S širokim, zanj značilnim nasmeškom je kapetan Chelseaja Cesar Azpilicueta v Portu suvereno odvrnil na zadnje novinarsko vprašanje po zmagi Londončanov v letošnji ligi prvakov: "Na svetu ni boljšega nogometaša od N'Gola Kanteja."
Pri slovitem Guardianu so izjemni kompliment podkrepili: "Kante ne doseže zadetka. Niti ne prispeva odločilne podaje. Ne tolče se po prsih, da bi uveljavil status vodje ali legende. Vseeno se zmeraj zgodi enako. On zmaguje. Njegova ekipa zmaguje."
Najsi bo senzacionalno z Leicestrom, v svoji prvi sezoni v Angliji, ali v zadnjih petih letih z modrimi iz Londona. Magnet za naslove! Dve prvenstvi, pokal FA, evropska liga, zdaj še liga prvakov. Ob odmevnih osebnih priznanjih. Vpadljiva so, kot je bil njegov govor pri prejemu nagrade za najboljšega igralca angleškega prvenstva leta 2017. Sramežljivo je stopil na oder, spomnil, da še pred petimi leti ni bil seznanjen z resnim, profesionalnim nogometom, in s svojo skromnostjo dvorano omrežil, kot se z nepopustljivostjo in vseprisotnostjo razlije po travnati površini.
Velik človek
Nizek po rasti, le 168 centimetrov meri v višino, vendar velik človek, izpostavlja tudi širša nogometna javnost. Brez svoje osebnosti, ki jo je izoblikovalo zahtevno otroštvo v predmestju Pariza, ko je po zgodnji smrti očeta, migranta iz Malija, moral hitro odrasti, bi bil le še en odličen igralec. Tako pa s prezenco ustvari popoln antipod prepogoste, z aroganco prepojene podobe današnjega nogometnega zvezdnika.
Takšna je tudi osebna izkušnja z N'Golom Kantejem. Francoski selektor Didier Deschamps na svetovnem prvenstvu v Rusiji leta 2018 ni imel pomislekov, koga postaviti na položaj zadnjega zveznega nogometaša. Kante je bil zaradi svojih odličnih iger ob francoskem korakanju do naslova po tekmah, v tako imenovanih mešanih conah, za novinarje zmeraj privlačna tarča.
Takrat smo brez krpic na obrazu še lahko izmenjevali nasmeške. Zvezdniki v tvojo smer običajno vržejo kakega umetnega, preden odbrzijo mimo, saj zanje seveda ne obstajaš. Še zlasti zasidran nekje v ozadju, skorajda pri izhodu, v družbi kolegov iz Vietnama, Portorika ali Malte, katerih izbrane vrste se, kot tvoja, niso uvrstile na tekmovanje. Obstajajo izjeme. N'Golo Kante spada mednje. Po novi vrhunski predstavi, pred skokom na reprezentančni avtobus, ni izbiral ali postavljal prioritet.
Mora ti biti všeč
Prvič sva se pogovarjala v Nižnem Novgorodu. Francija je v četrtfinalu odpravila Urugvaj. Ko je Paul Pogba v ritmu glasbe iz gromozanskega zvočnika na rami plesal proti izhodu in namenil enega tistih, prej omenjenih frajerskih nasmeškov, je njegov soigralec potrpežljivo in vljudno odgovarjal novinarju iz Avstralije. Večina soigralcev je v avtobusu najbrž že brskala po svojih telefonih, se ukvarjala s drugimi rečmi, Kante pa je v skromni angleščini, z izrazom, kot bi mu bilo nerodno, vajo ponovil še z "nepomembnim" slovenskim medijskim predstavnikom.
Mora ti biti všeč, ne gre drugače. Saj v skorajda enostavčnih odgovorih ne ponudi presežka, še zdaleč to ni material za bleščeče črke na naslovnicah. Malodane ponižno kramlja, na poseben način, da vmes igro redkih besed in iskrenih nasmeškov, tako zelo drugačnih od mnogih drugih, zaigra tudi sogovornik. Nogomet je igra množic in Kante verjetno niti ne razmišlja, zakaj se mednje potopi kot povsem enakovreden člen. S ponotranjenim delovanjem je to pač - on. Na kar, znova spontano, med kariero spominja dnevno in na vseh ravneh. Z globljim zavedanjem svojega, recimo temu poslanstva oziroma privilegija.
Raje ostaja v ozadju
Ko sva se srečala v Sankt Peterburgu, po uvrstitvi Francije v finale, je dal vedeti, da ni pozabil obraza izpred nekaj dni. Kylian Mbappe je s pogledom naravnost znova švignil mimo razkropljenih gruč novinarjev, ki so prosili vsaj za drobtinice.
Po zmagi v finalu v Moskvi se je Kante, kot bi bil vedel, da na repu kolone čakamo prav njega, pred mikrofonom ustavil kar sam. Tokrat že s precej prisrčnim pozdravom. Še zmeraj je dajal vtis, da mu je neprijetno. Malce prej so si njegovi soigralci na zelenici stadiona Lužniki po zmagi nad Hrvaško podajali pokal za najboljšo reprezentanco na svetu. Šele drugi so pozvali Kanteja, naj vendarle prime zlato trofejo in se z njo fotografira. Tudi takrat je bil raje v ozadju.
Na igrišču naravno sili v ospredje. Z njim pogosto nevidna vloga na terenu postane neverjetno vpadljiva. Da teče za preostalih deset, ga je pohvalil Paul Pogba. Fantastičen igralec, je dejal Eden Hazard in dodal, da je kot podgana, ki gre vsepovsod. Antonio Conte pa poudarja, da se njegov doprinos ne meri le kvantitativno, saj v igro prinese ogromno raznovrstnosti in kakovosti. Temu nihče več ne oporeka. Premikajoči se nogometni možgani - to je eden zadnjih njegovih opisov. Na polovici tekem v izločilnih bojih nedavno končane lige prvakov so ga izbrali za najboljšega igralca. In nato, jasno, tudi v finalu.
N'Golo Kante je že ustvaril nepozabno sezono. Sledi reprezentančni vrhunec na evropskem prvenstvu. Že brez uspeha francoske izbrane vrste, z njim pa še toliko bolj, bo Kante v tem letu povsem legitimen kandidat za najbolj prestižno nogometno nagrado za posameznike, za zlato žogo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
