Prav tako imam skorajda oprijemljivo v spominu tudi nelagodje, nekakšno spraševanje, zakaj nama niso ob obisku ugledne in vplivne gostje dovolili izhoda, temveč so nam znotraj skrbno varovane vojašnice namenili najmanjšo možno sobico, veliko le nekaj kvadratnih metrov. Vhod v vojašnico v Postojni je bil seveda kot povsod na svetu nadzorovan. Ta prav posebni vhod, nekakšen majhen hodnik, o katerem pišem, pa je imel še dva dodatna prostora. Prvi je bil namenjen zunanjim obiskovalcem, drugi pa je bil vedno zaprt in nekako pozabljen ... Prav v ta drugi prostor so naju pripeljali.
Oba sva bila leta 1986 na služenju takrat obveznega vojaškega roka. Željko Cigler, sedaj poslanec v državnem zboru, in jaz. Potem so vojaški policisti odprli vrata tudi najini obiskovalki, Viki Potočnik, v tistih letih vplivni poslanki zveznega, torej jugoslovanskega parlamenta in vodstva slovenske mladinske organizacije. Vika - policisti so jo, kot sem kasneje tiste noči izvedel, zavedli v svoje knjige kot Viktorijo - nama je prinesla omenjeno pečeno piško. Zato sva najprej jedla. Potem smo se pogovarjali. O različnih stvareh, pa tudi o vsem tistem, kar smo skupaj predlagali v politične razprave. O človekovih pravicah, tudi o uporabi maternega jezika v takratni jugoslovanski armadi, pravici do civilnega služenja vojaškega roka, ugovoru vesti in podobnih stvareh, ki smo jih v tistem času prinašali v javno življenje.
Kam sva skrila Viko Potočnik, ki da po obisku ni zapustila kasarne?
Goli fant, natančno tak, kot je bil tisti na plakatu Novega kolektivizma, naj bi priletel s helikopterjem iz smeri Triglava in štafeto predal nosilcem, ki naj jo ponesejo do mesta glavne zaključne prireditve v Beogradu
Obiščite spletno stran brez oglasov.
