Kako presenetiti

Malo so bili presenečeni, da so dočakali silvestrovo na položajih, in zdaj kažejo, kako dobro so se med prazniki zabavali. V kratkem času so se naučili marsičesa – zlasti skakanja na glavo. To disciplino še posebno izpostavljam, ker se je človek težko odvadi. Naj navedem najbolj izrazit primer:

Mesece smo poslušali cinične nasvete vsem, ki se ukvarjajo s kulturo in, bogme, tudi z znanostjo, da morajo svoj talent preizkusiti na trgu, sicer ta ne pomeni nič. Če je umetnik uspešen, se bo vozil v ferrariju, če ni, bo pač crknil od lakote. Kakorkoli že, ne sme ga financirati država, saj so umetniki in njim podobni hitro pokvarljivo blago in se brž predajo parazitizmu, namesto da bi razvijali in uveljavljali svoje sposobnosti. Bogat umetnik ali znanstvenik ni nič slabši od uspešnega delodajalca, menedžerja, bančnika in seveda politika. Bogat umetnik ali znanstvenik posledično ne more biti predmet kritike in napadov, Saj bogati zaradi svojih sposobnosti, tako kot tudi pripadniki drugih prej omenjenih skupin. V to sliko so bile pred koncem leta vključene tudi nevladne organizacije, z inovativnim dodatkom o demokratičnem odločanju vseh davčnih zavezancev o tem, ali si zaslužijo preživeti ali ne. Njihova sposobnost mora biti dokazana z uspešnim piarom in menedžerskimi akcijami, s katerimi bi davčne zavezance prepričali. Z drugimi besedami povedano, morali bi vlagati v laganje, kajti piar je v osnovi to, da bi dobili sredstva za pomoč tistim, za katere država noče skrbeti. In ker ne skrbi zanje, res ni nobenega razloga, da bi pomagala preživeti in delovati nevladnim organizacijam. Naj se tudi one same znajdejo na trgu! Vse to je grob, krvav neoliberalizem, ki je osnovna ideologija desnice, tega menda ni tako težko razumeti.

Mislila sem, da je to vrhunec inovacij, a sem se zmotila. V resni krizi, v kateri se je znašla, brez enega samega kolikor toliko sposobnega ministra, je morala vlada še bolj radikalno inovirati. To je bilo mogoče videti pri akciji (ali poskusu) čiščenja tistih, ki najbolj ogrožajo to vlado – STA in računskega sodišča, torej posrednika informacij o delovanju vlade in pobudnika zakonskih ukrepov. Zato so proti šefoma teh dveh ustanov sprožili propagandno kampanjo, osredotočeno na to, koliko zaslužita, v obliki osebnega dohodka ali drugače. Nenadoma je največja in najbolj cenjena, celo zahtevana sposobnost služenja denarja postala greh, sramota in kriminal. Tisto, kar so od umetnikov in znanstvenikov zahtevali kot osnovni kriterij kvalitete, je postalo za ta strokovnjaka na njunih področjih zločin. Zdaj se vsi zgražajo, ker nekdo dobro zasluži po zaslugi svojih sposobnosti in položaja! Izmišljene upokojenke v posvečenih medijih besnijo, ker ima direktor pomembne agencije solidno plačo, ker vodja pomembne upravne institucije opravlja tudi plačano ljubiteljsko funkcijo, vse to je grozno in neznosno, saj menda živimo v državi uravnilovke.

Spirala paradoksov se je s tem podaljšala in zapletla: "poštena inteligenca" so zdaj bogati v kulturi in znanosti, nepošteni so parazitski reveži; nepošteni so sposobni voditelji, pošteni so tisti, ki prikrivajo svoje prihodke. Prihodki so nekaj, kar je mogoče uporabiti kot lovorjev venec ali kot toaletni papir, odvisno od trenutne volje oblasti. Ali kot pravi obrambni minister, prisilno naganjanje delavcev v pokoj po volji delodajalca ni le pošteno, ampak tudi solidarno … Vprašanja, zakaj obrambni minister sploh izraža svoje mnenje o tem in kdo ga je povabil v oddajo Odmevi, da je na svoj agresivno-jokavi način izsiljeval minutažo za svoje govorjenje in napadal sindikate, ni smiselno več zastavljati: tudi to je del paradoksa.

