Speed

Predsednik slovenske vlade in predsedujoči Svetu EU je med svojim prvim mednarodnim nastopom storil nekaj, česar ni več mogoče označiti niti za neumnost niti za dokaz njegove zlobne narave niti za ignorantsko gesto v protokolu: na skrajno občutljivem sestanku iranske opozicije v izgnanstvu si je kot edini tam prisotni evropski predsednik vlade privoščil neodpustljiv spodrsljaj ter s svojo neodgovornostjo ogrozil zunanjepolitično prepričljivost celotne EU v času, ko ta skupaj z Bidnom po vsej škodi, ki jo je povzročil Trump, poskuša kolikor toliko normalizirati odnose z Iranom. Josep Borrell, visoki predstavnik EU za zunanjo politiko ter Janšev partner pri helikoptersko-planinskem fotografiranju na Triglavu, se je znašel v situaciji, ko je moral javno povedati, da Janševe izjave niso v skladu s stališči EU. Huje ne more biti. Manj škode bi bilo, če bi Ursulo von der Leyen porinil v Blejsko jezero, saj bi lahko morda obveljalo, da je šlo za nesrečo. Toda v primeru Irana gre za visoko diplomacijo in svetovni mir, za novi položaj EU po Trumpu, zato en tak nori evropski trumpist na najvišjem položaju preprosto ni sprejemljiv. Janšev rok trajanja na tem položaju se že izteka.

Za nas v ozadju pomeni ta dogodek potrditev, da predsednik vlade očitno ne sledi srednjeročnim ciljem, ampak samo skrajno tveganim kratkoročnim, s pogledom na dolgoročne. Janša je na (političnem) speedu in bo storil vse, da bi državo od znotraj in na mednarodni ravni spravil v položaj najbolj skrajne članice pravkar nastajajoče baltsko-jadranske osi. Zdaj ni več samo vprašanje, kaj bo počel s Slovenijo, ampak tudi kaj bo počel z Evropo. Še huje, kako bo opravil ključno nalogo, ki jo ima Slovenija v tem polletju – torej da stori vse, kar lahko, da bi se čim več balkanskih držav pridružilo EU. Odzvati se mora torej na bolgarske ultimate, rešiti položaj Kosova, spametovati Srbe, utreti pot Severni Makedoniji in BiH, Albaniji in Črni gori. Vse to naj bi uspelo Janši, ki je najverjetnejši avtor/razpečevalec non-paperja? Z Vučićem in Ramo? Ob očitnih težnjah, da bi med Rusijo in Zahodom ustvarili konservativno/rasistično/nacionalistično/patriarhalno, koruptivno, avtoritarno, klerikalno, militaristično os od Baltika do Jadrana, ki bo obe strani izsiljevala in jima zaračunavala vse norosti svojih ljubljenih in večnih vodij? In ob najnovejšem dokazu, da Janša ni sposoben za nobeno dogovarjanje in skupni diplomatski nastop?

EU ima dovolj organov, služb in denarja, da te stvari obvladuje, kakor v glavnem uspešno obvladuje tudi odnose z vse manjšo, nekoč Veliko Britanijo. Tvegani del so vrhovi EU, zlasti diplomatski. Po mnogih, skorajda usodnih napakah v preteklosti in ob podrejanju Natu ti sloji še vedno niso osvojili niti osnovne informacije o osi, kaj šele antropološko interpretacijo, znanje zgodovine, jezike … EU je strogo ukrepala zoper svoje članice – denimo zoper Grčijo z globokimi in surovimi intervencijami ter Katalonijo z grozljivo hladno ravnodušnostjo – ter prepogosto zaupala desnici, kapitalu in trgovini z orožjem, medtem ko je v primeru beguncev skorajda poteptala svoja osnovna načela. Prav begunci bi pomenili rešitev za evropsko državljanstvo, ki bi lahko postalo ideološko zasnovano, namesto "zemlja/kri" neumnosti. Z odprtostjo in sprejemanjem bi lahko EU dobila najbolj zveste in najbolj zanesljive Evropejce, vendar raje razvija geto-terorizem model.

Ostaja upanje, zasnovano na minimalnih znakih, da se bo vladajoča ljudska stranka v Evropskem parlamentu bolj odločno otresla nacifašizma, kar bi bilo ključno za začetek pametnejše politike. In ostaja žalost, ker Slovenija nima več pameti, ki jo je denimo imela v osemdesetih letih preteklega stoletja, s katero bi se, prav zato ker je majhna, drzno spustila v radikalno reševanje vseh omenjenih problemov. Namesto da bi bila za EU dragocena zaradi odličnega poznavanja Balkana, danes služi madžarskemu kolonializmu. Evropska ljudska stranka se bo nedvomno odločala za preprostejše rešitve, kakršna je morda prav - izključitev SDS.

