Poziv k sodelovanju in enotnost politike sta priljubljeni frazi med slovenskimi volivci. Gre za priljubljeno politično formulo, ki jo omogoča splošno razširjeno in sprejeto verovanje oziroma občutek ljudstva. Po raziskavi Slovenskega javnega mnenja (SJM) 85 odstotkov ljudi v Sloveniji meni, da je v politiki pomembno sodelovati. Da je pomembno imeti "stabilno vlado, ki bo zagotovila varnost".
Splošno sprejeta teza o pomenu sodelovanja v politiki ovira Slovenijo na poti izoblikovanja jasnih ideoloških delitev, ki so nujne, če si želimo sprememb oziroma napredka. Vrednote, ki se poskušajo uveljaviti kot obče sprejemljive družbene norme, so inherentne družbi kot njene kulturne ali družbene kategorije, prakse ali dediščina tradicije. Problem je v tem, da vse skupaj temelji na napačnih predpostavkah.
Enotnost naroda?
Prva napačna predpostavka je tista o nekdanji enotnosti slovenskega naroda. Politiki, mediji in večinski del javnosti so prepričani, da so Slovenci kot narod leta 1991 bili enotni, danes pa več niso. Gre za poenostavljeno nacionalistično floskulo o horizontalni solidarnosti, ki temelji na naciji in njeni želji po izbiri lastne usode.
Pri tem sta spregledana dva pomembna momenta. Prvi je zgodovinski trenutek oziroma propad komunizma na vzhodu, drugi pa dejstvo, da so leta 1991 takratni komunisti večinoma bili za neodvisno Slovenijo, kar neposredno potrjuje rezultat plebiscita. Slovenija torej iz Jugoslavije ni bila prisiljena iti le zaradi umirajočega komunizma, ampak predvsem zaradi nacionalizma (v prvi vrsti srbskega), ki je uničil nekdanjo federalno državo.
Logar je le še en v nizu poskusov Janeza Janše, da ustvari potencialnega koalicijskega partnerja
Iz napačne predpostavke o nekdanji enotnosti politiki izpeljujejo teze o tem, kako bi to enotnost povrnili. Pri tem zanemarjajo temeljne družbene delitve in se namesto tega raje sklicujejo na neideološke floskule, ki jih pogosto povezujejo s strukturnimi reformami ali razvojem tehnologije in pojmi, kot so digitalizacija, zeleni prehod, pametna družba itd.
Zanemarjajo socialne razlike med ljudmi; odnos do polpretekle zgodovine se jim ne zdi pomemben (razen če gre za tezo o narodni spravi); kolaboracije ne obsojajo kot zločin proti lastnemu narodu; fašistoidne subjekte v današnjem času ne upajo imenovati s pravim imenom, ker gre za žaljivko z jasnim zgodovinskim predznakom; homofobe in pedofile v Cerkvi ne obsojajo javno, ker da v srcu dobro mislijo; enačijo fašizem, nacizem in komunizem kot enako zlobne totalitarne sisteme; za socializem (ne da bi vedeli, kaj to točno je) menijo, da v praksi ne deluje ...
Neumni nacionalizem
Poenostavljeno rečeno - ko govorijo o pomenu sodelovanja in preseganja razlik, slovenski politiki zanemarijo temeljno dejstvo, da so družbe kompleksni sistemi, v katerih živijo ljudje z različnimi prepričanji in ideali. Na temelju neumnega nacionalizma želijo družbo, ki je raznolika, zamenjati za narod, ki naj bi bil homogena kategorija. Preprosto ne razumejo, da v tej državi živijo ljudje, ki na primer nočejo imeti nič skupnega z nekom, ki je šovinist ali homofob in pri tem Slovenec.
Največja nesreča pri celotni zadevi je, da projekt sodelovanja in preseganja razlik zagovarjajo ljudje, ki so po izobrazbi družboslovci. Gre za temeljno nevednost o tem, da je vsaka družba po definiciji razdeljena – na bogate in revne, religiozne in neverne, konzervativne in progresivne ... S tem zanikajo temeljne socialne delitve, ki determinirajo naša življenja. Prav tako zanikajo temelje predstavniške demokracije, po kateri naj bi različne družbene skupine imele svoje predstavnike.
Poleg nevednosti je treba omeniti osnovno gonilno silo projekta sodelovanja in preseganja razlik v politiki – konformizem. Gre za sprejemanje in upoštevanje družbenih norm (v tem primeru splošno sprejete teze o potrebnem sodelovanju in preseganju razlik med tako imenovanimi levimi in desnimi) v zameno za osebne koristi. Protagonisti ideje o sodelovanju v glavnem ne vedo, kaj govorijo, kar pa jih ne moti, da širijo splošno sprejete floskule, od česar si obetajo takšne in drugačne koristi.
Brez kritične pozicije
Najnovejši projekt, ki temelji na ideji sodelovanja in preseganja razlik, se imenuje platforma sodelovanja. Vodi jo Anže Logar, sicer doktor sociologije (!) in minister v prejšnji vladi ter predsednik sveta Slovenske demokratske stranke (SDS). Logar sebe prodaja kot alternativo tako aktualni vladi kot desni opoziciji. Ima se za neodvisnega, pri čemer do zdaj ni zavzel kritične pozicije do politike Janeza Janše in njegove stranke.
