Komajda smo prespali mirno noč po referendumu o spremembah zakona o vodi, že se je pojavil predlog za izgradnjo nove nuklearke namesto ukrepov za zaprtje obstoječe. Zakaj se vlada ni odločila v skladu z evropskimi programi in priporočili zasnovati obsežnega načrta za razpršene, kombinirane in okolju prijaznejše proizvajalce energije? Odgovor je več kot očiten: prvič, vlada takega načrta ni sposobna zasnovati, s stroko pa ne želi sodelovati zaradi svojih koristoljubnih ciljev, in drugič, pravzaprav niti ne računa na uresničenje svojega jedrskega projekta. Njena prava namera je, da organizira svoj jedrski lobi, od zainteresiranih, predvsem ameriških ponudnikov vzame vse, kar lahko, in nato prepusti naslednji vladi, da se poskuša izmotati iz mreže parakriminalnih odločitev, visokih začetnih vlaganj in nastavkov korupcije. Umaknila se bo s polnimi žepi, drugi je ne zanimajo. Na prvi pogled se zdi, da je neuspeh vladine male jedrske vojne ob še enem odločnem referendumskem "proti" neizogiben, toda orodja za delanje škode so v rokah vlade. Predvidljivi razplet je torej, da bo referendum proti novi nuklearki uspel, posledice lobiranja pa bo vseeno morala reševati naslednja vlada, seveda z dodatnimi sredstvi in z veliko napora.
In tako je dejansko videti osnovna politika vlade, ki ve, da bo morala oditi: čim več težav za naslednike, čim več izlitega blata, začetih neuresničljivih projektov, čim več "krtov" v javnih službah, čim več škandalov, čim več besa. To bo edina zaloga, od katere bo desnica živela v prihodnjem obdobju; ne gre samo za kopičenje tem, ki bodo služile za nenehno obtoževanje nove vlade, laganje in podtikanje, gre za konkretno kopičenje denarja, s katerim bodo potem lahko čakali na novo obdobje odkritega ropanja. Ne mislim samo na nove domače volitve, frontalnemu napadu desnice bomo priča tudi na evropskih volitvah, in še posebno na lokalnih, kajti obvladovati je treba čim več sredstev na čim več ravneh. Desnico si lahko danes predstavljamo kot skupino nevrotičnih veveric, ki v gnezdu zbirajo lešnike za prihajajočo zimo. V risanki bi delovale celo simpatično …
V novejši zgodovini državljanskih gibanj so bila prav protijedrska najmočnejša in najbolj množična in so pogosto pokrivala še veliko drugih ciljev. In, seveda, uspeh enega referenduma ne bi smel nikogar uspavati, drugi je že pred vrati
Zato se mora državljansko gibanje zavedati, da že zdaj deluje kot bodoča vlada ne glede na to, ali bo v naslednji vladi sploh zastopano - kajti boj poteka za vse in vsakogar, za prihodnost, pa tudi če samo za jutrišnjo. Biti proti novi nuklearki je jutrišnja opredelitev, motivacijsko enako močna kot voda. S pomočjo bodoči vladi se krepi moč razmišljanja in državljanskega predvidevanja ter zmanjšujejo zamere zaradi neobveščenosti. Hkrati bi moralo prav to povečati odgovornost nove vlade in jo izzvati, da posveti veliko več pozornosti temu, kaj mislijo državljani. Morda je videti, da v novo vlado polagam zelo veliko upanja: kakršnakoli že bo, ne zasluži si, da jo obremenjujejo spletke sedanje koalicije. Večji del koalicije se zdaj zaveda, da se je njen rok trajanja drastično skrajšal. Tisti, ki niso razumeli, bodo izpadli iz igre. Prihodnost desnice je moč slutiti kot nadaljevanje negovanja kulta vodje kot žrtve, na vidiku ni niti ene boljše ideje od te. Ob obstoječem medijskem centru, nadzoru nad mnogimi pomembnimi finančnimi skupinami in na tisoče "krtov" se položaj v bodoči opoziciji ne zdi niti neudoben niti nedonosen, ravno nasprotno. In zato bi bilo dobro, da ozaveščeni državljani, tisti, ki bodo vodili končne referendume v kratkem preostalem času oblasti desnice, razmislijo, kaj storiti z ogromnimi problemi, ki jih je ta ustvarila.