Janšev speed ima dva cilja: eden je provociranje za/na račun svojih vplivnejših prijateljev v osi, ker misli, da je lahko samo tako konkurenčen v tej družbi. Drugih prednosti nima. Ali os to sploh potrebuje ter kdaj in v kakšni meri, je drugo vprašanje. Za kratek čas lahko uživamo v paradoksu, da v Sloveniji računamo na razumnost osi pri omejevanju njegovih izpadov. Drugi cilj je notranji. Ker se zaveda, da nima prihodnosti oziroma novega mandata po referendumu o spremembi zakona o vodi, lahko predsednik vlade uniči in bo na žalost tudi uničil vse, kar lahko, da si bo pripisal nekaj lažnih zaslug ter naslednji vladi prepustil poravnavanje računov. Kakršnakoli že bo, se nova vlada ne bo mogla uspešno odzvati na to, ker jo bodo po žalostni politični navadi vsi krivili za to, kar je nasledila. Argument, da je to za seboj pustila predhodna vlada, nikoli ne zveni prepričljivo, pa naj bo stokrat resnica … Po vsem tem speed ni več smiseln: Janša bo ostal pod svojo pernico, zaščiten od vseh članov svoje stranke, užaloščen, ker so mu ukradli volitve, žrtev komunizma, ker je denimo moral spet malo v zapor, tokrat morda tudi zaradi evropskega sodišča, pa potolažen z nagradami in privilegiji, vedno znova izvoljen za šefa stranke, napisan mu bo še kakšen roman … Skratka, Janša bo nesrečno-srečen in še bolj maščevalen, pripravljen na naslednji naskok. In potem se pazite, mladi, ki ste zmagali na referendumu, šele vaša štirideseta bodo prava leta boja. Kajti v nasprotju z vami bo on zagotovo imel pokojnino ...

A pustimo nočne more pri miru, vsaj za zdaj. Speed politika je nekaj, na kar ni treba odgovarjati le hitro, ampak bliskovito, še najbolje pa bi bilo predvideti vsako naslednjo potezo. Najtežje od vsega se je ukvarjati s tem in hkrati ustvarjati prostor svobode, nikjer drugje, ampak samo tukaj, v Sloveniji. V tem smislu je pomenil referendum začetek spodbudo za upanje, začetni vzorec za delovanje in organiziranje. Akcije, ki temeljijo na solidarnosti, premagovanju sebičnosti in osebnem žrtvovanju, se lahko uporabljajo in izvajajo še naprej. Toda za vsem tem se skriva samo ena stvar, en pravi sovražnik, sama osnova speeda, kapitalizem, ki mu pravkar odstopa stara koža z bodicami, pod katero je že videti novo, s še večjimi bodicami, kremplji, zobmi, strupenim jezikom in smrtnim zadahom. In tedaj je pošast najbolj nevarna, kajti sprememba je boleča … Res potrebujemo boljši primer od speed podtikanja novega ministra, celo na presenečenje samih esdeesovcev, sicer lobista, ki je v opreki z vsesplošnim razpoloženjem in zakonom uvedel Uber?

Obstaja pa tudi nekaj majhnih prednosti, ki jih speed izziva pri drugih: prisiljeni smo hitreje misliti, lažje sprejemamo nasprotja, mnoge nekdanje razlike se nam zdaj zdijo nepomembne. Denimo aktivizem, osebno delo z omejenim učinkom, evociranje dolgoročnosti in nesmrtnosti kulture, politično dogovarjanje morda znosnih strank, vse to se medsebojno ne izključuje, z vsaj trohico vloženega razuma. Nerazumevanje sprejemamo kot izziv za poučevanje, odločneje zavračamo nasilne pripadnike proticepilske norosti. Nirvana in hitrost svetlobe, kot je znano, nista nasprotji. Speed politični vodja bo namreč poskušal novi val epidemije v celoti izrabiti za svoje cilje, to lahko vidimo že zdaj, ko je oblast cepljenje popolnoma potisnila ob stran. Nič ne deluje tako žalostno kot obglavljeno zdravstvo, ko pristojni minister očitno ni sposoben vzeti stvari v svoje roke, medtem ko se je Kacin celo odpovedal zadovoljstvu, da nenehno zmerja še žive, ter odšel na daljši dopust. Ogorčenje in zgražanje moramo pustiti za seboj ter v cepljenju videti nov, skorajda referendumski izziv. Če je treba, zberimo denar za osebje, kot smo ga za STA, in se na svoj način lotimo reševanja življenj.