Zgodovina evropskega prvenstva v nogometu: Od Črnega pajka do Cristiana Ronalda

V mnogih pogledih bo to evropsko prvenstvo v nogometu nenavadno - tekme bodo letos v kar enajstih državah in zato gostiteljstva ne moremo ponuditi nobeni državi. Le trikrat doslej se je prvenstvo igralo v več kot eni državi in še to vselej le v dveh (leta 2000 v Belgiji in na Nizozemskem, leta 2008 v Avstriji in Švici in štiri leta pozneje, ko sta prvenstvo gostili Ukrajina in Poljska). Prvič smo letos priča tudi zamudi - vse od prvega prvenstva leta 1960 se prvenstva igrajo vsaka štiri leta. Na letošnje smo čakali leto dlje, pandemija je tudi na tem področju podirala pravila in tradicije.

Evropsko prvenstvo v nogometu je bilo dolga leta palček v primerjavi s precej bolj uglednimi svetovnimi prvenstvi in mnoge države so se do njega tudi tako obnašale. Na prvih nekaj prvenstvih (med letoma 1960 in 1976) smo v finalu spremljali le po štiri reprezentance in vsega skupaj štiri tekme: dve polfinalni, nato pa tekmo za tretje mesto in veliki finale.

Do širitve je prišlo leta 1980, ko se je finalnega turnirja udeležilo osem reprezentanc, leta 1996, se jih je na finalu prvič zbralo 16, leta 2016 pa smo v Franciji prvič spremljali 24 ekip - skoraj polovico tistih, ki so se podale v kvalifikacijske boje. S širitvijo, predvsem pa s silovito medijsko kampanjo je danes EP v nogometu že skoraj enakovredno svetovnemu. Evropska nogometna zveza Uefa (vodi jo naš Aleksander Čeferin) je zrasla v izredno močno, samozadostno organizacijo, ki se "matere", Svetovne nogometne zveze Fife, prav nič ne boji. Še več: ko uradniki pri Fifi občasno zaregljajo ter zahtevajo to in ono, se pri Uefi le namrdnejo in pošljejo oster odgovor, s katerim vselej znova dokazujejo svojo neodvisnost. Tudi zato bo letošnje prvenstvo spektakel, ki ga ne bomo mogli zamuditi, tudi če bi to želeli. Nogomet je vendarle najpomembnejša postranska stvar v naših življenjih.

Ker pa za vrhunce zgodbe kljub vsem uradniškim in medijskim ekshibicijam vselej poskrbijo veliki igralci, trenerji in ekipe, je prav, da si jih nekaj prikličemo v spomin.

Črni pajek Lev Jašin

Za sovjetsko zmago na prvem evropskem prvenstvu je bil brez dvoma najzaslužnejši Lev Jašin, verjetno najboljši nogometni vratar vseh časov. Črni pajek si je vzdevek prislužil s svojim dresom, spoštovanje pa z obrambami, ki so jemale dih, sovjetsko reprezentanco pa peljale do nikdar ponovljenih uspehov. Zlata olimpijska kolajna leta 1956, zmaga na evropskem prvenstvu štiri leta pozneje, nastopi na štirih svetovnih prvenstvih (med letoma 1958 in 1970), predvsem pa slog branjenja ter neverjetni refleksi ob številnih ubranjenih enajstmetrovkah so poskrbeli, da je bil Jašin skoraj soglasno izbran za najboljšega vratarja prejšnjega stoletja.

Črni pajek je bil tudi prvi, ki je z vratarskega položaja opravljal vlogo srednjega branilca, potem ko se je aktivno vključeval v igro in nasprotne napade zaustavljal tudi daleč pred golovo črto. Seveda je bil najzaslužnejši tudi za finalno zmago leta 1960, ko je ZSSR po podaljšku premagala verjetno najboljšo jugoslovansko ekipo vseh časov (v njej je blestel nenadkriljivi boem Dragoslav Šekularac). In čeprav je odločilni gol sedem minut pred koncem drugega podaljška zabil Viktor Ponedeljnik in četudi takrat še niso izbirali najboljšega igralca prvenstva, je bilo vsem jasno: Sovjetom je naslov prinesel Črni pajek!

Nemški stroj

V šestdesetih letih so bile v ospredju ekipe brez zvenečih posameznikov. Leta 1964 je slavila Španija, štiri leta pozneje, ko je bil na vrhuncu obrambni igralni slog ("catenaccio"), pa seveda Italijani. Finale leta 1968 je pomenil drugi izgubljeni finale Jugoslovanov, hkrati pa edini finale, ki so ga morali ponoviti: po neodločenem rezultatu v prvi tekmi (Italijani so izenačili šele deset minut pred koncem) je vselej igrivim, zato pa tudi vselej telesno slabše pripravljenim Jugoslovanom preprosto zmanjkalo sape. Škoda - danes bi pisali o velikem junaku Draganu Džajiću, nenadkriljivem driblerju in eksekutorju na levem krilu.

