Rdeča kapica in trinajst prašičkov

V prejšnji kolumni sem točno napovedala: Janša je hotel incident in ga je tudi ustvaril. Ko notranji minister brani izgrednike, glavni policist pa soglaša z njim, je popolnoma jasno, kam pes taco moli. Policisti, ki so spoštovali pravila, izgredniki, ki imajo svojo ideologijo vtetovirano v koži na nogah in rokah in kdo ve kje še: vloge so obrnjene, za pouk najširši publiki – zdaj je tako, ker tako hočemo! Povsem jasno je tudi to, kdo mora plačati, da incident ni dosegel evropskih povabljencev na državni proslavi, kot je bilo načrtovano.

Lažni rumeni jopiči in pravi neonacisti so takoj vložili tožbo, v kateri je glavna nasilnica Tea Jarc. Ta strašna pojava je odpihnila trinajst prašičkov, z grobo potezo iztrgala transparent, ki ga je držalo šestindvajset rok, in ga odnesla neznano kam. Ali res niso opazili, da ga je požrla? Prašički so bili prestrašeni in so se počutili ogrožene, v tožbi navaja predstavnik, menda tisti isti, ki je od ministrstva za kulturo prejel sredstva za svoj kulturni projekt. Ta pravljični dogodek nas ob državni proslavi umešča naravnost v Janšaland, tematski zabaviščni park groze, iz katerega se že dlje časa poskušamo rešiti. Vzporedna realnost grozi, da nas bo počasi pogoltnila. Alternativna proslava je prinesla poetično figuro Svobode, belo in vilinsko, transparentov je bilo malo, ljudi ogromno, odpeli smo celo Zdravljico, tudi tisto kitico, v kateri je omenjen bog. Namesto da bi prisotni odpihnili trinajst prašičkov, je Jaša Jenull prosil za pomoč policijo. Toda ta svetla plat pravljice očitno še ne zagotavlja izhoda iz Janšalanda. Direktor tematskega zabaviščnega parka groze je dobil od portugalskega ministra v dar kompas, vendar ga zagotovo ne bo uporabil.

V središču Janšalanda je pred maloštevilnim občinstvom, ki je nasedlo povabilu, "naj proslavi z nami", in je nato ostalo za ograjo, potekala prireditev, ki je evropskim in drugim predstavnikom prikazala žalostno podobo neke zelo zaostale male države. Patetika namesto domišljije, topotanje namesto vzleta, kankan Golica in oguljene fraze scenarista Pirkoviča, video, ki bi lahko predstavljal Poljsko ali katerokoli drugo višegrajsko državo, če bi le zamenjali pesem. Ne pozabimo na trajno vzhičeno voditeljico, ki je veselo vzkliknila "bienvenu" (izgovor - čisti "u") Michelu ... Provincialna beda, pravi obraz Janševe Slovenije, ki ga nima nobenega smisla popravljati. Zadošča, da je bilo všeč Grimsu, BMZ-ju, Turku & Turku in drugim arbitrom elegance.

Mi pa vztrajamo ob Rdeči kapici, beli Svobodi, Jenullu in na desettisoče ožarjenih obrazih, ki na zvonjenje cerkvenih zvonov odgovarjajo s kolesarskimi zvonci in še znajo peti in plesati, in gledamo Janšaland in vse večji kaos v njem. Vagončki se iztirjajo, viseče proge se podirajo in nenehno se na novo improvizira, stolpi razpadajo in se gradijo, vse višje in vse slabše. Najbolj razumno bi bilo dopustiti, da se stvar sama sesuje, pod evropskimi žarometi. Edini motiv, ki še zadržuje opozicijo in proteste, je občutek sramote in s tem želje, da stvari uredimo sami. In to je ravno tisto, kar ustreza definiciji patriotizma ... Medtem ko čuvaji Janšalanda skupaj z Žižkom pljuvajo po "nesposobni" Levici in levici na sploh, modrejši prepoznavajo dileme. Krovna rešitev je tu in se počasi uresničuje - pripravlja se drugačno življenje. Janšaland ima namreč, kakorkoli že skuša naskočiti družbo v celoti, svoje usodne pomanjkljivosti in temeljno nesposobnost, da proizvede karkoli drugega razen gnus. Parlament potrebuje samo nekaj dobrih delovnih dni, da ukine vse pogone in projekte Janšalanda, izvede kontracunami v javnih službah, umiri policijo. Sodišča bi se malo pregrela, nekatere lokalne oblasti bi zagnale paniko, sumljive kavarne pa bi napolnili kruleči pijanci, ki so še včeraj preklinjali z ekranov, neprištevni bivši ministri in vsi drugi, ki so iskreno verjeli, da jih nekdo resno posluša. In morda bi prišlo tudi tistih trinajst prašičkov, da bi od nalogodajalcev izterjali dolg zaradi neporavnanih računov.

