Berlinale: Sploh še razumem umetnost?

Dežne kaplje so se izmenjevale z neusmiljenim severnim vetrom, ob katerem je toplo zavetje kinodvoran pomenilo blagodejno olajšanje. A festival se je kljub temu pričel prijazno. Najprej po zaslugi Nastaram, ki zadnjih nekaj let "ureja promet" v največji kinodvorani bližnjega kinopleksa, kjer se drenjamo na popoldanskih projekcijah tekmovalnih filmov. Kodrasta temnolaska namreč uspeva s pozitivno odločnostjo kot za šalo obvladovati brezštevilno in nemalokrat razdražljivo množico novinarjev.
Njene uvodne besede "Naredimo si ta festival prijeten" so razsvetlile tudi tiste bolj namrgodene obraze in kot nalašč sovpadale s prvim tekmovalnim filmom, ki je govoril o prijaznosti do neznancev. Kljub predvidljivosti sem bil hvaležen za človeško toplino in optimizem, ki sta vela iz njega, še posebej za pomenljivi stavek: "Kaj nam daje pravico, da smo neprijazni drug do drugega?" Ko so filmu kritiki očitali, da je pravljica, sem pomislil: "Pa kaj je narobe s pravljicami?" Če tako ožigosamo vse filmske (in resnične) zgodbe, ki imajo srečen konec ter nas opominjajo, da so najdragocenejše stvari zastonj, potem si želim čim več pravljic.
Tako kot število novinarjev že več let zapored peša tudi kvaliteta filmov v glavnem programu. Pa čeprav je bila tokrat izpolnjena "ženska kvota", saj so bile režiserke podpisane pod skoraj polovico kandidatov za medvede. Ne želim polemizirati o nevarnostih slepe formalizacije, ki različnosti ne predstavlja kot nekaj, kar nas bogati, temveč, kar nas ločuje, a priznam, da se mi je zdel slogan enega od članov mednarodne žirije, ki je na uvodni tiskovni konferenci paradiral v majici z napisom Prihodnost filma je ženska, neposrečen. Po moje je prava prihodnost filma ženska in moška. Torej, snemajmo in iščimo dobre filme ne glede na spol, a poskrbimo, da zaradi njega ne bo nihče zapostavljen.

Zakaj ni več dobrih filmov?

Ko zbiram vtise o več kot dvajsetih filmih, ki sem jih videl, ugotavljam, da ne morem razglasiti absolutnega favorita. Peščica, med njimi makedonski Bog obstaja, ime ji je Petrunija, kitajski Zbogom, sin moj, nemška Motnja v sistemu, danski Konje krast in izraelski Sinonimi, so me s svojo prodornostjo, iskrenostjo ali drugačnostjo navdušili, večina pa ostala na polju mlačnih in hitro pozabljivih vtisov. In pomislim, kaj je krivo za vedno manj dobrih filmov? Je morda pri vedno večji količini naslovov težje razločevati in najti najboljše? Sta za to krivi tehnologija in njena (prevelika) dostopnost? Ali morda z njo povezan način življenja in razmišljanja, ki ubija kreativnost? Je ta simptom povezan z vloženim trudom, ki se ga ljudje v duhu komfortnosti čim bolj izogibajo? In ne nazadnje, kaj motivira zdravo konkurenčnost in v kakšnih razmerah vzklijejo najpristnejše umetnine?
Priznati moram, da zadovoljivih odgovorov (še) nisem našel, so me pa nekateri filmi kljub profesionalno privzgojeni potrpežljivosti prignali malodane do obupa. Oziroma do točke, ko sem se začel dvomiti, ali sploh še razumem umetnost. In se sprašujem, ali smo, v skladu s splošno negacijo norm, sploh še zmožni najti skupni jeziki za dialog o tem, kaj je umetnost. Kdaj je navdih, ki ga režiser ali režiserka prelije na platno, vreden pozornosti in gledalčevega časa in kdaj ne. Kdo filme snema le zase in kdo za gledalce. Iztočnica za razmislek v tej smeri so bile tudi zelo različne ocene sedmih kritikov v dnevni publikaciji revije Screen. Nesmiselno je pričakovati, da bodo soglasno prepoznali vrednost posameznih filmov, a da je skoraj vsak naslov deležen najslabše in najboljše ocene, me bega.

