Trideset let po izbrisu je izkupiček boja izbrisanih in za izbrisane – tisočih ur aktivističnega in zagovorniškega dela, stotine pričevanj in tožb, na desetine zapisanih ugotovitev in priporočil mednarodnih teles za človekove pravice in nekaj ključnih sodb slovenskega ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) – precej žalosten. Izbris ostaja najbolj sistematična in množična kršitev človekovih pravic v naši mladi državi, ki je premnogim ukrojila in razrezala življenja na tako drobne koščke, da jih do konca niso nazaj sestavile niti odločitve sodišč niti prizadevanja številnih v civilni družbi. Zanikanje, sprenevedanje, izvajanje zgolj sodno predpisanih minimalnih ukrepov reparacije, vse to je izbris podaljšalo na obdobje, ki gre za mnoge že v 30. leto. Statuse je uspelo povrniti si zgolj okoli polovici izbrisanih, številni izgnani se v Slovenijo niso mogli vrniti, številne družine ostajajo ločene ali zaradi izbrisa razpadle, dobili so le mizerne odškodnine. Izbris nikoli ni bil preiskan in zanj nihče ni odgovarjal.
Nihče ne more braniti stališča, da je ravno opravičilo tisto, kar bo v tem času najbolj koristilo izbrisanim. Pa vendarle je nekaj gotovo: opravičilo je nujno. Že res, da zgolj opravičilo ne bo ljudi vrnilo v Slovenijo, jim nadoknadilo let delovne dobe, jim povrnilo zdravja ali otrokom otroštva niti jim omogočilo odkupa stanovanj. Bo pa izbrisanim dalo pomembno zadoščenje. In vsem nam bo opravičilo omogočilo, da se z izbrisom soočimo kot družba, da ga kot družba priznamo in da kot družba slišimo zavezo, da se kaj takega nikoli več ne bo ponovilo. Kjer del populacije še vedno živi v zanikanju izbrisa, mlajše generacije pa zanj sploh ne vedo, namreč to ni samo po sebi umevno.
Že res, da zgolj opravičilo ne bo ljudi vrnilo v Slovenijo, jim nadoknadilo let delovne dobe, jim povrnilo zdravja ali otrokom otroštva niti jim omogočilo odkupa stanovanj. Bo pa izbrisanim dalo pomembno zadoščenje
Glede na to, da opravičilo v imenu države v vsem tem času ob mnogih pozivih še ni bilo izrečeno (resda sta ga izrekla takratna predsednik parlamenta Gantar in ministrica Kresal, vendar v osebnem imenu, brez zapisane izjave parlamenta ali vlade), se zdi opravičilo očitno zelo velika gesta. Pa vendarle smo danes tri desetletja kasneje, ko opravičilo ne bo vodilo do nikakršne odškodninske odgovornosti in ne bo prineslo ničesar novega v smislu razkritja posledic ali krivde države – saj so to natančno in celovito popisala že sodišča in številni dokumenti časa v knjigah, oddajah in filmih. In tri desetletja kasneje želimo opravičilo slišati ne le izbrisani, ampak tudi drugi, ki nam ostaja druge vrste breme izbrisa: da je država brez naše vednosti, brez našega soglasja, a vendarle v našem imenu, razrezala življenja 25.671 moških in žensk, otrok, sester, sodelavk, sosedov, sošolcev. In da tega vse do danes ni v celoti popravila.
Z vidika mnogih, tudi mojega, je za opravičilo v imenu države zgolj skrajni čas. Časa pa nekateri več nimajo. Mnogi izbrisani opravičila ne bodo slišali. Med njimi Aco Todorović, ki je leta svojega življenja posvetil povezovanju izbrisanih in popravi krivic. Pa Ali Berisha, kosovski Rom, ki je v Mariboru kot priseljenec – s stalnim prebivališčem in redno zaposlitvijo – v rosnih letih šele začenjal življenje, ko so ga po izbrisu deportirali v Albanijo, kjer Ali še nikoli prej ni bil. S prstanom si je kupil pot nazaj (tamkajšnji policisti tako ali tako niso vedeli, kaj bi z njim v Albaniji), že z Brnika pa so ga znova vrnili v Center za tujce in mu napovedali izgon na Slovaško, menda ker tam živi veliko Romov – zgolj še ena v vrsti absurdnosti izbrisa, ki nima razlage. Ali je, da bi to preprečil, zbežal v Nemčijo. Dvajset let kasneje je bil Ali eden od šestih zmagovalcev pred ESČP, pa vendar se je lahko šele februarja 2015 s celotno družino končno zakonito preselil nazaj v Slovenijo, potem ko se je zanj zavzel urad predsednika države.
Ali je preminil to jesen. Tudi za številne druge bo opravičilo izrečeno prepozno.
Predsednika Pahorja tokrat naslavljamo s pozivom za uradno opravičilo v imenu države. Po mnenju Generalne skupščine Združenih narodov pomeni javno opravičilo skupaj s prepoznavo dejstev in odgovornosti pomembno zadoščenje žrtvam kršitev človekovih pravic in s tem obliko poprave krivic (resolucija 60/147). Po mnenju izbrisanih je opravičiti se edino prav.
Izbris, v vsej temni globini in teži zločina, vendarle nikoli ni bil nerešljiv. Le vse oblasti do sedaj so se vsakič posebej odločile, da bo ostal nerešen. Pred predsednikom Pahorjem je - lahko - častna in zgodovinska gesta, na katero čakamo izbrisani in vsi, ki si želimo državo, sposobno prevzeti odgovornost za svoja ravnanja in premostiti razkole. Tudi da se kaj takega ne bi več ponovilo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
