Demografska kuverta

Ne morem se spuščati v ekonomske ocene in napovedi, saj področja ne poznam dovolj, se mi pa zdijo kritične pripombe nekaterih ekonomistov, ki niso niti Jazbec niti Lahovnik niti Šircelj niti Simič niti Snežič, bolj prepričljive od meglenih pojasnil politikov. Moja sumničavost se je povečala, ko je eden od seniorskih poslancev, ki se nikoli ni izkazal s kakim posebnim znanjem, ponovil priljubljeno besedo, ki se vse bolj uporablja tudi v zvezi z demografskim skladom: "plemenititi". Kaj bi to lahko pomenilo? Iz izkušenj z obveznimi denarnimi transakcijami prek bančnih računov vem, pravzaprav to vemo vsi, da se hranjenje denarja na banki danes niti malo ne izplača. Tisti, ki imajo kakšne prihranke, se bojijo morebitne prihodnosti, v kateri bodo morali banki plačevati za to, da bo hranila njihov denar. Že zdaj banki plačujemo vsako, tudi najmanjšo opravljeno storitev, ker ona dela uslugo nam, ne mi njej. Časi, ko se je izplačalo varčevati, so minili in ni veliko možnosti, da se še kdaj vrnejo. Banke torej niso kraj, kjer naj bi se denar vseh državljanov, namenjen za pokojnine za bodoče generacije in, tako trdijo, bolj ali manj celotni socialni politiki, "plemenitil". O strogih evropskih predpisih glede državnega kreditiranja bank v tem kontekstu nima smisla govoriti. Druga možnost je, da se "plemeniti" z investiranjem v proizvodnjo ali storitve, a te lahko odprodajo, lahko propadejo na trgu, bankrotirajo - seznam nesreč je precej dolg in se iz dneva v dan daljša. Tretji način je kockanje z imetjem vseh državljanov, s pomočjo raznih virtualnih monet, piramid, skladov tipa Zvon 1 in Zvon 2, torej "plemenitenje", ki že dolga leta zavaja lahkoverne odvisnike od reklam. Četrti je menda nemogoč, čeprav bi bil morda edini smiseln - nakup zlata. Danes praktično ni države, ki bi imela denar z zlato podlago. Pravljična Nizozemska je pred desetimi leti na veliko prodajala zlato, ker so se na krhkih nizozemskih tleh nekatere banke pospešeno pogrezale, zaradi teže zlatih rezerv … Tukaj se seznam "plemenitenj" nekako konča, kar daje državljanom, ki so naklonjeni razmišljanju, jasno vedeti, da gre bodisi za napako bodisi za začetek prevare ali kar za oboje.

Začetni projekt regionalnega prerazporejanja centrov moči v slogu jaz-tebi-ti-meni je bil ambiciozni ministrici za kmetijstvo pravočasno odvzet, ker so možnosti mešetarjenja s celotnim državnim premoženjem za današnjo (morda ne jutrišnjo) vlado preveč privlačne. Skratka, državljani so prejeli toliko signalov, da bi morali veliko odločneje zahtevati upočasnitev, zaustavitev, preprečitev te nekolikanj prevelike igre. Če v izredni hitrosti te vlade pri povzročanju javne škode vidimo znak njenega zavedanja, da ne bo dolgo trajala, potem je demografski sklad njen obupani, zadnji poskus.

Debeli račun ali črno luknjo, kot bi lahko razumeli demografski sklad, lahko ob neverjetni raznovrstnosti škod, ki jih povzroča vlada, primerjamo z majhnim in tankim predmetom - kuverto z brezpogojnim odstopom notranjega ministra. Grobo izsiljevanje predsednika vlade, podobno mafijskemu poslovanju, se je zagabilo velikemu številu državljanov in jih končno opredelilo proti človeku, ki očitno uživa v takem izživljanju, poniževanju avtorja odstopa, javni brezsramnosti in nevzgojenosti. Kakšen človek je nadrejeni ter vodja stranke in države, ki zaradi svojega zadovoljstva ponižuje parlament, svojega uslužbenca, celo vlado in končno vso javnost, samo da lahko uživa v opazovanju vseh teh muk? Seveda opozicija v teh okoliščinah ni mogla umakniti interpelacije. Lahko bi se sicer že pripravila na tempo trpinčenja, goljufanja in laganja, ki ga izvaja vlada pod popolno oblastjo enega človeka. Kakorkoli že, en bedni človek, ki je podal svoj odstop, ker ne nadzira organov kazenskega pregona, ki ga policisti sami sodno preganjajo, ki ni sposoben ohraniti niti trohice dostojanstva in se zna le dreti na televizijske novinarke in novinarje, je moral pred celotno javnostjo do konca ponižati svojo funkcijo - od njega samega tako ali tako ni ostalo nič.