Presenečenje bi lahko bilo dobra strategija. Priznajmo, mnogi se po žalostnih praznikih pa nenehnem tolaženju samih sebe in svojih bližnjih počutijo upočasnjeni in utrujeni. Toda ta presenečenja oblasti niso nikakršna strategija, temveč obupano premetavanje v lastni mreži, poskus osvobajanja z lastnih trnkov in iz lastnih pasti. In to boli, treba jim je verjeti. Vsako zavlačevanje bi bilo lahko usodno! Zadostuje, če pogledamo, kakšne norosti zdaj že iz ure v uro počne Trump, ki je neposreden vzor za vedenje tukajšnjega wannabe vladarja. Zato - vsa čast presenečenjem in paradoksom, ampak zdaj gre za preživetje, tako zaradi virusa, ki vse bolj napada, kot zaradi vlade, ki se zvija v nenadzorovanih krčih. In zaradi take vlade je virus še bolj nevaren.

Zato je še kako smiselno poseči po inovaciji in njenem terminalnem paradoksu: vlada in njena tovarna zlobe vztrajno trdita, da vlada dela odlično, ko povezuje epidemijo s svojimi posli, si v zvezi s tem lasti zasluge, išče opravičila, razlog za obstoj, vir privilegijev in še veliko drugega. Vlada parazitira na virusu. Opozicija, ne samo parlamentarna, ampak tudi vsi razumni prebivalci, vztraja pri tem, da se epidemija in oblast ločita, da bi lahko jasneje videli, kaj se pravzaprav dogaja, ter uspešneje in hitreje našli rešitev. Mar ne bi bilo zdaj koristneje stvar obrniti - še dosledneje povezati vlado z virusom in pokazati, da se s strmoglavljenjem vlade odpira ogromno možnosti za učinkovito upočasnitev in ustavitev epidemije? Ta vlada ni ne zdravilo niti rešitev niti pomoč, ampak ravno obratno, je nevarnost, ki krizo še poglablja. Za to obstaja res veliko dokazov in prepričljivih razlag, hkrati pa ni niti enega ministrstva, kjer zamenjava vodilnega in njegovega kadrovskega aparata ne bi zlahka izboljšala situacije, od komunikacije preko upravljanja do preprečevanja korupcije, transparentnosti postopkov in nujne humane motivacije. Epidemija res ne potrebuje virusnih parazitov, ki kalkulirajo in špekulirajo s številom svojih preostalih plač in bodočimi položaji, ampak tiste, ki so sposobni, ne glede na svoje plače, delati in misliti v korist drugih. Dejansko si je ta vlada največje gnušenje prislužila s potezami, s katerimi je izkoriščala izredno stanje za osebne interese, maščevanja, hitri zaslužek, smrdljivi nepotizem … In vse to je počela dokaj odkrito, ne diskretno, bolj prostaško kot licemerno, a vedno cinično in sadistično. Nihče ji več ne more verjeti, da je res skrbela za druge, čeprav to niti ni več pomembno. Pomembno je samo to, da čim prej odide in ne dobi več možnosti, da bi nas še enkrat presenetila.

Po količini presenečenj, nakopičenih samo okoli praznikov, bi lahko bila njihov razlog preprosto panika. Vzporednica med KPK pri padcu Janše pred sedmimi leti in računskim sodiščem danes je zelo prepričljiva, do te mere, da teorija zarote ni več uporabna. To je mogoče razbrati tudi iz razpršenosti tarč napadov – kriv je celo pisatelj Tadej Golob … Z drugimi besedami povedano, vsa ta presenečenja vendarle niso del strategije, ampak znak popolne zmede in impulzivnega odzivanja na karkoli. Kaj bi lahko bil odgovor na to? Predvsem olajšanje, da institucije delujejo in da je pomembna visoka osebnost končno spregovorila o tovarni zlobe – v nasprotju z, recimo, predsednikom države. Nadalje, navadni državljani bi lahko dali smisel presenečenjem in pospeškom vlade s tem, da bi tudi sami pritisnili na plin in presenetili. Se spomnimo skladbe zasedbe Film z naslovom Zamisli život u ritmu muzike za ples? Se spomnimo preteklega poletja in petkovih dogodkov, ki so nas zabavali, nas silili, da razmišljamo, hodimo, se srečujemo in nedvomno niso prispevali k širjenju okužb? Če se spomnimo, potem je skrajni čas, da si duhoviti in domiselni pobudniki izmislijo nekaj še boljšega za trenutke mraka in grozeče nevarnosti. Prosimo vas, presenetite nas vi!