Veliko rastlin je uporabnih za zeleno gnojenje: rastline za zeleni podor sejemo še v tem tednu

Najbolj pomembna za rastline je organska snov v tleh. Samo humus je sposoben dalj časa zadrževati vodo v območju korenin v peščeni zemlji in preprečuje zbijanje zemlje v težkih tleh. Zato sta domače kompostiranje in uporaba domačega komposta nujna prav za peščena zemljišča, kot so zemljišča Ptujskega in Dravskega polja, in težke zemlje, kot je v posameznih dolinah naših potokov. Humus rahlja težko zemljo in izboljšuje lahka, peščena tla. Ob vsakem sajenju trajnic, grmovnic in drevja obogatite sadilne jame z njim. Domač kompost je najbolj primeren, ker so v njem isti mikroorganizmi, ki živijo tudi v zemlji, v katero boste sadili nove rastline. Seveda je čas sajenja novih rastlin še daleč, začnemo šele takrat, ko listavcem odpade listje, iglavce pa sadimo kakšen teden prej. Rastline za zeleni podor pa sejemo še v tem tednu. Ker je lepo vlažno in toplo, bodo hitro kalile.

Kaj pomeni zeleno gnojenje

Zeleno gnojenje pomeni, da v tla zakopljemo čim več rastlinske mase. Na vrtu pa tudi na njivah pridelujemo rastline zato, da jih potem porežemo, poberemo, skratka velik del mase odnesemo z vrta. Nekoč se je na vrtu gnojilo izključno s hlevskim gnojem, zanj pa je bilo značilno tudi, da je bilo v njem veliko nastilja, slame, listja, ki se v zemlji razgrajujejo počasi, zato povečevanje humusa ni bilo vprašljivo. Danes pa ta gnoj ne vsebuje več veliko rastlinske mase, mnogi ne znajo pravilno narediti komposta, mnogi zanj tudi nimajo časa ali pa prostora. Kompost je odličen vir trajnega humusa v tleh, ker je v njem veliko rastlinske mase.

Nekateri so si še poenostavili delo in vrt raje gnojijo kar s kupljenimi organskimi gnojili, ki jim pogosto rečemo briketi. So dobro nadomestilo organskih gnojil za rastline, nikakor pa ne za zemljo. Zemlje ne hranijo, v tleh pri gnojenju z njimi ne ostaja veliko trajnega humusa. Zato se zemlja v nekaj letih začne zbijati, postaja manj odcedna, težja za obdelavo in ne najboljši življenjski prostor za naše rastline.

Še slabša je situacija v rastlinjakih. Vem, letos boste spet zadovoljni s pridelkom, saj je vročina tem rastlinam ugajala. A ves čas saditi v rastlinjaku samo paradižnik, ki s pobiranjem povzroča tudi veliko hoje po zemlji, pozimi pa solato in vmes morda še kaj manjšega pomeni, da se po desetih letih začnejo težave. Najpogosteje so to fiziološke motnje, kot je pomanjkanje kalija in kalcija, kasneje se začnejo tudi težave s padavico sadik, bakteriozami in virozami. Te težave pa so potem nerešljive. Edina rešitev je prestavitev rastlinjaka, kar pa je drago, najpogosteje pa tudi neizvedljivo. Edina rešitev je širok kolobar tudi poleti, kolobar pa lahko popestrijo tudi rastline za zeleni podor.

Pomembno je, da humus v tleh povečujemo tudi tako, da rastline posejemo samo zato, da jih potem zakoljemo ponovno v tla, torej gnojimo z zeleno (včasih tudi suho) rastlinsko maso, od tod torej izraz zeleno gnojenje, zeleni podor.

Kako jih uporabljamo in kdaj jih sejemo

Čeprav se zdi to dokaj preprosto, pa opažam, da imajo mnogi ravno s tem težave. Rastline za zeleni podor oziroma ozelenitev lahko teoretično sejemo kadarkoli, le da so izpolnjeni pogoji za uspešen vznik in hitre razvoj zelene mase. Neprezimne rastline lahko pustimo na površini premrzniti. Če planiramo zgodnje spomladanske setve, jih v tla zadelamo še pred zimo, drugače pa tudi premrznjena in posušena masa odigra vlogo varovanja zemlje pred neugodnimi zimskimi klimatskimi razmerami in jo v tla zadelamo spomladi. Rastlinam za zeleni podor ne smete dovoliti semeniti, seme ne sme dozoreti, da ne bodo naslednje leto postale moteč plevel.

Pri prezimnih rastlinah je treba paziti, da jih spomladi v tla zadelamo pravočasno. Drugače lahko zelena in koreninska masa predstavlja težave pri obdelavi tal, postavljanju folije in setvah ter presajanjih, saj se obeša na delovna orodja. Če vidimo, da nam spomladi rastline preraščajo, je skrajni čas, da zeleno odejo uničimo in zadelamo v tla. Svetujem, da to naredite vsaj tri tedne pred nameravano setvijo ali sajenjem vrtnin.

