Cenzura za cenzorje

Sedaj se v medijskem centru SDS sprašujejo, ali bo po Trumpu tudi njih doletela cenzura; vprašanje o cenzuri je torej še kako smiselno. Glede strahu pred ukinitvijo internetne komunikacije je odgovor seveda pritrdilen. Z drugimi besedami, Alisyn Camerota morda presoja bolje kot Angela Merkel.

Pripomba Alisyn Camerota se ni nanašala na to, da sta Twitter in Facebook za vedno blokirala Trumpov račun, ampak na obvezo najširšega medijskega občinstva, da konzumira vse te norosti. In tukaj je ključ za razmišljanje o cenzuri. Taka obveza namreč sploh ne bi smela obstajati, toda velik del prebivalcev našega planeta je vsak dan hote ali nehote izpostavljen šumu neštetih informacij. Šum obvladuje in razširja razmeroma malo kapitalskih mogotcev, ki so odkrili način, da lahko mastno zaslužijo, seveda ne le od norosti, ampak predvsem od človeške potrebe po komuniciranju, ki so ga v kratkem času izredno uspešno tehnično izpopolnili. Ker pripada kapitalu, to področje ni zakonsko urejeno, nima natančno opredeljenih etičnih norm, tisto malo samoregulacije pa je že kar preveč očitno koristoljubno. V določenem smislu je to pričakovano, saj mora biti sprejemljivo v vseh kulturah. In razumljivo je, da je lahko izključitev iz te sfere travmatična, zlasti za maničnega (norega) uporabnika. Torej - kaj imate raje? Informacijskega mogula, diktatorja ali boga? Komu prepuščate odločanje? Jasno je namreč, da uporabniki te pravice nimamo, imamo le pravico do samoizključitve.

Opravimo najprej s prvim, taktičnim razlogom puščanja vseh informacijskih tokov, ki je, da vsi, še posebno službe represivnega državnega aparata, ves čas vedo, kaj se dogaja. Tako v primerih 11. septembra in Breivika kot pred sedanjim napadom na Kapitol so imele te službe vnaprej na voljo dovolj podatkov, pa se niso odzvale. To bi moralo zadoščati za odpis tega razloga ali vsaj za njegovo relativizacijo. Drugi razlog je nedopustnost cenzure, kulpabilizacija in posledično utišanje vsakogar, ki načne vprašanje cenzure. Kulpabilizacija je še posebno izrazita v postsocialističnih kulturah, saj je mogoče tam krivdo povezati z bivšim režimom, sicer pa je postopek dobro znan v vseh kulturah. Da bi razumeli, kdo se boji cenzure, moramo razumeti razmerje sil. V razvitem svetu se tradicionalni mediji ne bojijo ne državne ne internetne cenzure, bojijo se predvsem nepredvidljivosti trga. Twitter in Facebook oziroma njuni lastniki so si s cenzuro Trumpa nedvomno zavestno nakopali izgubo, pač zato, ker so predvideli, da bi jih nadaljnje omogočanje kriminalnega delovanja lahko stalo še veliko več. Ko objektiv s tega dogajanja preusmerimo na neprimerljivo manjši predmet, denimo na Slovenijo, se trumpistična opredeljenost pokaže v vsej svoji nesmiselnosti. Tudi zato je primer medijskega centra SDS ali "tovarne zlobe" veliko bolj očiten in celo koristen za razumevanje Trumpovega fenomena. "Naš" primer se začne z občutkom inferiornosti, ki ni tuj niti samemu vodji. Zato je prva strategija infantilen "nisem jaz, ampak ti". To očitanje se lahko okrepi samo z neprestanim ponavljanjem in utrjevanjem besednjaka, zasnovanega na žalitvah in poniževanju, pri čemer ni potreben noben dokaz ali razumna argumentacija. Vsak avtor v centru ponavlja isto, dokler to ne postane stalen šum - za izrazito manjšino prepoznaven znak, za večino neznosen hrup. Učinek še okrepijo izenačen način pisanja, enake stvarne napake in enako nizka raven pismenosti, ob tem izmišljena imena piscev, psevdonimi in podobno izgubljanje individualnosti oziroma avtorstva. Model se uporablja za stranke, skupine prebivalcev (etnične, spolne, družbene), področja delovanja (denimo za kulturo) in posameznike, ki jih je treba javno in pogosto preventivno črniti (Čeferin, Vesel). Kot kolateralne žrtve nastopajo tisti, ki so predmet osebne zavisti ali sovraštva (Spomenka Hribar, Boris A. Novak, Rudi Rizman in mnogi drugi). Končno so tukaj še mitske figure sovraštva, zgrajene z obsesivnim ponavljanjem, cucelj, brez katerega se vodja ne more pomiriti (Kučan, Soros). Izbiranje "intelektualca" tedna, meseca in leta je le odraz terminalne inferiornosti in sovraštva. Kaj je osnovni cilj vsega tega? Cilj je samo eden: odvzeti pravico glasu posameznikom in skupinam, praktično večini prebivalcev države, razvrednotiti druge glasove, negovati nenehen občutek užaljenosti, nepravične potlačenosti, potrebe po maščevanju, potrebe po preventivnem maščevanju. To pomeni izključiti večino prebivalcev iz odločanja, javnosti, sodelovanja pri državljanskih aktivnostih. In kako to poimenujemo? Za to obstaja eno samo ime - cenzura. Mnogi se na to absolutno cenzuro odzivajo tako, da se sploh ne odzivajo, kar je psihično kolikor toliko zadovoljujoče, vendar ni brez posledic, prav tako psihičnih. Drugi, ki jih je precej manj, poskušajo odgovoriti s sodnimi postopki, kar je še redkeje zadovoljujoče. Niti sodna in upravna veja oblasti niti mediji nimajo pravega odgovora na to cenzuro, ki ima totalne in totalitarne ambicije. Toda odgovor nanjo je zelo preprost: treba jo je temeljito cenzurirati.

