Jean-Claude Juncker in Martin Schulz, njihova tedanja špicenkandidata, sta se že v povolilni noči sestala in zabetonirala dogovor, da bo prvi vodil Evropsko komisijo, drugi pa Evropski parlament. Njun pakt je imel politično težo tudi nasproti Evropskemu svetu, kjer sedijo voditelji držav članic. Takšno razdelitev je prav tako podprla Angela Merkel. A tudi njene tedanje in današnje politične moči ne gre primerjati, razlike so bistvene. Nemška kanclerka je danes političarka v (programiranem) odhodu. EU-volitve 2019, ki so izrisale nova razmerja, so razbile monopol velike koalicije. EPP in socialisti so v padcu, liberalci in zeleni v vzponu. Razdelitev in predvsem nova razdrobitev parlamenta bosta zahtevali neprimerno več pogajanj za vzpostavljanje drugačnih ravnotežij. Včeraj so se na večerji v Bruslju srečali pogajalci, šesterica premierov iz treh političnih skupin, da bi naoljili mehanizme političnega iskanja kompromisov. Četudi je Merklova po volitvah podprla Manfreda Webra za novega šefa komisije, ta širše podpore za zdaj nima. Ne v drugih skupinah ne pri francoskem predsedniku Macronu. Če bi EPP vztrajal, da jim kot zmagovalcem pripada vodenje osrednjega izvršilnega organa v arhitekturi EU, iz drugega plana na priložnost čaka evropski pogajalec za brexit Barnier. Socialisti in predvsem liberalci (ALDE), pa tudi zeleni, oboji opogumljeni z rastjo političnih delnic, rezultate evropskih volitev berejo tudi kot željo volivcev po spremembah.
Zakaj je volilno leto 2019 povsem drugačno kot 2014
