(ANALIZA) Že desetletja živijo v Sloveniji, a nimajo dokumentov. Izbrisani, obnemogli. "Ali lahko vsaj dostojno umrejo?"

Stjepan Polman, Dušan Grahovac, Rafet Adrović, Milan Vučenović, Božidar Đukić in Pajo Čančar. Šest ljudi, ki že desetletja živijo v Sloveniji, a nimajo dokumentov. Izbrisani. In obnemogli. Brez doma. Potrebujejo namestitev v domu za starejše, a je ne dobijo, ker nimajo stalnega prebivališča v Sloveniji. Začasno ne zadošča. Pa niso edini. "Najsrečnejši" med njimi po mesece zasedajo postelje v bolnišnicah, kar državo ne nazadnje stave okoli štirikrat več, kot če bi jim omogočili bivanje v domu. Vsekakor pa so vsi žalosten primer nečlovečnosti slovenske birokracije, ki se vleče že iz devetdesetih in se nikakor ne zaključi. 

Zgodba izbrisanih je znana, a hkrati že kar nekoliko pozabljena. Ko se je Slovenija osamosvojila, so se tujci iz nekoč skupne države, ki so iz različnih razlogov prebivali v državi, morali v pol leta odločiti, komu pripadajo. Nekateri so kalkulirali, kako se bo projekt osamosvojitve sploh obnesel, drugi zadeve niso jemali tako resno, tretjim je bilo vseeno, komu od narodov skupne Juge sploh pripadajo, nekateri pa niso niti vedeli, da to morajo storiti. In tako so z različnimi zgodbami po 26. februarju 1992 pristali med izbrisanimi iz registra stalnega prebivalstva. S tem so izgubili svoj pravni status in z njim povezane  ekonomske, zdravstvene in socialne pravice. Bilo jih je 25.671. Med njimi 5360 otrok.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je leta 1998 ugotovilo, da je bil izbris nezakonit. Leta 2003 so svoje ugotovitve dopolnili, in sicer, da je treba izbrisanim priznati tudi dovoljenje za prebivanje za nazaj, kar pa je sedem let ostalo neizvršeno. Leta 2004 je bil izpeljan celo referendum, kjer so ljudje glasovali proti izbrisanim. Po 18 letih opozarjanja na krivice, ki so se jim v teh letih dogajale, je državni zbor leta 2010 le sprejel zakon, ki je omogočil, da si v treh letih uredijo status oziroma zaprosijo za dokumente. Leta 2013 je začel veljati tudi zakon o povračilu škode izbrisanim. 

A še vedno naj bi ostala okoli polovica vseh izbrisanih, ki so izviseli. Nekaj jih je doslej že umrlo, mnogi so se izselili. Kaj pa naj bi storili? Brez stalnega prebivališča in dokumentov, ki bi jim ne nazadnje na stara leta omogočali pridobitev socialnega stanovanja ali pa namestitev v domu za starejše, če se vrnemo k izhodišču zgodbe. 

Zakon s figo v žepu

"Zelo malo ljudi, ki si niso uredili statusa, je ostalo v Sloveniji. Ocenjujemo, da je zdaj pri nas le še okoli 30 takih ljudi. Točne številke ne poznamo. Vemo le za tiste, na katere smo naključno naleteli v različnih situacijah. To so večinoma starejši ljudje, ki so od izbrisa naprej životarili. Pogosto sploh nimajo stika z drugimi, čeprav jih največ živi v Ljubljani in ne v kakšnih odročnih krajih. Z vsemi smo prišli v stik ali zaradi zdravstvenih težav, ko so pristali v bolnišnicah in so ugotovili, da nimajo zavarovanja, ali pa, ko so jih legitimirali policisti in ugotovili, da nimajo dokumentov," pripoveduje dr. Maja Ladić iz Mirovnega inštituta, kjer že leta pomagajo izbrisanim pri urejanju birokracije in pripravljajo tudi zakonske rešitve, s katerimi bi težavo država lahko dokončno odpravila.

Teh ljudi je tako malo, da bi lahko država, če bi želela, zadevo hitro zaključila, je prepričana Maja Ladić. "Odprli bi še enkrat zakon in jim omogočili, da lahko dobijo dovoljenje za stalno prebivanje," poenostavljeno razloži rešitev, ki je država ne želi videti. "To je tak zakon s figo v žepu. Gre večinoma za manj izobražene ljudji, fizične delavce. Večinoma nimajo niti socialne mreže, kjer bi jim kdo lahko kaj svetoval. Veliko jih je tudi narobe razumelo možnosti urejanja statusa. Dali so recimo vlogo za slovensko državljanstvo, in ko so bili zavrnjeni, so dvignili roke. Čeprav bi lahko dali še vlogo za začasno bivanje. Ampak razumeli so, da nič ne morejo. Niso se znašli. In ko padejo v ta začarani krog nekega životarjenja, je vedno težje. Država jih tako že leta zgolj tolerira. Dodeli jim kvečjemu dovoljenje za zadrževanje, kar pa jim ne omogoča nobenega statusa, nobenih pravic. Ti ljudje nikamor ne pašejo. Kamorkoli se obrnemo, je odgovor ne, ker nimajo bodisi dokumentov bodisi stalnega naslova," pripoveduje Maja Ladić. 

