Begunka s Kočevskega na avstrijskem Koroškem: Kaj ti pomaga potem, če te takoj ubijejo

Majdo Starman, rojeno Šimenc, in njenega moža Lojzeta, oba povojna slovenska begunca, ki sta si ustvarila dom v Špitalu ob Dravi na avstrijskem Koroškem, sem prvič srečala spomladi 2018 v špitalskem dvorcu Porcia na odprtju razstave slik kočevskega Nemca in pravičnika Ericha Petscheta. Pristopila je k slovenskemu generalnemu konzulu in se mu v lepi slovenščini zahvalila, ker je v nagovoru omenil, da je s Kočevjem pobrateni Špital povezan s Slovenijo tudi prek slovenskih beguncev, ki so se po vojni znašli v tamkajšnjem taborišču in nekateri tam ostali za vedno. "Veste, še danes bi nas mnogi radi zamolčali," je grenko pripomnila. Domov sem odšla bogatejša za knjižico njenih begunskih spominov, napisanih v nemščini. Zdaj so ti, obogateni z dragocenimi fotografijami, izšli v slovenščini pri celovški Mohorjevi. V njih skuša Majda Starman izčrpno in pošteno odgovoriti na vprašanja, ki so jih ji v Avstriji pogosto postavljali in si jih, spodbujeni z novim valom beguncev iz veliko bolj oddaljenih dežel, še postavljajo: Od kod si prišla? Zakaj si prišla? Kako dolgo si že tukaj? Zakaj ne greš nazaj v svojo domovino? Kje se bolje živi? No, na to zadnje, odgovori avtorica knjige že na samem začetku: "Za boljše, zadovoljno življenje ni potrebno veliko denarja."

Od kod

Majda Šimenc se je rodila leta 1937 v župniji Dol pri Ljubljani, v vasici Podgora, na kmetiji, ki bi ji lahko rekli samooskrbna: nekaj krav, prašičev, jata kur, polje, travniki, nekaj gozda ... Seveda so bili doma verni, nedelja je bila rezervirana za obisk cerkve. Ko je bila stara leto in pol, je v hišo prišla bolezen, zbolel je stari oče po očetovi strani, in ker je bilo dekletce za priletnega bolnika precej živahno, so jo začasno poslali k maminim staršem na Vrhe pri Moravčah, oddaljene kakšni dve uri hoda. Otroštvo pri Dacarju, kot se je reklo po domače kmetiji maminih staršev, v družbi maminih bratov in sester je bilo kljub obilici kmečkega dela prav lepo, dokler ni prišla vojna. Čutili so jo tudi v bolj odmaknjenih Vrheh, ki so bile pod nemško komando in so kaj kmalu dobile nemško ime Hochdorf. Na samotni kmetiji pri Dacarju so se menjavali obiski različnih vojakov in zahtevali to in ono, trije domači sinovi, Majdini strici, pa so bili prisiljeni obleči tudi različne vojaške uniforme.
Po prvega, strica Jožeta so avgusta 1943 prišli partizani in zagrozili, da bodo drugače vse druge postrelili. Z njimi je odšel v oddaljene, kasneje tako zaznamovane kočevske gozdove, vendar ni ves čas boja izstrelil niti strela, dodeljen je bil namreč v kuhinjo; ušel je tudi bombi, ki so mu jo nastavili, ker se je uprl, da bi bil likvidator. Preživel je tudi njegov brat Tone, vpoklican v nemško vojsko, njegova fotografija v nemški uniformi, ki jo je bil poslal domačim, pa je jeseni 1944 rešila domačo hišo pred požigom. Nemci so se namreč hoteli maščevati nad Dacarjevimi zaradi partizanov, ki so prenočevali v prazni sosednji hiši, po hrano in elektriko pa so hodili k Majdinim starim staršem. Ob prihodu nemških vojakov so partizani zbežali v gozd in pustili za seboj električno žico, potegnjeno do Dacarja, kot usoden dokaz pomoči. Ko so besni Nemci že pripravili vse za maščevalni požig, je prisebna domača hči, Majdina teta, stekla v hišo po bratovo fotografijo v nemški uniformi in tako je zagorela samo sosedova prazna hiša ...

