(ŠESTI DAN) Plesnive obljube, zdravstvene čorbe in želje bolnikov

Če se je v preteklih nekaj letih med prednovoletnimi obljubami, ki jih je na prazničnem pladnju ponujala vlada, vselej na mestu glavne slaščice znašla zdravstvena reforma, lahko mirno rečemo, da so jo tokrat že precej plesnivo od vseh teh neizpolnjenih let raje zabrisali v koš. Ne glede na to, da so bolniki in zaposleni v sistemu prav sestradani od čakanja nanjo, zdravstvo pa postaja vedno večja brozga, v kateri vse bolj prevladujeta nezadovoljstvo in privatni interesi.

Ministrica Valentina Prevolnik Rupel v dveh mesecih in pol seveda ne bi mogla spisati kakega hvalevrednega dokumenta, četudi je bila že prej državna sekretarka in so z argumentom kontinuitete tudi utemeljevali njeno izbiro. Vendar že v startu reforme niti ni napovedovala, saj je v svoji predstavitvi že takoj dala jasno vedeti, da lahko pričakujemo le spremembe, ki da bi se morale v zdravstvu nenehno dogajati in se nikoli nehati.

Zdi se pa, da se v njenem kabinetu ne dogaja prav mnogo – česarkoli, kamoli prepotrebnih sprememb. Pravzaprav javnost ne zaznava neke bistvene razlike med časom, ko imamo polnovredno ministrico, in časom, ko je začasno te posle opravljal kar Robert Golob; in to v času uničujočih poplav, ki so od zdravstva učinkovito odvrnile vso politično, javno in medijsko pozornost.

Mogoče, seveda, da ministrica v svojem zakulisju ogromno dela in da njena ekipa melje, gnete in pripravlja vse sestavine boljšega sistema za prihodnje leto in vsa leta, ki bodo sledila. Toda iz izkušenj preteklih let in številnih ministrov, ki so obljubljali bistveno več, bi bilo to naivno misliti. Večja je pač verjetnost, da se ponavlja zgodovina, ko smo vedno znova priča menjavam na ministrskem stolčku, ko se začne preglasno govoriti o resnih spremembah.

Iskrenost pri (ne)obljubah ji seveda lahko štejemo v dobro. Za razliko od sindikata zdravnikov, ki znova rožlja s stavko, česar pa ministrice očitno ne gane preveč - na pogajanja z njimi je poslala zgolj državnega sekretarja, sama si za to ni vzela časa - in jim s tem hote ali ne pokazala, da reševanje njihovega boja ne uvršča prav visoko po pomembnosti. Med tem ko se je po drugi strani v tem kratkem času že uspela sestati recimo z Iniciativo glas ljudstva ali varuhom človekovih pravic, kar je vsekakor pohvalno, daje pa priokus nabiranja simpatij javnosti prej kot pravilno postavljene prioritetne lestvice v skrušenem sistemu.

Če jih tako prezira, je sicer nespametno tudi v najpristnejši iskrenosti to pokazati, saj je kristalno jasno, da je prav zdravniški sindikat vselej eden najostrejših trnov v peti zdravstvenih ministrov, posebej če ti ne sodijo na politično desnico. Ko je prejela štafetno palico od Danijela Bešiča Loredana, je s tem pač prejela tudi njegovo prtljago, v kateri je bila med drugim zapakirana obljuba vlade, da bodo do konca leta bodisi sprejeli ločeni zdravstveni steber za njihove plače bodisi odpravili plačna nesorazmerja oziroma zvišali starejšim zdravnikom plače za pet razredov.

Za razliko od Valentine Prevolnik Rupel je njen predhodnik rad in veliko obljubljal. Med drugim je do konca leta napovedal tudi nov in dolgo pričakovan zakon o psihoterapiji, kjer se v zakulisju odvija še en divji boj - ta poteka med desnico, ki v prizadevanjih podpira teološko fakulteto in zasebno fakulteto za psihoterapijo ter medicinsko stroko, klinične psihologe in psihiatre. Še ta teden ministrica na poslansko vprašanje ni želela odgovoriti o časovnici sprejemanja zakona, kar lahko pomeni dvoje - da se zakon znova zamika ali da ga bodo rokohitrsko sprejeli med prazniki - nič od tega pa za ljudi, ki jih psihološke stiske vse bolj pestijo, ni dobra novica.

Loredan je tik pred svojim odhodom zakuhal še eno čorbo, v kateri se že dolga leta meša vse od zavarovalniškega lobija do vseh političnih ideologij, postrežena pa bo prav z novim letom. Navidezno je ukinil dopolnilno zdravstveno zavarovanje in ga prestavil v obvezno, kar bomo čutili na 35 evrov nižjih plačah (začenši s februarsko). Še vedno ostaja precej nejasnosti tudi glede usode Vzajemne, ki jo vlada želi preoblikovati v delniško družbo, kar so poslanci sprejeli tudi z zakonom, a je po oceni zavarovalnice protiustaven in ga bodo izpodbijali.

Z novim letom pa se v zdravstvu zna zgoditi še ena godlja, ki jo bodo najbolj okusili bolniki - če ministrstvo ne bo podaljšalo začasnega ukrepa tako imenovanih ambulant za neopredeljene, bomo znova lahko gledali kolone ljudi pred vrati zdravstvenih domov, ki čakajo na vpis k zdravniku. Še tik pred prazniki namreč ministrstvo ni izdalo nobenih navodil zdravstvenim domovom, ali bodo te ambulante še financirane ali ne. Glede na to, da gre za enega boljših ukrepov tega ministrstva v zadnjem času, lahko med novoletne želje vpišemo vsaj to podaljšanje, če je že jasno, da so sanje o krajših čakalnih dobah in boljšem sistemu, kot kaže, stvar vsaj prihodnjega mandata - da ostanemo optimistični v današnjem predbožičnem duhu.