Kako dokažeš, kolikokrat si klical ambasado?

Predlog Mirovnega inštituta je, da za ureditev statusa izbrisanih ne bi bilo več časovne omejitve in da ne bi bilo dodatnih pogojev, pod katerimi so morali izbrisani dokazovati, da so se trudili pridobiti status. Prav slednje je po oceni Mirovnega inštituta razlog, da si je status uspelo urediti le polovici izbrisanih. Maja Ladić razloži: "Ti pogoji so nemogoči. Kako dokažeš, kolikokrat si klical na ambasado, kjer so ti rekli, da ne moreš ničesar doseči? Ali imaš dokaze, da si prišel do meje, pa so te tam zavrnili? Teh dokazov ni. Naj bi šlo za neko varovalko pred zlorabami. Pa kdo bo prišel zdaj iz Bosne v Ljubljano živet, saj ne nazadnje vedo, kakšne so cene najemnin! Edino smiselno je, da ni takih pogojev in časovne omejitve, saj lahko preprosto ugotovimo, ali je oseba bila izbrisana ali ne." 

Pisali smo že, da je oktobra lani predsednica republike Nataša Pirc Musar vladi posredovala predlog spremembe zakona, ki zadeva izbrisane. Spremembe so pripravili v nevladnih organizacijah Mirovni inštitut, Amnesty International in Civilna iniciativa izbrisanih aktivistov. Njihov predlog za ureditev statusa izbrisanih, kot rečeno, temelji na izhodišču, da mora biti dovoljenje za stalno prebivanje dostopno vsem, ki so bili izbrisani iz registra stalnega prebivalstva. Predsednica republike je premiera Roberta Goloba pred nekaj tedni ponovno opozorila na nujnost dokončne ureditve statusa izbrisanih. Golob je dokončno ureditev statusa izbrisanih ne nazadnje napovedal tudi v svoji volilni kampanji. K ureditvi položaja izbrisanih pa ga je pred kratkim pisno pozvala tudi komisarka Sveta Evrope za človekove pravice Dunja Mijatović.

Bo vlada torej končno kaj naredila? Iz urada vlade za komuniciranje so nam najprej zapisali, da je ustavno sodišče nedavno presodilo, da zakonodaja o izbrisanih ni protiustavna. Ali bodo sprejeli dodatne ukrepe, ki bi odpravili tovrstne težave izbrisanih, pa niso želeli odgovoriti. Na dodatno prošnjo za pojasnilo pa so nam posredovali odgovor ministrstva za solidarno prihodnost, ki napoveduje, da bodo vendarle predlagali vladi "ustanovitev delovne skupine, ki bo preučila zakonodajo, da bo slednja ob potrebnih spremembah omogočala sprejem izbrisanih oseb v domove za starejše". Tudi v zakonu o dolgotrajni oskrbi, ki so ga sprejeli lani, namreč izbrisanih niso upoštevali. 

Kako učinkovita bo delovna skupina, če bo vlada sledila predlogu ministrstva za solidarno prihodnost, lahko le ugibamo. "Lahko bi jih tudi individualno obravnavali," predlaga Maja Ladić. Pove pa, da je za tiste, ki jim je nekako uspelo priti do stalnega bivališča s pomočjo Mirovnega inštituta, v povprečju to trajalo kar sedem let. Najprej so jim pri policiji uredili dovolitev zadrževanja. Po dveh letih so lahko oddali vlogo za začasno bivanje. To so potem pet let podaljševali. In nato vložili vlogo za stalno bivanje v državi. 

A teh je bila le peščica. Preostali še vedno živijo večinoma kje na črno, v kakšnih majhnih stanovanjih, ampak veseli, da jim jih sploh kdo odda. Nekateri živijo na kavčih pri prijateljih. Pa v zavetiščih ali preprosto na ulici. "Povsod odpadejo. Status je res takšna ovira, da na koncu pozabljeni umirajo v nekih prikolicah. Ampak tako malo jih je in pred sabo imajo verjetno le še par let. A lahko, če že niso mogli imeti dostojnega življenja zadnjih 30 let, vsaj dostojno umrejo?" žalostno strne sogovornica. 