Poznamo veliko rastlin, ki jih lahko uporabimo za zeleno gnojenje. Vsaka ima svoje prednosti pa tudi slabosti. Bela gorjušica in oljna redkev sta križnici, ki jih zelo priporočam. Njuna edina slabost je v tem, da nastanejo težave, če imamo v kolobarju veliko križnic (kapusnic). Rastline za zeleni podor so seveda ravno tako člen v kolobarju, po setvi teh dveh križnic na isto mesto ne smejo priti zelje, cvetača, ohrovt, pa tudi repa, koleraba ali redkev vsaj tri leta. Obe rastlini imata močne, globoke korenine, ki odlično prerahljajo zbito, težko, grudasto zemljo. Zato sta enkratni pionirski rastlini, ki ju posejemo povsod, kjer delamo nove gredice. Ko zemljo na novo prekopljemo, preorjemo, je namreč zelo zbita, struktura pa slaba. Obe rastlini imata močan negativen vpliv tudi na talne škodljivce, kot so ogorčice in celo strune, kar sem že omenila. Zato setev priporočam tudi v rastlinjakih, kjer ju lahko sejemo še konec oktobra.

Še eno lastnost imajo križnice - da premorejo v svojih rastlinskih delih in sokovih veliko žveplenih spojin. Če te rastline še zelene pokosimo, razrežemo (mulčimo, vrtna kosa) in takoj pomešamo z zemljo, ki je vlažna, se te žveplene snovi spremenijo v razkužilo, ki deluje tudi na škodljive talne glivice. Pa tudi drugače so križnice odlična popestritev kolobarja v rastlinjaku. V zadnjih letih so predvsem poljedelci začeli uporabljati še eno odlično križnico, ki v kombinaciji z zgoraj omenjenima še bolje rahlja zemljo, to je meliorativna redkev.

Ajda in facelija

Zelo zanimiva rastlina za zeleni podor spomladi ali jeseni je tudi ajda. S svojimi koreninskimi izločki namreč uniči del semenske banke plevelov, ki jo imamo v zemlji. Njena največja prednost pa je ravno v tem, da ni v sorodu z drugimi vrtninami, zato je lahko del kateregakoli kolobarja, naredi veliko mase, pomaga v boju proti plevelom, njeno seme pa ni zelo drago.

Ena najlepših rastlin je tudi facelija. Ravno tako ima negativen vpliv na talne škodljivce, naredi veliko mase, ki je krhka in v tleh hitro razpada, ima globoke korenine, ki rahljajo zemljo, in ni v sorodu z nobeno vrtnino. Kot rastline za zeleni podor lahko sejemo tudi mnoge enoletne detelje, kot sta na primer lepo dišeči aleksandrijska ali perzijska detelja. Pazite, detelje so v sorodu s stročnicami, zato na isto mesto ne sejemo fižola in njegovega sorodstva vsaj dve leti. Vendar je detelje treba posejati do sredine avgusta. To so najbolj znane neprezimne rastline za zeleni podor. Danes lahko dobimo pri nas tudi seme gizotije, zanimive, tudi lepe rastline, ki naredi veliko mase.

Kdor pa ima prevelik vrt in želi del zemlje, gredic nekoliko spočiti, lahko seje tudi neprezimne rastline. Najbolj znane so seveda prezimne metuljnice: črna in bela detelja, nokota, medena detelja, inkarnatka in lucerna. Sejemo jih od konca junija naprej pa vse do sredine septembra. Kasneje ne naredijo več veliko koristi. Ob zgodnjih setvah jih kosimo, pokošeno maso pa uporabljamo kot zastirko okoli sosednjih vrtnin. Poleg metuljnic lahko za zeleni podor uporabimo tudi ogrščice, repice, pa tudi prezimne grašice.

Kolobar in rastline za zeleni podor

Kljub vsem dobrim učinkom rastlin za zeleni podor, je nujno upoštevati eno pravilo, rastline za zeleni podor so del kolobarja. A Nemci so že pred nekaj leti ugotovili nekaj, kar na vrtu, predvsem pa v rastlinjaku pomeni rešitev težav. Namreč, kadar sejemo vsaj pet rastlin iz različnih botaničnih družin, je negativni efekt ožjega kolobarja izničen. Včasih smo res sejali samo eno, posamezno rastlino, kar je seveda lažje. Danes pa vsaj v tujini priporočajo setev mešanic različnih rastlin. Te mešanice imajo že lepo dodelane in imajo vsaka svoj namen. Pri nas seveda toliko različnih mešanic še ne moremo nabaviti. Zadostuje pa, da si iz zgoraj omenjenih naredite svojo. Ne pozabite, na prvem mestu omenjene križnice so sicer tri, a v mešanici lahko predstavljajo vse tri skupaj največ 30 odstotkov. Pri kolobarjenju namreč ne govorimo o posameznih rastlinah, ampak o botaničnih družinah oziroma sorodnih rastlinah. Vsem omenjenim rastlinam lahko dodate seme, ki vam je ostalo v letošnjem poletju v odprtih vrečicah in posejete vse skupaj istočasno na čim več površinah na vrtu. Seme v odprtih vrečicah namreč hitro izgublja kaljivost, tako pa bo zelo koristno porabljeno.

Rastline za zeleni podor so za zemljo enako pomembne, kot so vitamini, minerali za ljudi pomembni pred zimo. Mnogi se začnete na jesen in zimo pripravljati tako, da pojeste več citrusov, morda celo kakšnih vitaminskih dodatkov. Pripravite tudi svoj vrt na prihodnje leto tako, da posejete v članku omenjene rastline in z njimi obogatite zemljo. Seveda s tem ostane manj gred za pridelovanje hrane, a v naslednjih letih boste to nadoknadili z večjim in predvsem bolj zdravim pridelkom.