Prišla so sedemdeseta leta, z njimi pa nemški stroj, praktično nepremagljiva ekipa, katere temeljni člen so bili člani takrat najboljše nogometne ekipe - münchenskega Bayerna. Franz Beckenbauer, osrednji branilec (libero) in hkrati zelo pomemben igralec zvezne vrste, je bil njen motor in kapetan. Zaradi načina igranja in avtoritete, ki si jo je ustvaril med igralci (in tudi pri sodnikih ter nasprotnikih), so ga klicali Der Kaiser (Cesar). Seznam Beckenbauerjevih igralskih dosežkov je dolg in impresiven, omenimo le naslov svetovnega prvaka leta 1974, evropskega dve leti prej pa še kopico drugih in tretjih mest na teh tekmovanjih. Zanimivo, Beckenbauer se je pozneje izkazal tudi kot trener (je eden redkih, ki je postal svetovni prvak kot igralec in kot trener), pa tudi kot funkcionar, dolgoletni Bayernov predsednik in predsednik organizacijskega odbora svetovnega prvenstva v Nemčiji leta 2006. Der Kaiser je nedvomno ena največjih nogometnih osebnosti sploh, nekakšen evropski Pele.

Leta 1972 so bili Nemci nezaustavljivi. Beckenbauerju so pomagali številni zvezdniki: nepremagljivi vratar Sepp Maier, dolgolasi branilec Paul Breitner, vezisti Uli Hoeness, Jupp Heynckes in Günter Netzer, v prvi vrsti pa stroj za doseganje golov Gerd Müller, čigar številni rekordi veljajo še danes.

Štiri leta pozneje so Nemci "zaškripali", menjava rodov bi jih skoraj stala uvrstitve v finale, saj so Jugoslovani še tik pred koncem vodili z 2:0, ko je na sceno stopil dotlej neznani Dieter Müller in z neverjetnim hat-trickom zasukal zgodbo na glavo. V finalu pa senzacija: reprezentanca Češkoslovaške je najprej vzdržala in odbila vse nemške pritiske, nato pa s hladnokrvnim streljanjem enajstmetrovk prišla do zgodovinske zmage. Še posebej smo si zapomnili zadnjo, odločilno enajstmetrovko, ki jo je z neverjetno hladnokrvnostjo izvedel Antonin Panenka: namesto močnega udarca v levo ali desno stran je žogo le nekoliko spodkopal in jo po sredi gola poslal v mrežo. Vratar, ki se v takih primerih na slepo vrže v eno ali drugo smer, lahko le nemočno opazuje let žoge. Takšno izvajanje enajstmetrovk še danes imenujemo po velikem češkem nogometnem mojstru - panenka.

Štiri leta pozneje so Nemci spet slavili, takrat z že povsem prenovljeno reprezentanco, v kateri je od starih mačkov ostal le Rainer Bonhof, edini nogometaš, ki se lahko pohvali s tremi kolajnami z evropskih prvenstev (dvema zlatima in srebrno).

Michel Platini in čarobni kvadrat

Nihče nikdar ni zaznamoval nekega prvenstva tako močno, kot je to storil Francoz Michel Platini na evropskem prvenstvu leta 1984. Bil je osrednji člen slovitega "čarobnega kvadrata" (ob njem še Jean Tigana, Alain Giresse in Luis Fernandez), ki je tvoril eno najimpresivnejših zveznih vrst v nogometni zgodovini.

Platini je igral kot nekakšen skriti napadalec, nekoliko bolj spredaj, odlikoval pa se je z neverjetnim občutkom za doseganje golov. Kar devet jih je dosegel v zgolj petih tekmah in je še vedno najboljši strelec dosedanjih prvenstev (skupaj z Ronaldom), pa čeprav je nastopil le na prvenstvu leta 1984! Še posebej je slovel s svojimi prostimi streli: ko si je žogo nastavil na razdalji do 25 metrov, je bil gol skoraj zagotovljen. Platini je tista leta zaporedoma pobiral vsa priznanja, največje pa se mu je kljub vsemu izmuznilo: kljub temu da je bila Francija favorit na vseh svetovnih prvenstvih v osemdesetih letih, naslova prvaka v Platinijevem času ni osvojila. Tudi Platini se je, podobno kot Beckenbauer, pozneje odlikoval kot trener in funkcionar, osem let tudi kot predsednik Uefe. Oba pa sta bila kot funkcionarja kaznovana zaradi sprejemanja podkupnin.

Fantje iz Milana

Ljubitelji nogometa seveda vedo, da govorimo o triu nizozemskih virtuozov Marco Van Basten-Ruud Gullit-Frank Rijkaard. Vsi trije so žogo brcali za AC Milan, ki je v tistih letih, voden s trdo roko (in denarjem) mogotca Silvia Berlusconija veljal za najboljši klub na svetu. Nizozemci so bili takrat na vrhuncu moči in leta 1988 praktično nepremagljivi, iz finalnega dvoboja pa smo si zapomnili neverjetni Van Bastnov volej v sovjetsko mrežo, s katerim je kronal edino veliko turnirsko zmago "tulipanov".