Gre za klasični elitistični pogled na svet, v katerem se posamezniki, zbrani okrog neke bizarne ideje, počutijo superiorne v odnosu do drugih ljudi. Zato se v javnosti ponujajo kot alternativa
Logar je okrog sebe zbral ljudi z - v glavnem - iztrošenim političnim potencialom. Poleg strankarske kolegice so tukaj še ljudje različnih poklicnih profilov, ki jim je bolj ali manj skupno to, da so v preteklosti simpatizirali s politiko Janeza Janše. Drugi prihajajo iz nasprotnega političnega pola, kar jih prav tako ne moti, da v ideji preseganja levih in desnih vidijo priložnost zase.
Na krilih rezultata na zadnjih predsedniških volitvah se Logar ponuja kot nekdo, ki naj bi se distanciral od politike Janeza Janše. Problematično pri vsem je to, da do zdaj ni zavzel niti enega stališča o katerikoli družbeni delitvi, na temelju česa bi se ga lahko umestilo v politični prostor. V tem primeru seveda ni dovolj, da zavzame stališča do tem, ki ne polarizirajo javnosti (valence issues), kot sta na primer sanacija prizadetih območij po poplavah ali boj proti prepovedanim drogam.
Člani iste skupine
Druščina, zbrana okrog platforme sodelovanja, še najbolj spominja na Millsov (1956) koncept elite kot družbene skupine, ki se v vertikalnem klasifikacijskem smislu nahajajo nad največjim številom posameznikov v družbi. Temelj te enotnosti je zakoreninjen v psihosocialni strukturi pripadnikov te skupine, kar je rezultat občutka prijateljstva, ki članom elite omogoča, da se čutijo člani iste skupine.
Gre za skupino ljudi, ki imajo skupni pogled na svet, obiskujejo ista mesta, imajo iste prijatelje in se gibajo v istem krogu ljudi. V poklicnem življenju so dekani, profesorji, gospodarstveniki, svetovalci, ugledni državljani, ob prvi priložnosti pa ministri in državni sekretarji v vladi, pri čemer jih sploh ne zanima ideološki predznak in politika, ki jo ta vlada izvaja.
Gre za ljudi iz višjih družbenih slojev. Za njih velja, da imajo višji položaj v družbi, s katerega gledajo navzdol na vsakdanji svet običajnih ljudi, ki ga s svojimi odločitvami lahko preoblikujejo. Gre za klasični elitistični pogled na svet, v katerem se posamezniki, zbrani okrog neke bizarne ideje, počutijo superiorne v odnosu do drugih ljudi. Zato se v javnosti ponujajo kot alternativa, pri čerem nimajo niti enega stališča o državnem intervencionizmu, redistibutivnih politikah, migracijah, evtanaziji ali pravicah istospolnih. To je nepomembno.
Prazen neideološki koncept
Logar in njegova platforma sodelovanja sta prazen neideološki koncept, katerega namen ni alternativa za Slovenijo, ampak poskus, da Janez Janša še enkrat pride na oblast. Tega do zdaj niso dojeli samo najbolj naivni. Janšo zanima le parlamentarna večina. Četudi za en dan. Ko je enkrat na oblasti, ne misli odstopiti, čeprav v parlamentu nima večine. To smo imeli priložnost videti med letoma 2021 in 2022, ko je vodil vlado, ki v parlamentu ni imena potrebne večine. Zato so vladali z odloki.
Logar je le še en v nizu poskusov Janeza Janše, da ustvari potencialnega koalicijskega partnerja. V primeru neuspeha Janša nima česa izgubiti. Zanj je vsaka zmaga vnaprej zagotovljena, poraz nikoli dokončen.
Ampak Janša v tem primeru ni problem. Pravi problem so Logar in ekipa, zbrana okrog njega. Gre za ekipo golih konformistov, ki so pripravljeni narediti karkoli, da dobijo podporo volivcev. V tem kontekstu so pripravljeni govoriti in pisati popolne neumnosti in podpreti kogarkoli, ki bi jim omogočili, da postanejo ministri in državni sekretarji.
In točno to počnejo. Njihovi pozivi in stališča ne odražajo družbenih delitev. Ni jasno, koga naj bi predstavljali - niti za kaj točno se zavzemajo. Svojo pozicijo gradijo po vzoru nekdanjega predsednika Boruta Pahorja, ki prisega na idejo o narodni spravi, pri čemer ga ne motijo zgodovinski revizionizem in fašistoidna stališča tako imenovane desnice. Na tekmah reprezentance vihtijo slovensko zastavo, tečejo maratone, nasmihajo se za televizijo itd. Vse to nima nikakršne zveze s problemi in potrebami državljanov republike Slovenije.
Nekaj najbolj škodljivega
Ideja o sodelovanju oziroma preseganju razlik je zato nekaj najbolj škodljivega, kar se, predvsem v zadnjem času, dogaja državi Sloveniji. Če pri tem upoštevamo nezanimanje večine ljudi za politiko, apatičnost in nezmožnost razumevanja kompleksnih družbenih problemov, dobimo politično formulo, po kateri imajo največji prevaranti dejanske možnosti, da na volitvah dobijo podporo volivcev.
Slovenija je pred resnim izzivom. Poleg nestabilnega strankarskega sistema so tu še zmedeni volivci, ki v poplavi raznoraznih platform ne morejo presoditi, kdo je kdo in kdo kaj zagovarja. Milijarde nasprotujočih se informacij ubijajo ljudsko pamet. Idealno okolje za šarlatane in konformiste vseh sort.
Slovenska politika potrebuje jasna sporočila. Jasno je treba definirati stališča in vztrajati pri njihovi implementaciji. Stranke aktualne koalicije so prav tako na preizkušnji. Morajo razumeti, da je rezultat volitev odvisen od konteksta, ki ga lahko soustvarjajo.
Samo na ta način se Slovenija lahko zavaruje pred Logarjem in podobnimi prodajalci megle.