Dvomljiva umetniška samozadostnost

Angela Schanelec je, v potrpežljivi drži večno nerazumljene umetnice, dejala, da za določene stvari pač ni razlage. Naj je nikar ne sprašujemo o njih. Recimo. Film se prične s tekom zajca po planjavi, nakazujoč, da ga lovi pes, nato vidimo, kako taisti pes "malica" mrtvega zajčka, vse skupaj pa stoično opazuje zraven stoječi osel. Na vprašanje, ali se tu skriva kakšna simbolika in kakšno povezavo ima ta prizor z osrednjo zgodbo, je pojasnila, da si je od nekdaj želela posneti prizor s psom, ki lovi zajca, in ga je vključila v film. To je to. Podobno z odlomki prazno monotonega deklamiranja Hamleta iz ust osnovnošolcev, ki prekinjajo osrednjo zgodbo matere, ki zaskrbljeno bega po ulicah, nato pa s težko razumljivim gostobesednim pamfletom o potvarjanju realnosti v umetnosti napade nič hudega slutečega mimoidočega znanca. Matere, ki enkrat ljubeče poplesuje s svojima otrokoma, drugič pa ju nevrotično nadira, ko ji za zajtrk pripravita palačinke.

Dopuščam možnost, a ...

Dopuščam možnost, da je gospa pred svojim časom, nerazumljena. Kot dopuščam možnost, da bo zgodovina čez čas razkrila mojo zmoto, ter pri tem pomislim, kaj so si o Picassovih kubističnih slikah mislili v času, ko so nastale. A čutim, da moram zapisati, kar mislim. Pa čeprav je danes, v svetu, kjer se vsako jasno izraženo mnenje šteje za sovražno ali napadalno, bolj varno molčati. Za ta korak me opogumi spomin na romunski igrani dokumentarec Ne dotikaj se me, ki sem ga lani opisal kot bizarno neuspeli filmski eksperiment na temo sprejemanja bližine in seksualnosti in je na moje začudenje prejel glavno nagrado. Po Berlinalu je bil prikazan še na nekaj festivalih, sicer pa neopazno poniknil, brez kakršnekoli druge potrditve v obliki nagrad. Prav tako se je za njegovo prikazovanje v omejenem obsegu odločilo le nekaj evropskih držav, ki so skupaj zbrale zanemarljivo število kino gledalcev.
Kot nasprotni primer navajam letošnjega zmagovalca, izraelske Sinonime. Film prav tako sooča z na prvi pogled nerazumljivimi dejanji in preskoki, a vse skupaj na intuitivno čutno-vizualnem nivoju nekako organsko sovpada. In kasneje, ko imaš čas za razmislek, dobi smisel in ti celo razkrije dodatne vsebinske podtone. Da ne omenjam, da že sama struktura in dinamika pritegneta ter da je režiser Nadav Lapid lepo pojasnil določene aspekte in motive za svoje odločitve. Predvsem za lucidno zmedene reakcije glavnega junaka (Yoav na začetku bega gol po zapuščenem meščanskem pariškem stanovanju in kasneje zaneseno kriči verze francoske himne) in njegove občasno agresivne odzive. "Izrael zahteva od tebe brezpogojno ljubezen. Edini način, da se odtrgaš od nje, je določena stopnja radikalnosti in agresije, saj je le tako mogoče izkoreniniti spomine in čustveno navezanost, zasejane globoko v tebi še iz otroštva." Nič kaj pretenciozno je še priznal, da se zaveda, da se bo film Izraelcem ali Francozom zdel škandalozen, a upa, da bodo ljudje prepoznali občutke, ki jih je skušal izraziti.