Umrl, ker ni prišel do operacije

Tudi nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic se za pravice izbrisanih pro bono bori že vrsto let. Je tudi zastopnik šestih brezdomcev iz uvoda. Natančneje, samo še petih. Božidar Đukić je 8. februarja letos namreč umrl. Krivic ocenjuje, da posredno tudi zato, ker mu kot tujcu brez urejenih dokumentov niso pravočasno izvedli potrebne operacije, saj ni imel zavarovanja. To kažejo izvidi, ki jih hrani Krivic. Stanje se mu je potem najprej izboljšalo, živel je še kakšno leto, potem pa umrl.  

Krivic redno na težavo opozarja tudi vlado, ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pa ministrstvo za notranje zadeve, varuha človekovih pravic in predsednico države, obrača se tudi na upravne enote in policijo. "Vendar ne le brez uspeha, ampak skoraj vedno celo sploh brez odziva. Redki odzivi policijskih organov so bili skrajno formalistični in zavrnilni," piše Krivic v svojem zadnjem takem pismu, ki ga je konec minulega leta naslovil na sedem odločevalcev s predsednikom vlade na čelu. Sprašuje jih, zakaj nihče nič ne naredi in ali čakajo, da bo še kdo umrl. 

Ne napihuje. "Poleg teh odprtih primerov naj omenim še tri, ki so se končali s smrtjo: dva s smrtjo, ki ni bila posledica nereševanja problema domske namestitve, ta dva sta namreč čakala na domsko namestitev še v bolnišnici. To sta bila Marko Vulanović v UKC Ljubljana in Gani Redžić v UKC Maribor. Tretji pa je javnosti znani primer izbrisanega Zorana Tešanovića, brezdomca, ki je decembra lani zgorel v kamp prikolici. Zanj postopek za namestitev v dom ni bil sprožen, ker te možnosti po naši zakonodaji sploh ni - a tudi, če bi bil, bi bil seveda neuspešen - kot za šest omenjenih primerov. Za to smrt torej nosi odgovornost država," pojasni Krivic v pismu. Tešanović je umrl, tik preden bi dobil dovoljenje za stalno bivanje, pove Maja Ladić.

Zgodbo Dušana Grahovca smo v Večeru predstavili nedavno. Oktobra 2022 je prišel na pljučni oddelek UKC Maribor in tam ostal. V zavetišče za brezdomce ga ne morejo vrniti, ker je nepokreten, v dom za starejše ne more, ker nima dokumentov in stalnega prebivališča. Tako že več kot leto in pol biva v mariborski bolnišnici. Več mesecev je bil v UKC Maribor tudi že omenjeni Gani Redžić, ki je prav tako med čakanjem na rešitev v mariborski bolnišnici lani umrl.

Sistem je prepočasen in rigiden

Vodja socialne službe UKC Ljubljana Tanja Kotnik Grčar nam je povedala, da so imeli od leta 2020 do danes tri takšne primere izbrisanih, ki so več mesecev prebivali v ljubljanskem UKC. Noben primer se pri njih ni razrešil ugodno za izbrisanega, tako, da bi lahko šel v dom. En je umrl v bolnišnici, dva po odpustu. Pravi, da Volanović sicer ni umrl pri njih, ker so ga prej že odpustili. Pri njih je bil tri mesece. Strinja pa se, da je težava velika, in se boji, da se bo v prihodnjih letih še povečala, če ne bo sistemske rešitve. "Nemočni smo, ko je nekdo tak pri nas. Sistem je prepočasen in rigiden. V zdravstvu  se mora odvijati hitro, zdravnik potrebuje prostor za naslednjega bolnika. Seveda, če kdorkoli potrebuje pomoč druge osebe in v domačem okolju pomoči ni mogoče nuditi, ga ne moremo odpustiti," opozori. Ko pride taka oseba k njim, torej ne morejo narediti ničesar. 

Zaradi nerešene problematike na področju sociale, se tako zasedajo mesta v zdravstvu. V najboljših primerih bolnik iz UKC Ljubljana odide v zavetišče, če je dovolj pri močeh. Včasih k sorodnikom, če jih ima in če so ga pripravljeni sprejeti. Ne le po domovih za starejše, večje potrebe so tudi po negovalnih bolnišnicah in paliativi pa tudi drugih rehabilitacijskih institucijah. 

