Andreja Kutin
1972 Konferenca Združenih narodov o človekovem okolju (znana tudi kot Stockholmska konferenca)
V 70. letih prejšnjega stoletja je postalo jasno, da industrijski napredek sicer res povzroča gospodarski razcvet, ampak ima tudi svoj davek - uničevanje okolja in zdravja. Znanstveniki so ugotavljali, da izpostavljenost obstojnim organskim onesnaževalom (POPs) lahko povzroči resne zdravstvene posledice, vključno z nekaterimi vrstami raka, prirojenimi okvarami, disfunkcionalnim imunskim in reproduktivnim sistemom, povzroča večjo dovzetnost za bolezni ter poškodbe centralnega in perifernega živčnega sistema. Glede na to, da se širijo na velike razdalje, nobena vlada ne more zaščititi svojih državljanov ali svojega okolja pred obstojnimi organskimi onesnaževali sama. Kot odgovor na ta globalni problem Stockholmska konvencija, ki je bila sprejeta leta 2001 in je začela veljati leta 2004, od svojih pogodbenic zahteva, da sprejmejo ukrepe za odpravo ali zmanjšanje izpustov obstojnih organskih onesnaževal v okolje.
Bila je prva okoljska mednarodna konferenca, sklicana pod pokroviteljstvom Združenih narodov v Stockholmu na Švedskem od 5. do 16. junija 1972. Zagotovo je konferenca pomenila prelomnico v razvoju mednarodne okoljske politike.
1979 Svetovna podnebna konferenca v Ženevi
Znanstveniki opozorijo na še eno nevarnost planetu. Klimatologija je v teh časih priznana in poznana veda, učinek tople grede pa jasen - planet se segreva. To je eno prvih večjih mednarodnih srečanj o podnebnih spremembah. V bistvu gre za znanstveno konferenco, ki so se je udeležili znanstveniki iz najrazličnejših disciplin. Vodila je k ustanovitvi Svetovnega podnebnega programa.
Ob koncu drugega tedna razprav v manjši skupini 100 povabljenih strokovnjakov iz vseh delov sveta so organizatorji izdali deklaracijo svetovne podnebne konference kot klic narodom z naslednjimi pozivi: Ob upoštevanju vseobsegajočega vpliva podnebja na človeško družbo in na številna področja človekovih dejavnosti in prizadevanj konferenca ugotavlja, da je zdaj nujno potrebno za narode sveta:
- V celoti izkoristiti človekovo sedanje znanje o podnebju.
- Sprejeti ukrepe za znatno izboljšanje tega znanja.
- Predvideti in preprečiti morebitne spremembe podnebja, ki jih povzroči človek in bi lahko bile škodljive za blaginjo človeštva.
1987 Sprejetje Montrealskega protokola
Globalni sporazum za zaščito zemeljskega ozonskega plašča s postopno opustitvijo kemikalij, ki ga tanjšajo, je prvi globalni okoljski dogovor in še danes tudi edini učinkovit globalni okoljski dogovor. Načrt postopnega opuščanja vključuje proizvodnjo in porabo ozonu škodljivih snovi, prelomni sporazum je bil podpisan leta 1987 in je začel veljati leta 1989, obenem pa je pomenil tudi dobro znamenje za ostale okoljske dogovore.
Pogodbenice Protokola se sestanejo enkrat letno, da sprejmejo odločitve, katerih namen je zagotoviti uspešno izvajanje sporazuma. Te vključujejo prilagoditev ali dopolnitev protokola, kar je bilo od njegove ustanovitve opravljeno šestkrat. Najnovejša sprememba, sprememba iz Kigalija, je zahtevala postopno opustitev fluoriranih ogljikovodikov (HFC) leta 2016. Ti HFC so bili uporabljeni kot zamenjava za serijo snovi, ki tanjšajo ozonski plašč in so bile odpravljene s prvotnim Montrealskim protokolom. Čeprav ne tanjšajo ozonskega plašča, so znani kot močni toplogredni plini in tako prispevajo k podnebnim spremembam.