Desnica je večkrat uporabila neonacistične skupine in posameznike, jim zagotovila neko navidezno koherentnost ter jim omogočila marginalno udeleženost pri notranjih policijskih čistkah, širjenju rasizma, seksizma in militarizma ter zastraševanju državljanov. Zagotovila jim je celo mesto na medijski in kulturni sceni - čez noč so provincijski nasilneži postali uredniki, novinarji, direktorji zavodov, ki jim je priznan javni interes. Pojasniti bi jim bilo treba, da jim taka politika ne bo niti malo v pomoč, da bodo vedno ostali obrobneži oziroma da desnica nima toliko moči, da bi jih zares in učinkovito uporabila. In da je desnica že na odhodu. Da ne bi prišlo do nadaljnjih zablod, bi moral biti neonacizem zakonsko prepovedan, tako kot v mnogih evropskih državah. Edina priložnost za neonaciste bi bila, da bi v tem primeru država organizirala programe za zdravljenje odvisnosti od te nevarne psihične droge in da bi tako zase lahko našli nove, človeka dostojne alternative v družbi državljanov. Še učinkovitejši bi bil paket ukrepov - zakonskih, finančnih, upravnih -, s katerimi bi ukinili medijsko proizvodnjo sovražnega govora. Za razliko od spreobrnjenih neonacistov, ki bi jih v družbi čakalo veliko različnih možnosti, bi medijsko bando čakalo njihovo naravno okolje iz prejšnjega življenja - šanki obskurnih lokalov. Razlike v govoru ne bi niti občutili, poslušalcev bi imeli približno toliko kot prej, le pijačo bi si morali plačevati sami.
Iz referenduma o vodi in skorajšnjih novih referendumov bo kasta politikov morda izvlekla kakšne nauke: njihovi kadrovski "bazeni" so po izkušnji z epidemijo in desno koalicijo popolnoma neuporabni. Vsaka sprememba, ki so jo sprožili šibkejši ali že odpadajoči člani koalicije, je prinesla takojšnje uničujoče rezultate in v javnost lansirala like, ki so ob notranjestrankarskih katastrofah služili samo za posmeh in zgražanje: najbolj izrazit je primer Perič. Tudi drugi niso daleč od nevarne meje poniževanja državljanov, tistih z minimumom zavesti in samokritičnosti. Lahko so le z nemim občudovanjem opazovali, kako "navadni" državljani in državljanke izvajajo zapletene in zahtevne akcije, in to brezplačno, kako žrtvujejo svoj čas in svoja telesa brez medsebojnega spotikanja, omalovaževanja in zaviranja. Hkrati znajo svoj uspeh pojasniti z jasnimi, pametnimi in vljudnimi besedami. Ali jih bodo politiki hoteli integrirati v politično življenje, sploh ni vprašanje, o katerem odločajo sami politiki. Nasprotno, če se ne bodo izkazali za dobre zaveznike, jih bodo državljani mirno zaobšli in nadaljevali svojo pot. Družba državljanov je s svojimi organizacijskimi sposobnostmi, svežimi idejami in učinkovitimi rešitvami posredno že razrušila politično kasto, spodkopala njeno avtoriteto in odprla neskončne možnosti novih rešitev zunaj kastnih okvirjev. Nakopičeni predpisi, zakoni, ki so v nasprotju eden z drugim, očitni interesi in sebičnost so se zrušili in pod seboj pokopali ugled poslancev. Če bi bil parlament razpuščen in bi se razšel, bi lahko neposredni zbori državljanov zgolj s pravno službo parlamenta in občin bolj razumno, ekonomično in koristno vladali državi. In vedeli bi, kako ravnati z diplomati, policisti in vojaki, ki so vredni njihovega zaupanja. Politična profesionalnost je danes šala, kasta jo je tako ponižala.
Najbolje pri državljanskem gibanju v Sloveniji je to, da sodelovanje pri reševanju družbenih problemov ne velja niti za kariero, niti za pot do uspeha, niti za ekonomsko varen način, sploh pa ne za privilegij. Preprosto gre za tiste, ki v določenem trenutku stremijo k istemu cilju. Tako gibanje se odzove takoj in ničesar ne prepušča formalizmu ali avtoriteti. Po vodi logično postaja jedrska energija in z njo na stotine poslov vseh ministrov s hidroelektrarnami, biomaso, električnimi monopoli in podobnim tista tema, okoli katere bo potekala takojšnja in množična mobilizacija. V novejši zgodovini državljanskih gibanj so bila prav protijedrska najmočnejša in najbolj množična in so pogosto pokrivala še veliko drugih ciljev. In, seveda, uspeh enega referenduma ne bi smel nikogar uspavati, drugi je že pred vrati.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