"Domovi so postali nekakšne negovalne enote. Zdravstveni sistem jim pošilja vse težje bolnike. Predvidevam pa, da če bi bilo plačilo zagotovljeno, bi domovi bili voljni sprejeti te ljudi. Sistemsko pa, če nekdo nima naslova, ne more uveljavljati nobenih pravic. Nekdo torej samo biva v državi z neurejenim statusom, ker država toliko let za to ni poskrbela. Vidimo, da se ta populacija izbrisanih stara, prihajajo zdravstvene težave in primeri, ko se njihovo zdravstveno stanje tako poslabša, da jih ne moremo več odpustiti iz bolnišnice. Bojim se, da bo teh primerov vse več," doda Tanja Kotnik Grčar. 

Poudari še, da izbrisani niso edina kategorija s tovrstnimi težavami. Tukaj so še odvisniki in brezdomci, našteje. "Država nima programov do konca izpeljanih. Zavetišča so super. Kaj pa, ko se tudi pri tej kategoriji prebivalstva zdravstveno stanje tako poslabša, da jih tja ne moremo več vrniti?" se sprašuje. Domovi za starejše občane po njeni oceni za te ljudi niso najbolj primerni. "Ne želim stigmatizirati, ampak imamo izkušnje, če je nekdo še aktiven uživalec nedovoljenih substanc in je tudi lahko kognitivno spremenjen tako, da okolje doma starejših občanov zanj ni primerno. Enako je pri brezdomcih, če je zraven še zloraba alkohola. Domovi so sicer naše edino upanje, saj se hospitalizacija  ljudi podaljša na račun nezmožnosti zagotoviti ustrezne oskrbe po zaključku zdravljenja," še pove Tanja Kotnik Grčar. 

Težava je širša od izbrisanih

Tudi Goran Lukić iz Delavske svetovalnice iz rokava iztrese precej podobnih zgodb. Delavci, ki se ponesrečijo in pristanejo v bolnišnici, nato pa ne morejo sami preživeti niti dneva. Ta težavo je širša od izbrisanih, poudari. In z večjim številom migrantov v prihodnosti utegne postati še večja. "To ni anomalija v sistemu. To so ljudje, ki so pozabljeni. Ki so izpadli iz sistema. Tako ali drugače izbrisani. Tuji delavci, invalidi in kombinacije obojega, za katere sistem ne ve, kam naj jih da," pravi Lukić. Spomni na prometno nesrečo, ko so migranti pred dvema letoma na avtocesti popadali iz prtljažnika avtomobila in sta dva takoj umrla, en pa je bil hudo poškodovan in v komi pet mesecev ležal v ljubljanskem UKC. 

Lukić pove še zgodbo odvisnice, ki je imela težke zdravstvene težave, zaradi katerih so ji odrezali nogi. "Mesece je ležala v UKC Ljubljana, ker niso vedeli, kam bi jo lahko dali. Imeli smo tudi primer fizičnega delavca, ki je imel težko poškodbo noge, po kateri ga nismo mogli nikamor namestiti, saj je prej živel v bajti v drugi gradbeni fazi," našteva. Imeli so še primer invalida druge kategorije, ki je nujno potreboval inzulin. "Čakal je na neprofitno stanovanje na ljubljanski občini, a preden ga je dočakal, je umrl. V garaži, kjer je živel," nadaljuje Lukić.  Zdaj imajo primer delavca, ki si je poškodoval hrbtenico in možgane. "Imel je eno sobico, ampak v njej ni mogel več sam živeti. Vrniti se je moral v Bosno k sorodnikom. Ampak tam pa ne dobi povračila stroškov zavarovanja. Delodajalec od tod je davčni dolžnik in je izginil. Brez prebite pare je zdaj v bolnišnici v Bosni in ne ve, kako bo preživel." 

Kje Lukić vidi rešitev? "Najbolj preprosto bi bilo pač zagotoviti namestitev vsem tem ljudem. Odvisno pa je seveda od tega, v kakšni socialni in zdravstveni situaciji so. Če nimajo niti stalnih dovoljenj, jih nikamor ne moreš dati. In narobe je nanje gledati kot na nekoga, ki krade posteljo v bolnišnici nekomu, ki jo potrebuje še bolj," poudari. Prepričan je, da je treba primere reševati posamično. "Naj se jim podeli neki začasni status. Pa saj so plačevali socialne prispevke za Slovenijo, doma pa zdaj ne dobijo. Naj se jim omogočijo neki vstopni pogoji, če so delali pri nas leta in leta. Tudi mlajši, ki so se poškodovali. Saj morajo imeti pravice! Biti mora kombinirana rešitev," razmišlja. Akutnih situacij imajo trenutno sedem. Ne vedo pa, koliko je vseh, saj so to zaprte zgodbe, pravi Lukić. In nekateri vmes umrejo, ne da bi kdorkoli od pristojnih sploh vedel za njihov problem.