globalnem svetu humanitarnih katastrof sploh lahko kadarkoli živijo ljudje na begu, ki prihajajo iz držav, v katerih divjajo krvave vojne, kjer družine izgubljajo svoje domove? Znamo take pogojne situacije v svojem relativnem udobju sploh misliti, jih moramo in zakaj? Kakšne pa so v svobodnih, demokratičnih državah cene nekih pogoj(e)nih neodvisnosti, ki jih dojemamo kot svobodo, pa so morda kdaj le navidezne izbire v nekih zaslepljenih realnostih?
Če se osredotočimo predvsem na zasebno in odnose, ki jih vzpostavljamo, se ujamemo tudi v vprašanju, kako misliti svobodo v povezavah v odnosih, marsikdaj uničujočih sponah, tudi ali zlasti v zapletenih partnerskih odnosih, v katerih je pogosto preveč prisil, tendenc (tudi oblastnega in nasilnega) omejevanja in premalo spoštovanja. Svobodo je včasih tudi težko nositi. Hkrati pa je lahko tako lahkotna, ko jo uzreš kot neko vseobsegajočo prisotnost, ki je podobna nekemu plapolanju v ozračju - v gorah na primer, v jutranji svežini parka, med sprehodom v gozdu, med branjem odlične knjige, pogovorom z dobrim prijateljem. Neprecenljivo je povedati, izreči, kar mislimo, tako v javnem kot zasebnem, na glas. Neprecenljivo je iti, kamor se odločimo, izbirati, s kom in kako. In takšnih prostosti nikoli ne bi smeli jemati za samoumevne.
