Nogomet je res čudo. Zanimivo protislovje se je zgodilo v finalu lige prvakov. Vse tisto, kar naj bi bilo najpomembnejše, je bilo na strani Manchester Cityja. Josep Guardiola je bolj izkušen trener, dela kontinuirano in sistematično, saj je na klopi kluba, ki si lahko privošči ogromne finančne vložke, že pet let, za povrh pa je angleško prvenstvo rešil že pred enim mesecem in je lahko v miru pripravljal ekipo na finale.
Nogometna kvaliteta obeh ekip je približno enaka, filozofiji različni, v eni tekmi pa se lahko marsikaj zgodi. Fantastična podaja je poskrbela za Chelseajev gol. Po taki potezi se je težko vrniti v igro. Vložek je ogromen, en klub se po takem trenutku psihološko dvigne, drugi pade. Lahko poskusiš z menjavami, z izkušnjami, a če ni tvoj dan, ti to ne pomaga. Chelsea je bil v tekmovalnem ritmu, na vsaki tekmi v angleški ligi se je na nož boril, da bi ujel mesto v ligi prvakov, na koncu pa porušil še vso teorijo. City se mi je zdel prazen, brez idej, ni pokazal svojega talenta in igrivosti.
Dobili smo potrditev, da ni vse v sistematičnem delu, ogromno je odvisno tudi od dnevne forme, sreče ... To so faktorji, ki niso zapisani v knjigi. Nogomet je pač takšna igra, da lahko vse narediš prav, a ne zmagaš na najpomembnejši tekmi. Ko zmagaš, je vsa tvoja teorija pravilna, kar rečeš, drži, ravno obratno pa je, ko izgubiš. V športu, v nogometu, je pomembna ena stvar. Rezultat! Na kakšen način priti do njega, je umetnost.
Vse znanje sveta ti ne pomaga, če nimaš rezultata, če na dan tekme nimaš tistega, kar te žene do zmage. Kaj pa to je? Uf, tisti, ki bo to odkril, bo vedno zmagoval, a prepričan sem, da to ne bo uspelo nikomur.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