Primer ministra Hojsa je v tem smislu izredno poučen: navsezadnje se tvorcu zapleta zdi nategniti in ponižati enega človeka ali dva milijona ljudi nekaj lahkega, preprostega in zelo zabavnega. Komur so všeč te kombinacije, naj se odloči, ali gre pri tem za popolno neprištevnost ali za polno, zloveščo oblast nad igro. Meni se zdi, da je pri tej zadevi glavni igralec vendarle državljan in da je skrajni čas, da postane gospodar odra, režiser in legitimni lastnik gledališča, namesto da je marioneta. Vsak državljan bi moral začutiti odpor do poniževanja in degradiranja na poslušnega slugo ter gnus do lika, ki z ene strani požre javno poniževanje, medtem ko se na drugi strani zadira na vse tiste, ki jih ima za manj vredne od sebe. Državljan tu ni brez krivde, kajti ne nazadnje je vsakdo s kakšnim dejanjem ali odsotnostjo glasu in odpora dovolil to situacijo.

Če že nič drugega, zdaj je vsaj očitno, kako je zlo nastalo: brez tveganja za lastni denar ali premoženje - v nasprotju z nekaterimi filmskimi delavci, ki so zastavili svoja stanovanja in hiše in še vedno čakajo, da jim minister izplača honorar v skladu s podpisanimi pogodbami - je predsednik vlade s tujim denarjem zasnoval skupino medijskih amaterjev in marginalcev. Pustimo ob strani njihove druge lastnosti, kot tudi dober del produkcije, in se osredotočimo na osnovno, in to je laž. Podjetje je nekaj časa vodil tudi že omenjeni minister. Natančneje povedano, tovarno laži je vodil človek, ki v državi sedaj skrbi za red in zakonitost. Ko jo je vodil, je tovarna proizvedla toliko laži, da te v javnosti niso več notorične, ampak motorične. Cela skupina s stranko vred ne zna več početi nič drugega kot lagati. Vedo, da lažejo, vsi drugi vemo, da lažejo, sama laž je deklasirana, a nihče si več ne upa reči, da gre za laž … Ali če vzamemo primer z začetka članka, tisti, ki govori o "plemenitenju" denarja demografskega sklada, morda laže namerno ali tudi nenamerno, toda v vsakem primeru laže, ker se niti on niti nihče v javnosti ne zna več opreti na razum in preveriti resničnost izrečenega. Uničevanje avtoritete razuma in resničnosti je največji dosežek medijskega projekta proizvajanja laži. Preostane samo to, da se temu podredi vse v naših življenjih in da razočarani nad politiko molče spremljamo, kako zapijajo, zažirajo in v smeti mečejo prihodnost mladih.

Preveč ljudi je obračalo glavo stran, in to kar nekaj let, si zatiskalo nos in preziralo to sodrgo, ki proizvaja pofl in prostaštvo. Zdaj, ko je to postalo sistemska odlika, predlagam prav to: ne namenjati pozornosti, ne registrirati, ne reagirati. V igri so veliko pomembnejše stvari, morda sam obstanek. Treba je pozabiti na vzrok, nastanek, tajne načrte, ki so postali očitni, treba je pozabiti na dosedanjo škodo, v najboljšem primeru je treba arhivirati podatke, da se bodo lahko pozneje, v miru, stvari vrnile v normalo. Edino, kar je treba storiti, je odločno ustaviti tokove denarja, ki na veliko odteka neznano kam, odločno odpraviti nezakonitosti ter tehnično preprečiti vedenje in ravnanje oblasti. To ne bi smela biti neizvedljiva naloga niti za veliko manj številčno opozicijo, saj ji je na voljo pomoč množic.