Borec za resnico za vsako ceno: Konec februarja bo izklopil svoj računalnik v uredništvu Washington Posta in se upokojil

Na položaju izvršnega urednika uglednega ameriškega časopisa je bil zadnjih osem let, a njegova novinarska kariera je dolga celih petinštirideset. Svoje kolege sodelavce je pred kratkim o tem obvestil z dolgim internim pismom, v katerem jim je med drugim napisal: "Delati za Washington Post vsakemu od nas omogoča, da služi namenu, večjemu od nas samih. Biti novinar je čast, še posebno v redakciji, kot je naša."

Hvala za vse zgodbe

​Spomnil se je, kako se je časopisu pridružil pred osmimi leti, občutka spoštovanja, ki ga je nosil ob prevzemu dediščine poguma in neodvisnosti, ter obveze, da ohrani časopis točno takšen, kot ga je dobil v roke. Martin Baron že dolgo velja za najbolj sposobnega časopisnega urednika na svetu, njegove ekipe novinarjev v Miamiju, Bostonu in Washingtonu pa so za svoje izjemno delo z njim na čelu prejele kar deset Pulitzerjevh nagrad. Velja za zagovornika tradicionalnih medijev, čeprav ne zanika pomembnosti bliskovitega napredka digitalnih in verjame, da za tisk še ni vse izgubljeno. Ko je prevzel vodenje Washington Posta, se je branost časopisa drastično povečala, in ko so bile časopisne hiše po svetu prisiljene klestiti svoje novinarske ekipe, je on svojo redakcijo takoj obogatil s sedemdesetimi novimi pisci. Število novinarjev se je od takrat do danes povečalo za štiristo. Vzporedno pa je enako zavzeto na mnogim zavidljivo raven dvignil tudi spletno različico Posta.

Za izjemen doprinos časopisu se je Baronu zahvalil tudi Jeff Bezos, ustanovitelj Amazona, ki je pred nekaj dnevi naznanil svoj odhod z mesta izvršnega direktorja tega giganta spletnih storitev, leta 2013 pa mu je založniška družina Graham po osemdesetih letih prodala časopis Washington Post. V sodelovanju z izvršnim urednikom je Bezos poslovanje Posta dvignil na raven podiranja prodajnih rekordov. "Časopis si vodil z integriteto. Tudi ko je bilo izčrpavajoče, kar je običajno bilo, si bil previden in hkrati prodoren. Discipliniran in empatičen," se je najbogatejši Zemljan za požrtvovalno delo zahvalil Baronu, ki se je že pred dvema letoma z vodstvom začel pogovarjati o svoji upokojitvi. Da bo še počakal do konca volilnega boja za novega ameriškega predsednika, je rekel. Njegovo kariero je ob številnih velikih, tudi pretresljivih medijskih razkritjih, zgodbah, odmevnih po vsem svetu, v časopisih Los Angeles Times, New York Times, Miami Herald, Boston Globe in Washington Post, vendarle na neki način zaznamoval tudi zdaj že bivši predsednik ZDA Donald Trump.

Demokracija umira v temi

Izredno zahtevno in gotovo naporno bolj kot kadarkoli prej je bilo njegovo uredniško delo v času predsednikovanja prejšnjega predsednika Združenih držav Amerike. Ta je kmalu po izvolitvi pred štirimi leti novinarje označil za smeti, za sovražnike ljudstva in najnižjo človeško vrsto. Še posebno ni prenesel časopisnih hiš Washington Post in New York Times, označil jih je za neverodostojne in lažnive. Leta 2017, ko je bilo že kristalno jasno, kaj se v ZDA dogaja, je Post svoje izdaje na spletnih platformah opremil z novim provokativnim sloganom: Demokracija umira v temi. Preostalo besedilo slogana je opominjalo, da je vedenje tisto, ki ljudem daje svobodo, moč in možnost odločanja. Kaj je časopis z dvestoštiridesetletno tradicijo pripeljalo do takšne misli, je Barona v intervjuju vprašala tudi priznana CNN-ova novinarka Christiane Amanpour.

"Ta misel ni bila neposredno vezana na Donalda Trumpa. Ko nas je leta 2013 prevzel Jeff Bezos, je jasno izrazil željo, da Washington Post nadaljuje svojo misijo neodvisnosti, prodornosti kot izjemen medij. Tukaj smo zato, da osvetlimo, kar je bilo zatemnjeno, da razjasnimo zamolčano. Da vladajoče opozarjamo na njihovo odgovornost in da za svoja dejanja odgovarjajo. Te motive smo želeli strniti v nekaj kratkih misli. Citat Demokracija umira v temi, smo si izposodili pri Bobu Woodwardu, ki je skupaj s Carlom Bernsteinom razkril afero Watergate. Čeprav je bil slogan oblikovan v času administracije Trumpa, mu bomo sledili tudi v času Bidnovega predsednikovanja."

Kmalu po Trumpovi zaprisegi so v Baronovem uredništvu oblikovali ekipo novinarjev pod vodstvom Glena Kesslerja, ki se je ukvarjala izključno s preverjanjem resničnosti navedenih dejstev oziroma izjav Donalda Trumpa. Pridobljenega niso zadržali zase, pač pa so z dognano resnico "opremili" tudi številne druge medije. V štirih letih so dokazali več kot 37 tisoč neresnic, ki so prišle iz ust predsednika. Glavni urednik se je z vso svojo ekipo v imenu resnice in demokracije tako boril s predsednikom ZDA. A kot je velikokrat povedal Baron, niso se šli vojne, šli so v službo. In se zgolj držali svojega poslanstva, ki je med drugim tudi preverjanje zanesljivosti in odgovornosti ljudi na oblasti Združenih držav Amerike. Kar je imel v mislih tudi James Madiosn, ko je pomagal pri zasnovi Prvega amandmaja ameriške ustave, kjer je med drugim zapisana pravica do svobode govora in svobode medijev.