Nizozemski zmagi je sledila najbolj čudna, ko so se leta 1992 na tron zavihteli Danci, čeprav se na prvenstvo sploh niso uvrstili! V glavni vlogi so bili znova Jugoslovani in njihova takrat napačna politika predsednika Slobodana Miloševića. Splošni embargo se je prenesel tudi na športna igrišča, jugoslovansko reprezentanco pa je v zadnjem hipu zamenjala Danska. In to kako! Brez načrta, brez ustreznih priprav, brez zvezdnikov so se sprehodili skozi prvenstvo, v finalu so z 2:0 odpihnili še Nemce. Senzacija!

Nemci so se maščevali štiri leta pozneje, ko so osvojili svoj tretji in za zdaj svoj zadnji naslov. Nekajletna kriza, ko smo čakali na neko novo nepremagljivo ekipo, pa se je končala že na naslednjem prvenstvu.

Zidane je letel po igrišču

Zizou, kot tega Francoza alžirske krvi ljubkovalno kliče nogometni svet, sicer ni dosegel devetih golov kot 16 let poprej Platini. Tudi ekipa, ki ga je spremljala ob napadu najprej na svetovni naslov in v milenijskem letu še na kontinentalnega, ni bila tako spektakularna in močna kot Platinijeva. A Zidane je na igrišču letel, reprezentančne uspehe pozneje nadaljeval še v torinskem Juventusu in madridskem Realu, Fifa in Uefa pa ga na vseh svojih lestvicah najboljših vseh časov uvrščata zelo visoko, nekateri tudi povsem na vrh. Tudi Zidane je nadaljeval kot trener v Realu, "galaktike" pa je popeljal do treh zaporednih naslovov evropskega prvaka.

Štiri leta pozneje se je končala Zidanova kariera, nekakšno novo krizo med evropskimi ekipami pa so senzacionalno izkoristili popolni outsiderji Grki, ki so 2004. šokirali vse, še najbolj pa Portugalce, ki so jih v finalu ugnali sredi Lizbone! Grki so delovali neverjetno homogeno, z zelo povprečno zasedbo so se metali na zobe, vse skupaj pa je s klopi režiral neverjetni Nemec Otto Rehhagel, edini trener, ki je osvojil evropsko prvenstvo s tujo reprezentanco! Že naslednje leto se je čarovnija končala in Grki so se znova utopili v evropskem povprečju, kjer so še danes.

Španija!

Premoč, ki jo je med letoma 2008 in 2012 v nogometnemu svetu imela Španija, je verjetno največja, večja tudi od tiste brazilske, ko je za carioce še igral Pele. Španci so svoj pohod začeli z zmago na evropskem prvenstvu leta 2008, nadaljevali dve leti pozneje z zmago na svetovnem prvenstvu, nato pa še dve leti pozneje kot edini doslej ubranili naslov kontinentalnih prvakov.

Španska ekipa se je odlikovala na prav vseh igralnih mestih: v vratih je stal nepremagljivi Iker Casillas, obrambi je poveljeval Sergio Ramos, igro so povezovali Andres Iniesta, Xavi Hernandez, Cesc Fabregas in Xabi Alonso, gole pa zabijala Fernando Torres in David Villa. Konkurenca jim ni mogla niti blizu, v finalu leta 2012 so, denimo, vselej čvrste Italijane odpihnili s kar 4:0. Marsikateri strokovnjak je mnenja, da je ta španska ekipa - igralci so se menda poznali in razumeli bolje kot soigralci v klubu - najboljša nogometna ekipa vseh časov.

Ronaldo!

Zadnje prvenstvo leta 2016 so gostili Francozi, ki so veljali tudi za absolutne favorite. Po nepisanem pravilu pa domačini prvenstva le redko osvajajo in tako je bilo tudi tokrat. Za presenečenje so poskrbeli Portugalci, z enim samim velikim zvezdnikom v ekipi. Cristiano Ronaldo je tisti, ki si je naslova najbolj želel, čeprav je finalno tekmo poškodovan spremljal s klopi. Ronaldo je nogometaš, ki si lasti večino individualnih rekordov z evropskih prvenstev: je tisti z največ doseženimi zadetki, tisti z največ nastopi. V asistencah je "komaj" drugi, bo pa že letos imel možnost, da tudi to malenkost popravi. Portugalska namreč brani naslov in ne le, da ga brani - sodi tudi v najožji krog favoritov za končno zmago.

Ronaldo je vmes potolkel še vse evropske rekorde v klubski in reprezentančni konkurenci. Največ golov, največ nastopov, petkrat najboljši nogometaš leta. Sam pravi, da mu ta priznanja sicer pomenijo ogromno, a nobeno ne odtehta tistega magičnega naslova iz leta 2016, ko so sredi Pariza na Stade de Franceu šokirali domačine, ki so že odpirali šampanjec.