Pred obletnico izbrisa: Kalvarija, ki ji ni videti konca

Kakšna je moč države in uradnika, ki deluje v njenem imenu, je pred skoraj 30 leti izkusilo 25.671 prebivalcev Slovenije. Mnogi od njih so vse svoje življenje ali dobršen del življenja do trenutka, ko so jim na upravnih enotah preluknjali osebni dokument in hladno povedali, da so za to državo od tega trenutka tujci, preživeli prav tukaj. Bili so desetletja prebivalci te dežele, pa čeprav mnogi, a ne vsi, druge nacionalnosti. To, da so imeli številni korenine v republikah nekdanje Jugoslavije, je bil njihov izvirni greh, da se je naša država, ki se je takrat znašla v balkanskem kotlu razpadanja države, odločila, da zanje v novi, samostojni državi ni več prostora.

Predsedik "spremlja problematiko"

Pa čeprav so si tu ustvarili življenje in tudi prispevali k razvoju prav te družbe. Njihova kalvarija je težko razumljiva. Za večino tistih, ki se jim skozi ta pekel iskanja pravice, pospremljen z nenehnim poniževanjem te iste države, ni bilo treba prebijati, nedoumljiva. Dnevi, meseci in leta trpljenja so marsikomu uničila življenje do te mere, da so sodna priznanja neustavnosti početja tedanje oblasti le obliž na nikoli zaceljeno rano, v katero je država dodatno dolgo časa drezala z izmikanjem izplačilu odškodnin in ne nazadnje majhno verjetnostjo, da bi jim sodišča priznala kaj več od tistega, kar jim je odmerila država.

Pa vendarle bi uradno opravičilo pristojnih v imenu države marsikateremu od njih pomenilo veliko. Dejstvo, da se v vsem tem času od najbolj sistematične in množične kršitve človekovih pravic v samostojni državi izbrisanim v imenu države, uradno, tudi s sprejemom temu primernega dokumenta, ni opravičil še nihče, kaže na nezrelost njenih političnih predstavnikov. Zdaj preko peticije, ki jo je pred 30-letnico izbrisa zagnala Amnesty Inaternational Slovenije, k temu pozivajo predsednika republike Boruta Pahorja. Ta, kot so nam odgovorili iz njegovega urada, "spremlja problematiko poprave krivic izbrisanim". V pogovorih s predstavniki omenjene nevladne organizacije "je bil opozorjen na prakso nezadostne poprave krivic na tem področju". Pa je njegov namen opravičiti se kot najvišji predstavnik države? "Predsednik republike bo ob 30. obletnici izbrisa in hkrati 30-letnici samostojnosti Republike Slovenije razmislil o nadaljnjih korakih, povezanih s tem vprašanjem," je bil skop odgovor urada.

Opravičilo - nov začetek

Izbrisani in velik del družbe, ki se zaveda, kakšna krivica je bila povzročena izbrisanim, to nedvoumno pričakuje. In skrajni čas je za ta korak, kajti kot pravi Ratko Stojiljković, otrok enega od 25.671 izbrisanih in za kratek čas kot takrat enajstletni otrok tudi sam izbrisan, čeprav je bil rojen slovenski materi v Sloveniji: "Opravičilo, bi lahko pomenilo nov začetek, za vse nas, za celotno družbo. Naj nam pogledajo v oči in z opravičilom priznajo, da se je to zgodilo; našim očetom, materam in ne nazadnje tudi otrokom izbrisanih, ki nam je bilo zaradi tega dejanja države ukradeno otroštvo."