Amerika v plamenih: Rasna tragedija, ki daje upanje

Kakšen je zmnožek pandemije, ki je pobila več kot sto tisoč ljudi, in splošne vstaje po ameriških mestih, ker (beli) policisti še naprej pobijajo temnopolte moške? Kako globoka je kriza, se sprašujejo Američani, ki jih je strah, da drsijo v kaos. Potrebovali so tolažbo predsednika. Brez strahu in ne obupujte, jim je sporočil Barack Obama. Ta čas so iz Bele hiše prihajali grožnje z vojsko in podli tviti.
Skoraj bizarno je, kako je tri mesece pandemije izpuhtelo iz misli Američanov, ko je splet preplavilo nekaj manj kot devet minut mučnega posnetka, na katerem beli policist v Minneapolisu pritiska koleno na vrat Georgea Floyda, ta pa zaman prosi za zrak, dokler ne zahrope "mama" in za vedno izgubi zavest. V hipu so se zavrtele že tolikokrat videne podobe, smrt Trayvona Martina na Floridi, umiranje Erica Garnerja na Staten Islandu, tudi on je v policijskem primežu prosil za vdihljaj. Pa krvavo telo Michaela Browna na ulicah Fergusona, ki je avgusta 2014 sprožilo dva tedna nasilnih spopadov med policijo ter predvsem temnopoltimi protestniki in aktivisti iz vseh ZDA.
Spomin je segel do težavnega leta 1968, ko je Martin Luther King mlajši oznanil "Nacija je bolna", dan kasneje obležal pod streli belega skrajneža, država pa je kipela v divjih protestih. Pa do začetka devetdesetih, ko je policijsko pretepanje Rodneyja Kinga za štiri dni zavrelo Los Angeles. Američani so že dolgo razdraženi zaradi nasilnega vedenja policije, še posebej pa v zadnjem desetletju, ki je prineslo telefone, s katerimi očividci dokumentirajo takšno ravnanje. To je sprožilo še več protestov, zahtev po spremembah, po pravičnosti. Vzklilo je gibanje Temnopolta življenja so pomembna (Black Lives Matter), prišle so obljube o reformah, prišlo je osem let prvega temnopoltega predsednika, ki je moral tolažiti in hkrati paziti, da z obsojanjem ne užali dela bele večine.

Trumpov novi zid

Tako kot takrat so tudi tokrat proteste spremljala divjanja, ki so se sprevrgla v nasilje, požiganje, celo načrtno ropanje tolp, ki so se pomešale med protestnike, nato pa kot roj sestradanih kobilic plenile vse okoli sebe. To samo otežuje soočenje Američanov z izvirnim grehom njihove države, zrasle iz na pol pozabljenega genocida nad prvotnimi prebivalci kontinenta, predvsem pa iz prepričanja, da je lahko človek lastnik drugega človeka. Mnogi na desnici so divjanje na ulicah znova izrabili za zasuk od bolečih resnic, prvi med njimi seveda Donald Trump.

Policija trenira strogost

Ameriška policija že dolgo slovi po svoji težki roki. Pri tem je treba vedeti, da je policijski sistem v ZDA zapleten preplet, skupaj je v celotni državi skoraj 18.000 različnih policijskih agencij, ki zaposlujejo okoli 800.000 policistov, delujejo pa skoraj brez enotnega nadzora. Skupna točka je na stotine ljudi, ki vsako leto umrejo v stiku z njimi, povsem neprimerljivo s katerokoli drugo razvito državo. Ko je britanski Guardian v začetku leta 2015, nekaj mesecev po nemirih v Fergusonu, iskal primerjavo, so zapisali, da je v prvih 24 dneh tistega leta policija v ZDA ustrelila 59 ljudi. V Angliji in Walesu so jih 55. V 24 letih.

Izgovor o gnilem jabolku

Posebno trd vozel so policijski sindikati, ki so postali ščit za slabo vedenje njihovih članov. V času, ko je delavsko povezovanje v ZDA v zatonu, so sindikati modrih uniform mogočne organizacije, največji med njimi ima več kot 340.000 članov. In je eden glavnih kanalov za pretakanje stare policijske kulture, prežete vsaj s prezirljivim odnosom do temnopoltih, če že ne odkritim rasizmom. Hkrati so vse bolj konservativni in ne samo podpirajo ponovno izvolitev Trumpa, pač pa člani njihovih vodstev nastopajo na shodih nekdanjega zvezdnika resničnostne televizije.

