Špinača sodi med superživila, čeprav jo nekako podcenjujemo ali pa pozabljamo na njo na vrtu. Beseda špinača označuje rastlino, vrtnino, pa tudi jed, ki jo pripravimo na poseben način, s kuhanjem in s smetano ali mlekom. Tako imenovana jed pa je enako dobra tudi iz drugih rastlin, ki jih lahko pridelujemo poleti.
Številni člani družine špinačnic
Vrtna špinača (Spinacia oleracea) je verjetno najbolj poznana. A ta vrtnina cveti v dolgem dnevu, zato je ne moremo pridelovati celo leto. Naslednja najbolj znana rastlina pri nas je zagotovo mangold ali blitva (Beta vulgaris L. ssp. vulgaris var. cicla). Blitva je v nasprotju s špinačo velika rastlina, botanično pa dvoletnica. To pomeni, da brez težav prezimi in daje pridelek še naslednje leto.
Pri nas je že nekaj let na razpolago tudi seme vrtne špinače. Pravilneje je, če jo imenujemo vrtna loboda, je sorodnica dokaj nadležnega plevela, lobode. A izvrstno uspeva tudi v slabih tleh in predvsem v polenti vročini. To je skupina, ki jo uvrščamo v red lobodovk, lobodnic oziroma špinačnic. Ne pozabite pa, da so del te družine tudi pese, skupaj z našo vrtno rdečo peso. To je pomemben podatek za načrtovanje ustrezno širokega kolobarja. Nekaj prav posebnega je tudi jagodna špinača, rastlina, ki ima v drugi polovici poletja lepe rdeče plodove.
Poznamo pa še nekaj rastlin, ki jih lahko sejete na vrtu, a niso del zgoraj omenjene družine. Že nekaj let je znana novozelandska špinača, enoletnica, ki odlično prenaša poletno vročino. Če pobrskate po spletu, pa najdete še veliko rastlin, ki jih lahko uporabljamo na enak način in nam tudi dajo podobne koristne snovi kakor špinačnice. Seveda ne smemo pozabiti na koprive, mnogi jih že z veseljem uporabljate, saj so na razpolago brez posebnega dela. Pa si nekoliko podrobneje poglejmo rastline, ki jih zdaj še sejemo.
Novozelandska špinača odlično prenaša poletno vročino
Koristna in uporabna
Ena izmed skupnih značilnosti vseh omenjenih rastlin (izjema je rdeča francoska špinača) je veliko klorofila v listih. V njem je pravzaprav skoraj vse, kar zahtevamo od vrtnin: vitamini K, C, A, E in folna kislina, kalcij, beljakovine, železo in magnezij; torej minerali, vitamini, antioksidanti. Za kaj nam vse to pomaga? Nekje sem prebrala, da je klorofil zeleni biser narave. Na spletu lahko preberete, da je klorofil pomemben za skoraj vse. Sodeluje pri rasti in obnovi celic telesa, pomaga v boju proti okužbam, celi rane, sodeluje pri čiščenju telesa. To so same osnovne funkcije, jih je pa še veliko.
Naše zdravje je z uživanjem špinačnic zagotovo boljše. A imajo tudi pomembno vlogo na vrtu. Včasih so jih uporabljali celo za zeleni podor, saj vežejo dušik, da se ne izpere v podtalnico, ko jih zadelamo v tla, pa je dokaj hitro na razpolago naslednji vrtnini. Zdaj je že tudi čas za prvo setev prave špinače, rastline kratkega dne. Lahko jo sadimo ali sejemo - ja, tudi sadike špinače lahko vzgojimo brez težav. V poletni vročini je lažje špinačo posejati v lončke in vzdrževati zdrave sadike nekje v senci. Kasneje jih lahko posadimo pod paradižnik, da pozimi prekriva zemljo, jo ščiti kot zeleni pokrov, hkrati pa koristi tudi nam.
Rastlina kratkega mrzlega dela leta
Mnogi so že pozabili, da špinačo sejemo samo pozno poleti in pridelek režemo že v tekočem letu. Čas setve se prične, kot sem že napisala, zdaj. Sejemo jo vse do konca septembra, morda tudi v oktobru, v rastlinjaku pa vse do konca oktobra. Seveda je spomladi možna ponovna setev. Nekje do začetka aprila je setev še smiselna, v dolgem in vročem dnevu pa špinača takoj zacveti.