Nisem aktivist

Zaradi svoje prodornosti in neomajnosti se je legendarni urednik, sploh v zadnjih letih, velikokrat soočal z etiketo aktivista, nekoga, ki se kot de facto postavlja v opozicijo vladajočim. A Baron takšna podtikanja ostro zanika. "Ne, tega nisem nikoli želel. Nisem aktivist in naš časopis ni aktivistična organizacija. Če je v nas kaj aktivizma, je ta v iskanju resnice in dejstev," je jasen danes še izvršni urednik časopisa Washington Post. Pove, da si še pred nekaj leti ni predstavljal, da lahko predsednik ZDA počne, kar je štiri leta počel Donald Trump. Tudi Amanpourjevi je povedal, da je sicer tako kot mnogi Američani spoznaval njegovo aroganco, zato ga ni čudilo, da ni priznal izida volitev, da je do zadnjega možnega trenutka obdržal pisarno, da ni želel v miru predati oblasti. A tega, da bo spodbujal napad na Kapitol, česa takega si ni mislil. To je namreč neposreden napad na demokracijo.

Razmere preteklih let so pripeljale tudi do nezavidljivega položaja ameriškega novinarstva. V začetku leta so v ZDA objavili rezultate množične ankete (Trust Barometer), v kateri se je kar 56 odstotkov vprašanih strinjalo z izjavo, da mediji in novinarji namerno poskušajo zavajati javnost z izjavami, za katere vedo, da niso resnica ali pa so popolno pretiravanje. Nad rezultati je zgrožen tudi urednik v odhajanju. "To je zelo nevarno. Če želimo živeti v demokraciji, se moramo strinjati o določenih osnovnih dejstvih, žal pa živimo v času, ko se ne moremo strinjati niti o tem, kar se je zgodilo včeraj. Kako naj torej mediji opravljajo svoje poslanstvo, ko pa je javnost na točki, ko zavrača preiskovalno novinarstvo in razkrivanje resnice?"

Škandal v žarišču

Če svet prej morda še ni slišal za Martyja Barona, se je to najverjetneje spremenilo leta 2016. Takrat je bil namreč posnet film V žarišču s fantastično igralsko zasedbo, ki prikazuje začetke njegovega vodenja časopisa Boston Globe. Filmska zgodba je prikaz resničnih dogodkov, kako so novinarji bostonskega časopisa z novim urednikom na čelu razkrili in raziskali škandal spolnih zlorab otrok lokalne katoliške cerkve v Bostonu in okolici. Ta sramota je za vedno zaznamovala ZDA. Film nas, čeprav je škandal odmeval po vsem svetu in zato je njegov konec še kako znan, pritegne do te mere, da ga lahko gledamo večkrat. Tudi nad ustvarjanjem filma, nagrajenim z oskarjem, je bedel Baron. Njegovo prepričanje o neodvisnem novinarstvu je bilo nad vsem, tudi nad enormnim vplivom katoliške cerkve v Bostonu, ko je njegova ekipa leta 2001 razkrila duhovniške zlorabe otrok, razjasnila, da je cerkev za vse to vedela in župnike za "kazen" le premeščala iz župnije v župnijo. Zgodba, ki jo številni označujejo za eno najpomembnejših novinarskih razkritij v zgodovini, je celo sprožila val pretresljivih razkritij zlorab otrok po vsem svetu.

Na vprašanja, kaj se je dogajalo, potem ko se filmska zgodba za gledalca konča, je velikokrat v intervjujih odgovarjal tudi legendarni urednik, ki ga je v filmu upodobil igralec Liev Schreiber. "Pričakovali smo velik odziv bostonskih vernikov, telefonske klice, tudi proteste pred sedežem časopisa. Tudi to, da bodo cerkveni dostojanstveniki nad nas poslali božjo roko in si bo urednik zlomil vsaj nogo," je bil v intervjuju na univerzi Leigh duhovit Baron. "A razen tega, da smo potrebovali klicni center, kjer smo prejemali stotine klice žrtev teh zločinov, se ni zgodilo nič drugega. Zakaj se nad nas niso usuli klici zgroženih katoliških vernikov? Vse objavljene zgodbe so bile res dobro dokumentirane in podprte z dokazi. Nihče nam ni mogel oporekati, nihče ni imel dokazov o nasprotnem, saj smo jih imeli mi v korist žrtev. Da, ljudje so bilo jezni, a niso bili jezni na nas, bili so besni na cerkev.

Občutili so veliko prevaro. Kardinal Bernard Law je celo sklical tiskovno konferenco, kjer se je opravičil, medtem tudi uporabil besedo prevara, a se zaščitil s pojasnilom, da gre za problem preteklosti in peščice duhovnikov." Kot lahko vidimo ob koncu filma, so Baronovi novinarji v naslednjem letu in pol obravnavali še devetsto zgodb zlorab, ki so se po razkritju škandala prebudile iz preteklosti.