Kam

Z Vetrinjskega polja so konec junija 1945 razselili begunce po drugih taboriščih Avstrije, Majdo in njene na Tirolsko v Peggetz pri Lienzu, v baraki s kakšnimi sto rojaki iz domače moravške občine. Čeprav so bili begunci bolj lačni kot siti, se je med domačini, Avstrijci, krepil vtis, da jim prišleki vse pojedo, izbruhnile so celo demonstracije. Življenje v prenaseljenih taboriščnih barakah, ob pičli hrani in v strahu pred jugoslovansko tajno policijo, je bilo daleč od rožnatega, a kljub temu so slovenski begunci razvili kakovostno šolanje ter bogato kulturno in versko življenje. V šolo je šla, prvič, tudi Majda – z dvema zvezkoma in s svinčnikom. V Peggetzu je dočakala tudi birmo. V globoki jeseni 1946 je sledila selitev v koroški Špital, spet seveda v taboriščne barake, kjer je teklo življenje po ustaljenih begunskih tirnicah. Tudi šolsko, s slovensko begunsko gimnazijo, iz katere je izšlo veliko izvrstnih intelektualcev, vred. Spričevala so bila dvojezična, slovensko-angleška, nemščina v začetku sploh ni bila tako pomembna, češ, saj ne bomo ostali tukaj. Že kmalu so se začeli vrstiti pozivi, naj se begunci odločijo za vrnitev v domovino, in v taborišče so začeli prihajati celo jugoslovanski uradniki s sladkimi besedami. Nekateri, zlasti kmetje in ločene družine, so se odločili za vrnitev in v prvem letu po vojni se je dogajalo, da sta se na železniških tirih križala dva vlaka, eden s potniki, ki so hoteli domov, v Jugoslavijo, drugi z ljudmi, ki so jih iz Jugoslavije pregnali. Pozneje so se pogoji za vrnitev zaostrili, le malokdo od beguncev je dobil dovoljenje za vrnitev domov.
Ob ponavljajočem se poudarjanju, da Avstrija tako velikega števila beguncev ne prenese, pa je bilo kmalu jasno, da bo treba drugam. Prvi begunci so se iz Špitala odpravili v Veliko Britanijo, Kanado, Brazilijo in Avstralijo. Ko je Peronova Argentina po posredovanju slovenskega duhovnika začela sprejemati cele družine s starimi starši in drugimi sorodniki vred, je tja za novo leto 1949 odšla tudi večina Majdinih sošolcev. Razseljeni Slovenci po vsem svetu so se kasneje življenja v avstrijskih taboriščih hvaležno spominjali, nekateri so poudarjali, da so bila ta štiri leta begunstva zanje leta duhovnih vaj. "Poleg biološkega preživetja so imeli možnost živeti mirno in duhovno življenje, iz katerega je raslo zadovoljstvo," ugotavlja Majda. Na Koroškem je ostala le majhna skupina beguncev. Med njimi je bila tudi Majda s svojimi. Vajeni dela so začasno zapustili taborišče in odšli delat na neko kmetijo, v čisto nemško okolje, saj je bila potreba po pridnih rokah med koroškimi kmetih velika. Majda je kot otrok sanjala, da bo učiteljica, a iz teh sanj ni bilo nič, denarja ni bilo in državljanstva, ki je bilo pogoj za marsikatero dejavnost, tudi ni imela. Je pa odšla na usposabljanje za gospodinjstvo v "kloštrsko šolo", k slovenskim šolskim sestram v Št. Peter pri Št. Jakobu v Rožu.