Medtem ko so v teku priprave za še večjo, boljšo in starejšo predstavo za evropske predstavnike (obvezen očenaš in zvonjenje zvonov, ob balu na vodi), je Janšaland pripravil še nekaj atrakcij za domače občinstvo. Prva atrakcija, razgovor o zakonu o vodah pri predsedniku države, ki je tudi tokrat poudaril svojo uravnoteženost. Edina rešitev je očitno, da bi nekako dobili neodločeni izid referenduma, čemur bi sledila neskončna pogajanja ... Lep primer je, ko celo gasilci, najbolj priljubljena družbena skupina, po neskončnem omahovanju vlade začnejo stavkati. Druga, manjša, vendar nič manj zabavna atrakcija, je ta, da kulturno ministrstvo končno dobi izkušenega strokovnjaka za zarote, paranormalno in paranoidno, bivšega sodnika Radonjića. Tretja atrakcija - minister za kulturo je, najbrž, ker je bil tako vzhičen zaradi nove pridobitve, edini v EU pozabil zagotoviti okvir za prijavljanje evropskih projektov na področju kulture. In zakaj bi to sploh storil, če vse zmoremo sami, skupaj z našimi domačimi/svetovnimi geniji? Četrta atrakcija v Janšalandu, copy-paste velikega Orbanovega uspeha, je preprečevanje NVO, da bi prejemale sredstva iz tujine. Še ena smrtonosna vožnja po toboganu: tako bodo eno za drugim odpadla vsa društva, ki so napoti ministru za uničevanje okolja. In ostala bo samo simbolna pokrajina smrdljivih odpadkov, ki je nihče ne povezuje z državo, vlado in ministrstvi, ampak zaradi nje preganjajo zločinske tovornjakarje. In peta, v Janševem medijskem centru sicer že videna atrakcija: če občutimo praznino, vedno obstajajo avtorji s skupnim imenom "Sara", da pljuvajo po Kučanu in Spomenki Hribar. In končno še šesta, stalna atrakcija, tisti zastrašujoči klovn "It" Stephena Kinga, ki kroži po Janšalandu in se pojavi vedno, ko se stvari nekoliko umirijo: Hojs, brrrr ...

Vse to se je zgodilo v dveh dneh. Nihče, niti liki iz pravljice, ne more tako hitro odreagirati na mašinerijo Janšalanda. Lahko le beležimo, da pozneje ne postane kaotično. Vodja Janšalanda, to je popolnoma jasno, računa samo z enim izrazom volje ljudstva - z volitvami. Po volitvah, kakršenkoli bo že njihov izid, računa s tem, da bo sledilo barantanje, pri katerem si bo z grožnjami in izsiljevanjem lahko zagotovil prednost. In če nič drugega ne uspe, lahko volitve še vedno razglasi za krajo. Potem sledi umik v medijsko luknjo in tarnanje zaradi kadrovskega cunamija. Česa več in bolj pametnega ni bil nikoli sposoben. Na stezi tobogana, označeni s "klanci EU", ostaja šibka točka in tukaj bo vagonček najverjetneje kmalu iztiril: močno je otovorjen, trinajst prašičkov občutno otežuje vožnjo, hitrost je nenadzorovana. Bolje je biti čim dlje od njega, recimo v parlamentu.

Stvari so videti jasne, predvidljive in neizbežne. Ni drugih rešitev, Janšaland propada, nihče ne sprašuje po ceni, tako ali tako je bilo že vse preplačano. Kot priče dejansko nimamo veliko dela in ne smeta nas preslepiti vreščanje in samohvala, vsakdanje vzdušje v Janšalandu. Ne, tega ne bo zdržal in tu ne bo zmagal. Medtem se je treba najprej osvoboditi vseh pomislekov, ko gre za nevtralizacijo bodočih avatarjev Janšalanda, zlasti hipermoralne zadržanosti. Morda nismo videli vsega, kar lahko proizvede Janšaland, a glede tega se ne bomo pritoževali. V vsakem primeru je delo v protestni skupščini eden od najboljših načinov uporabe časa, morda čisto kratek, dokler ne bo nujna hitra in dobro načrtovana akcija. Do tedaj pa ideje, razmišljanje, razgovori, izmenjava. Poletje gre protestom na roko, novice dosežejo vse kraje in tudi novica o Janšalandu, ki jo pričakujemo, bo prispela do zadnje skrite jadranske plaže.