1990 Prvo poročilo IPCC
Mednarodni panel najvidnejših podnebnih znanstvenikov sveta v svojem prvem ocenjevalnem poročilu ugotavlja, da emisije človeštva povečujejo koncentracijo toplogrednih plinov v ozračju. Poudarja pomen podnebnih sprememb kot izziva, ki zahteva mednarodno sodelovanje pri odpravljanju njihovih posledic. Poročilo je imelo odločilno vlogo pri utiranju poti za oblikovanje Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC).
Leto kasneje potekajo prva podnebna mednarodna pogajanja, leta 1992 pa delegati Združenih narodov sprejmejo konvencijo o podnebnih spremembah.
1992 Konferenca o Zemlji
Konferenca Združenih narodov o okolju in razvoju (UNCED), znana tudi kot Earth Summit, je potekala v Riu de Janeiru v Braziliji. Ob 20. obletnici prve konference o človekovem okolju v Stockholmu na Švedskem leta 1972 je zbrala politične voditelje, diplomate, znanstvenike, predstavnike medijev in nevladnih organizacij iz 179 držav v množičnem prizadevanju, da bi se osredotočili na vpliv človekovih družbenih in gospodarskih dejavnosti na okolje. Istočasno je v Riu de Janeiru potekal tudi Globalni forum nevladnih organizacij. Združil je izjemno število predstavnikov nevladnih organizacij, ki so predstavili lastno vizijo prihodnosti sveta v povezavi z okoljem in družbenoekonomskim razvojem.
Konferenca v Riu de Janeiru je poudarila, kako so različni družbeni, gospodarski in okoljski dejavniki medsebojno odvisni in se skupaj razvijajo ter kako uspeh v enem sektorju zahteva, da se ukrepi v drugih sektorjih vzdržujejo skozi čas. Primarni cilj "vrha o Zemlji" v Riu je bil izdelava širokega programa in novega načrta za mednarodno ukrepanje glede okoljskih in razvojnih vprašanj, ki bi pomagal usmerjati mednarodno sodelovanje in razvojno politiko v enaindvajsetem stoletju.
1997 Sprejet je kjotski protokol
Kjotski protokol je prva pogodba o zmanjšanju emisij toplogrednih plinov na svetu. Protokol pravno zavezuje razvite države k ciljem zmanjšanja emisij – povprečno pet odstotkov do obdobja 2008–2012 z velikimi variacijami ciljev za posamezne države.
Opravljeni so torej prvi koraki do globalnega podnebnega dogovora. Kjotski protokol je operacionaliziral okvirno konvencijo Združenih narodov o podnebnih spremembah, tako da je zavezal industrializirane države in gospodarstva v prehodu, da omejijo in zmanjšajo emisije toplogrednih plinov (TGP) v skladu z dogovorjenimi posameznimi cilji. Konvencija od teh držav zahteva le, da sprejmejo politike in ukrepe za ublažitev ter redno poročajo.
Kjotski protokol je k ukrepanju zavezal le razvite države in jim naložil težje breme po načelu "skupne, a diferencirane odgovornosti in ustreznih zmogljivosti", ker priznava, da so v veliki meri odgovorne za sedanje visoke ravni izpustov TGP v ozračje. Prav ta delitev bremena je še danes najbolj težavni del podnebnih pogajanj. Bogate države namreč načeloma želijo pomagati revnim, a le na deklarativni ravni.
2001 George W. Bush umakne ZDA iz podnebnega dogovora
Kjotski protokol je podnebnemu procesu dal velik zagon, a republikanski predsednik George W. Bush odloči, da ZDA ne bodo več sodelovale pri dogovoru. V dolgem nagovoru pojasni odločitev ZDA z izjemno akrobacijo na podlagi znanstvenih izsledkov. Danes je dovolj dokazov, da je v tistem času naftna industrija investirala milijone v kvaziznanstvene inštitute, ki so dokazovali, da so morda podnebne spremembe vendarle samo ali vsaj v veliki meri naravno dogajanje.