Nov pomladni veter?

Po osemnajstih letih se z mesta direktorja festivala poslavlja Dieter Kosslick. Kljub številnim ganljivim zahvalam ostaja grenak priokus, saj so pred dobrim letom dni nemški režiserji s Fatihom Akinom (ki se je letos z njim smejoč objemal na rdeči preprogi!) na čelu podpisali peticijo za njegov odstop, ker naj bi v vsebinskem smislu festival osiromašil. Dasiravno številke o prodanih vstopnicah in obseg rastočega filmskega marketa EFM pričajo drugače. Brez dvoma je postal prijazna maskota festivala. Vedno nasmejan in pripravljen za šale, gonilo zabav, na katerih je, tudi v družbi legendarnih rokerskih ikon, rad prijel za kitaro. Brez ekscesov, kot se za gospoda njegovih let spodobi. S svojim zabavno teatralnim nastopom je dal sproščeni blišč rdeči preprogi in skrbel za domače počutje hollywoodskih zvezdnikov, saj naj bi ga celo Clooneyjevi otroci klicali "očka".

Starajmo se naravno

Kar zadeva moja pričakovanja, si želim le, da bi jubilejni sedemdeseti Berlinale kljub letom ohranil vitalnost in dokazal, da starost ni nujno slabost. Da ne bi skušal na silo ohraniti nečesa, kar je minilo, temveč bi ponudil zrelo svežino, pogojeno s tako bogatimi izkušnjami in doživetji. Naj si na tem mestu dovolim primerjavo s francosko divo Catherine Deneuve, ki smo jo ponovno videli pred kamerami. V trmastem zanikanju svojih let žal tako neposrečeno "estetsko obdelano", da je, v precejšnji meri oropana obrazne mimike, delovala skoraj pomilovanja vredno. Da ne pretiravam, potrjuje reakcija nemških medijev, ki so si direktno dovolili zapisati, da je gospa preveč zbotoksirana. Ob tem s kančkom ironije pomislim, da bodo filmski studii oziroma producenti morali uvesti dodatno klavzulo v pogodbi. Tako kot se morajo mladi igralci, predvsem tisti, ki se zaradi daljšega snemanja serij ali filmskih nadaljevanj zavežejo, da ne bodo spreminjali svojega videza, bodo morale starejše igralke privoliti, da ne bodo posegale po operacijah, ki bi jih naredile brezizrazne ali konkretno spremenile. Priznam, da, morda zato, ker sem moški, ne razumem hromečega strahu pred staranjem in gubami. Zame so stvari in osebe še vedno lepe, četudi so starejše. Ne več tako gladke in atraktivne na prvi pogled. Pomembno je, da so pristne. Živ dokaz za to je bila Agnès Varda, prodorna vizionarka in neuničljiva francoska filmarka, ki je v svojem najnovejšem dokumentarcu predstavila svoje življenjsko delo. Devetdesetletna umetnica, ki je uspešno usvojila digitalno tehnologijo, je, še vedno polna življenja, dobrovoljno odgovarjala na številna vprašanja. Že ob uvodni najavi voditeljice tiskovne konference je šaljivo protestirala: "Nisem legenda, sem še živa," ter v nadaljevanju z nami delila svoje bogate izkušnje. Med drugim, da jo je radovednost vedno gnala naprej in reševala tudi v trenutkih malodušja, ter da je večletno sodelovanje s hčerko načeloma fino, a včasih naporno: "Pravi, da moram zgodaj spat, da moram paziti, kaj jem, in ubogati zdravnika. A v glavnem je zabavno, saj obe radi potujeva in raziskujeva nove svetove." Naj to iskrivost, vitalnost in radovednost ohrani tudi berlinski festival.