Skrivnosti pod znamkami

Begunci so vzdrževali stike z domačimi prek pisem, seveda so bili v njih previdni, kar ni bilo za ušesa cenzorjev, so sporočali na skrivaj pod znamkami, domačim pa pošiljali tudi pakete s priboljški, recimo, s pravo kavo, sami pa pili cikorijo; družina v Jugoslaviji je lahko sprejela en paket mesečno. Z mamo je Majda lahko spregovorila šele po 13 letih, spomladi 1957, prvi poskus srečanja na meji na ljubeljskem prelazu poleti 1950 se je izjalovil, ker mame zaradi motoristične dirke na jugoslovanski strani pri zadnjih ovinkih proti vrhu, kjer sta jo čakala mož in hči, niso spustili naprej.
Begunska družina v taborišču se je počasi krčila, stara mama je zbolela in umrla, stara komaj 58 let, pokopali so jo v Špitalu, obe teti in stari ata so se preselili v župnišče na drugem koncu Koroške, v Žvabek in nato v Suho, stari oče se je leta 1954 vrnil v domovino, kjer sta sinova obdelovala domače posestvo, in kmalu umrl. V Špitalu je ostala Majda sama z očetom. Prvi ju je lahko iz domovine obiskal mamin najstarejši brat Jože, nekdanji partizan, naslednja pa Frančiška, ob treh bratih Majdina edina sestra. Ostala je tri mesece in ob odhodu domov rekla: "Jaz domovine ne bom nikoli zapustila. Razen če bi šlo za življenje." No, maja 1945 je šlo marsikomu prav zanj. Takole pravi Majda: "Na Koroškem in zadnja leta tudi v Sloveniji me marsikdo vpraša, zakaj se nismo vrnili, in pripomni: 'Prva leta so bila že nevarna, kaj pa potem?' Kaj ti pomaga potem, če te takoj ubijejo! Želja po vrnitvi je bila prva povojna leta gotovo močnejša."

Bolnika v zapor

Ko se je Majdin oče, ki je toliko let preživel fizično ločen od žene, odločil za vrnitev domov, so mu na jugoslovanskem konzulatu v Celovcu vsakič odgovorili, da je vrnitev zanj nemogoča. Že hudo bolnega so ga zato svojci leta 1960 z vlakom pretihotapili v domovino. A če so sprevodniki in drugi na poti pokazali sočutje do onemoglega bolnika, je bilo v rodni vasi drugače. Ponj so prišli miličniki z marico in ga zaprli, čeprav ni mogel ne sedeti ne stati. Po treh dneh je zaporniški zdravnik zahteval, da ga izpustijo, ker bodo drugače imeli sitnosti. Očeta so ob odhodu položili na mrežo in ga s tekočo vodo oprhali, da so ga očistili njegovega lastnega blata. Po treh tednih v domači hiši je umrl. Majde na pogrebu ni bilo, na konzulatu v Celovcu ji niso hoteli izdati vizuma, pa tudi doma so se pristojni trudili, da bi bilo na pogrebu čim manj ljudi. Majdinega brata, ki je očeta brez dovoljenja prepeljal čez mejo in ga pustil ležati na parah "predolgo", da se je lahko od njega poslovilo čim več ljudi, so kaznovali z desetdnevnim zaporom. Nekaj let pozneje se mu je sodnik, ki ga je kaznoval, za to opravičil. V tednih po pogrebu je bil očetov grob dvakrat onečaščen, potem je bil mir. Majdina mama je preživela moža kar za 28 let.
Majdina družina v Špitalu pa se je večala. V službo ni več hodila, dela doma je bilo več ko dovolj. Rodila je šest zdravih otrok, skrbela za tasta in delno nepokretno moževo teto, z možem sta postavila tudi novo hišo. Zelenjavni in sadni vrt je pri tako veliki družini prišel Majdi zelo prav in napotki iz gospodinjske šole tudi: "Vedno bolj mi je žal, da zapirajo take šole, ki so res izobraževanje za življenje. Deklice se danes preveč usmerjajo v pisarne, premalo pa v delo v naravi in družini." A obenem tudi premišljuje, kako so ljudje na ženske gledali kot na manjvredne, kar je čutila tudi tedaj, ko je najprej rodila deklici. "Končno fant," so govorili, ko je v tretje rodila dečka, zdravnik pa: "No, zdaj imate fanta, zdaj je dovolj." Danes je babica dvanajstim vnukom, prihajajo tudi pravnuki, vsega skupaj se je nabralo kar 24 potomcev. Za zdaj.