Sejati jo lahko pričnemo v začetku avgusta. Najboljše je, da pod paradižnikom naredimo dovolj prostora v zastirki in posejemo prvo seme kar tja. Kasneje ji lahko pripravimo samostojno gredico. Še bolje pa je, da jo podsejemo pod brstični ali listnati ohrovt. S tem bo zemlja pozimi prekrita, špinača bo tudi pobrala vsa odvečna hranila in preprečila njihovo odtekanje v podtalnico.
Špinača potrebuje hranila in najpogosteje jih zanjo ostaja v zemlji dovolj od prejšnjega posevka. Ker je sposobna iz zemlje potegniti veliko dušika, ki pa ga pogosto zaradi kratkega dneva ne zmore vezati v rastlinsko maso, je znana po tem, da včasih vsebuje preveč nitratov. Posebno v rastlinjaku se to lahko zgodi. Zato špinače ne gnojite, gnojenje je sicer tudi uporaba komposta.
Na isto mesto le vsako četrto leto
Ne pozabite, da špinačo sejemo na isto mesto le vsako četrto leto, vsekakor pa v kolobar štejemo tudi rdečo peso, blitvo, vrtno špinačo (francosko špinačo) in kvinojo. Dobre sosede špinače so poleg paradižnika še bob, brokoli, brstični ohrovt, cvetača, fižol, jajčevec, krompir, ohrovt, pastinak, strniščna repa, redkvica, zelje, listnati ohrovt, kumare, kolerabica, hren, rabarbara, zelena, sladka koruza, azijska listnata zelenjava, koriander in koper. Ne mara pa, da ob njej rastejo rdeča pesa, motovilec, francoska špinača, blitva in čebula.
Špinača potrebuje rahlo, odcedno zemljo, zato jo pred setvijo dobro pripravite. Ne sejte je tja, kjer ste poleti nekoliko več hodili po zemlji. Tam zanesljivo ne bo uspevala.
Špinačo sejemo v vrstice, da zemljišče tudi med vegetacijo lažje rahljamo. Med vrsticami naj bo nekje 25 centimetrov razmika. Redčenje ni potrebno, razen če ste res pretiravali v gostoti setve. Še bolje pa je, da vzgojite sadike.
Vzgoja sadik zagotavlja boljše pogoje za vznik, manjšo porabo semena, predvsem pa lažje obvladovanje plevelov. Gredice pripravite istočasno, kakor boste sejali špinačo v lončke. Do presajanja bo vzkalilo veliko plevelov in pred presajanjem jih boste enostavno uničili. Vzemite lončke premera tri do pet centimetrov, v vsakega posejte do pet semenk. Potisnite jih v zemljo, potem pa setev samo rahlo prekrijte z dodatno zemljo. Postavite na toplo (jeseni, spomladi) ali v nekoliko bolj hladen in senčen prostor (pozno poleti). Sadike so primerne za presajanje po približno petih tednih. S sadikami bo pridelek višji, bolj zdrav in predvsem spomladi zgodnejši. Prav tako pa je veliko lažje obvladati plevele, saj jih lahko takoj odstranjujete samo z grebljico ali ročnim kultivatorjem.
Špinačo lahko režete večkrat, a bolje je, da jo postopamo, večkrat sejete in potem porežete samo dva-, trikrat. Le tako namreč res vsebuje veliko koristnih sestavin.
Zadnja setev spomladi je v začetku aprila. Potem se dan že preveč podaljša v času spravila in pridelek ni več kvaliteten.
Če opazite uši, te bodo težava samo v zgodnjih poletnih in poznih spomladanskih setvah, lahko po rastlinah potresete pepel, lahko naredite pripravek iz pelina, listov rabarbare ali vratiča, v trgovinah pa tudi najdete nekaj pripravkov, ki vam bodo pomagali. Najpogosteje uporabimo pripravke naravnih piretrinov ali pripravke iz olja drevesa neem. Ker so lahko uši dokaj trdovratne, posebno če ste jih opazili prepozno, ponovite tretiranje trikrat zapored v tridnevnem presledku.
Kaj drugega ob pridelavi špinače ni potrebno. Če ste seveda upoštevali kolobar. Za to pa je rastlina izredno občutljiva. Na isto mesto lahko pridejo rastline iz družine špinačnic najpogosteje vsako tretje ali četrto leto. V ozkem kolobarju, v zbitih, slabo prezračenih tleh špinača ne uspeva. To je posebno pomembno ob pridelavi špinače v rastlinjaku.