Bush: "Obstaja naravni učinek tople grede, ki prispeva k segrevanju. Toplogredni plini zadržujejo toploto in s tem segrevajo zemljo, saj preprečujejo, da bi znaten delež infrardečega sevanja ušel v vesolje. Koncentracija toplogrednih plinov, zlasti CO2, se je od začetka industrijske revolucije močno povečala. In Nacionalna akademija znanosti navaja, da je povečanje v veliki meri posledica človekove dejavnosti. Kljub temu nam poročilo Nacionalne akademije pove, da ne vemo, kakšen vpliv so imela naravna nihanja podnebja na segrevanje. Ne vemo, koliko bi se naše podnebje lahko ali se bo spremenilo v prihodnosti. Ne vemo, kako hitro se bodo spremembe zgodile - niti kako bi nekatera naša dejanja lahko vplivala nanje."
2005 Veljati začne kjotski protokol
Zaradi zapletenih postopkov ratifikacije je trajalo kar osem let od sprejetja do uveljavitve kjotskega protokola. In v tem času so izstopile ZDA, izkazalo pa se je tudi, da bo najverjetneje potreben bolj zavezujoč in natančen dogovor o zniževanju emisij ogljikovega dioksida.
Sklenitev novega globalnega podnebnega dogovora postane cilj rednih letnih zasedanj mednarodne podnebne konference COP.
2005 Orkan Katrina
Uničujoč atlantski orkan kategorije 5 je konec avgusta 2005 povzročil več kot 1800 smrtnih žrtev in za 125 milijard dolarjev škode, zlasti v mestu New Orleans in okoliških območjih. Bil je najdražji tropski ciklon do zdaj in je zdaj izenačen z orkanom Harvey iz leta 2017. Nevihta je bila četrti najmočnejši atlantski orkan do zdaj, ki je dosegel sosednje Združene države Amerike. Leta 2006 je Busheva administracija zahtevala več kot 100 milijard dolarjev za popravila in obnovo v regiji, zaradi česar je bila nevihta najdražja naravna katastrofa v zgodovini ZDA. Predsednik George W. Bush stališč o podnebnih spremembah ni spremenil, je pa ameriška javnost zahtevala ukrepanje.
2015 COP 21 ali sprejem pariškega podnebnega dogovora
Pariški sporazum o boju proti podnebnim spremembam je prvi univerzalni, pravno zavezujoč svetovni podnebni dogovor. Cilj sporazuma je ohraniti zvišanje globalnih temperatur precej pod dvema stopinjama Celzija glede na predindustrijsko raven, hkrati pa si prizadevati za omejitev zvišanja na 1,5 stopinje. Namen sporazuma je zagotoviti čimprejšnji vrh svetovnih izpustov toplogrednih plinov ter uravnotežiti emisije in odvzeme toplogrednih plinov v drugi polovici tega stoletja. Nadalje sporazum obravnava prilagajanje podnebnim spremembam, finančno in drugo podporo državam v razvoju, prenos tehnologije in krepitev zmogljivosti ter izgube in škodo.
Namesto določanja emisijskih vrednosti se podnebna diplomacija obrne v drugačno smer. Države naj ponudijo cilje zniževanja emisij, ki so se jim pripravljene zavezati, t. i. NDC.
2017 Predsednik Donald Trump umakne ZDA iz dogovora
Stališče Donalda Trumpa do vprašanja podnebnih sprememb je bilo znano že pred volitvami, zato poteza ni bila presenečenje, je pa pomenila velik zastoj v ključnem času uveljavljanja sporazuma.
2018 IPCC izda posebno poročilo 1,5 °C
Posebno poročilo IPCC o vplivih globalnega segrevanja za 1,5 °C nad predindustrijsko raven in s tem povezanimi potmi globalnih emisij toplogrednih plinov v kontekstu krepitve globalnega odziva na grožnjo podnebnih sprememb, trajnostnega razvoja in prizadevanj za izkoreninjenje revščine. Svet drvi proti podnebni katastrofi, Evropski parlament pa razglasi podnebno krizo.
2022 COP 27 Sharm El Sheik
Sedem let po sprejetju pariškega podnebnega sporazuma seštevek zavez, ki so jih predlagale države, še vedno ne daje zadovoljivega rezultata - in segretja planeta pod 1,5 °C s temi zavezami ne bi preprečili. Znanstveniki so bili tudi ob začetku letošnjih pogajanj jasni - če želimo obdržati planet na vajetih, je edina možnost ogljična nevtralnost do leta 2050.