Smog rasizma

Rasizem ni samo dolg seznam temnopoltih, ki niso preživeli stika s (po navadi belimi) policisti. Ko se je v demokratskem, progresivnem New Yorku mlada belka Amy Cooper sprla s temnopoltim sprehajalcem, ker jo je opozoril na pravilo, da mora psa voditi na povodcu, je vzela telefon in s histeričnim glasom klicala policijo, češ da afriški Američan ogroža njeno življenje. Kombinacija politično korektnega poimenovanja in hkrati jasnega zavedanja, da lahko moč države uporabi kot taktiko za vzpostavljanje rasne hierarhije, je žalostna ironija, kako hitro se rasizem izlije izza povrhnjice navidezne dobre vzgoje.
"Bela oseba pokliče policijo proti temnopoltemu moškemu. Policija prispe in se postavi na stran belega tožnika, zavrne pa plat temnopoltega. Tega aretirajo in proti njemu vložijo obtožnico. Sodišče določi čezmerno varščino. Njegova družina si ne more privoščiti, da bi kupila njegovo svobodo. Pošljejo ga v ječo, kjer sedi dneve, mesece, včasih celo leta. Na koncu je njegov primer razrešen - ali zavrnejo obtožnico ali pa sklene dogovor s tožilci in prizna krivdo za manjše dejanje. V tem času lahko izgubi delo, svoj dom, otroke," je razmere opisala Eliza Orlins, javna branilka v New Yorku. Po njenih besedah je že imela primere, ko so tožilci "histerični klic policiji" predložili kot dokaz, da je bila klicateljica ogrožena, saj "zakaj bi vendar lagala"?

Okovi revščine

Prepada ni premostila niti izvolitev prvega temnopoltega predsednika. Prej obratno, Barack Obama je bil osem let tarča nenehnih klofut bolj ali manj prikritega rasizma. Naj se je še tako trudil in po prstih hodil okoli barvnega razkola, mnogi - zavestno ali ne - niso prenesli črnega predsednika v Beli hiši. Odziv je bila izvolitev prikritega rasista, ki vidi dobre ljudi tudi med kukluksklanovskimi protestniki. In ki si želi priseljence iz Norveške, ne pa afriških "usranih lukenj". Norveška ni naključje, Skandinavija pri skrajnežih za belo nadvlado velja za izvor "rasno čiste tevtonske rase".
Temnopolti sociolog in aktivist W. E. B. DuBois je že davno izjavil, da so "sužnjem sneli okove, za hip so stali na soncu, nato so jih vrnili v suženjstvo". Afriškoameriška skupnost je tako vklenjena v načrtno revščino, krajši konec potegnejo pri skoraj vsakem gospodarskem kazalcu. Lanska raziskava ameriške centralne banke Fed je pokazala, da temnopolti tudi v času debelih krav težje plačujejo račune kot pa belci in Latinoameričani. To ni presenetljivo, saj je povprečni dohodek temnopoltih za kar 41 odstotkov nižji od povprečnega dohodka belih Američanov.

Upor v lastnih vrstah

Desetletja sistemske neenakosti do temnopoltih ne moremo obesiti na pleča Donalda Trumpa. Niti pričakovati, da jo preseže, potem ko je niti osem let Obame ni zelo načelo. Toda Newyorčan je ves čas na tankem robu skritega rasizma. Za temnopolte igralce ameriškega nogometa, ki so v znak protesta klečali med igranjem himne, je zapisal, da bi jih morali izgnati. Nebelim demokratskim poslankam pa sporočil, naj se vrnejo domov.
Nasilno razgrajanje med protesti, še posebej pa ropanje, krepi njegovo volilno taktiko "loči in vladaj", saj mu ameriški volilni sistem omogoča, da izgubi večino glasov, a vseeno ostane predsednik. Zaradi prednosti republikancev pri zbiranju elektorskih glasov zveznih držav bi mu po nekaterih izračunih glede na ameriški volilni sistem zadostovala že 46-odstotna podpora Američanov. Belo podeželje mu bo bržčas še vedno stalo ob strani, toda zadnji dnevi kažejo, da je morda dosegel točko, ko se krhajo vrste celo v njegovi stranki.