Realizacija cenzurirane družbe se po zastraševanju, utišanju in kaznovanju prebivalcev izvaja tudi z ekscentričnim kadrovanjem (milejši izraz, gre za enoličen, vendar množičen proces) in imenovanjem "uglednih" z izmišljenimi kvalifikacijami oziroma uvajanjem in "normalizacijo" sprevrženih vrednot. Cel sistem je povsem transparentno zasnovan na laži, zato udeležencev medsebojno laganje ne zmede. To je cenzura nekoliko bolj rafinirane vrste, s sistematičnim poniževanjem in izločanjem kvalitete. Finančno izčrpavanje je, razumljivo, del metodologije. Ni boljšega primera, kot je mrcvarjenje STA: če ne uspe en razlog, si takoj izmislijo drugega (ki ga ni bilo v prvotni "obtožbi"), in ko organi EU zavrnejo drugi razlog, si izmislijo tretjega, vedno z enako sankcijo - neizplačilom sredstev za izvajanje javne službe. Policisti začnejo stavkati, njihov minister objavi seznam njihovih plač, pač zato, ker je višina plače v novi cenzurirani javnosti običajni del vsake "obtožnice", in tako naprej.

Z drugimi besedami, oblast, ki jo imamo danes, je v celoti - od propagande do politike - zasnovna na cenzuri. Zakaj se potem čudimo, da so vsi ukrepi za zaščito in preprečevanje širjenja okužb formulirani, izvajani in tudi natanko tako razumljeni - kot cenzura? V malem okolju to odlično vidimo in natančno razlagamo, zato je tudi popolnoma vseeno, ali bodo Janši ukinili najbolj priljubljeno sredstvo komuniciranja z državljani ali ne.

Osvobajanje od cenzure je za kolektivno duševno zdravje izredno pomembno, saj pomeni odpravljanje obveze, da poslušamo norosti. Tisto, kar sledi, osvobajanje od nevarnosti totalitarizma, je nekaj bolj abstraktnega in v našem vsakdanu težje ujemljivega. Cenzura je tukaj, pritlehna, vsakdanja, boleča in ovirajoča. Je nekaj, kar nas vsak dan sramoti. Zaradi nakopičenih izkušenj iz preteklega leta zelo dobro vemo, da medijski center SDS s sateliti ni nikakršna alternativa, ki bi jo nekdo dušil, ampak je sama tovarna cenzure. Alternativa pač ne more biti, saj ne dosega za enakopravno soočanje potrebnega nivoja informacijskega, logičnega, slovničnega in retoričnega izražanja, ki nikoli ne more temeljiti na laži in neznanju. In treba je pohiteti, dokler smo še sposobni prepoznati razliko.