Kdaj je treba vstati in oditi

Seveda tega ni storil: že v vabilu je napovedal, da so spremembe v medijih nujne. Hkrati prisotni novinarji niso vstali in zapustili te slabo pripravljene razprave, ki je prej spominjala na past za divjad. Tako smo namesto razprave poslušali mimobežne nastope razuzdanih omejencev na eni strani ter glasov razuma na drugi, vrhunec pa je bil nastop ministra za kulturo, ki nas je počastil s "svojim mnenjem", da je program javne televizije slab. Kdo je to potreboval? Tisti, ki so vzdržali to trpinčenje, so lahko le ugotovili, da je vlada poslala nekaj tretjekategornikov, ki so nazorno pokazali, kako se stvarem streže na tržnici, kjer se samo jemlje in nič ne plačuje. Petek mora po seriji kariernih spodrsljajev očitno dobiti tolažilni položaj nekje na področju medijev, drugi konkurirajo za večje kose pogače. Veliko prostaškega govora kot pokritja za veliko krajo in nič več. A niti kraja tu ni kaj posebnega v primerjavi z drugimi krajami, je pa pomembno, da se vanje ne vtika nič podobnega medijem ...

O ravnanju z RTV Slovenija ne gre več izgubljati besed: lahko samo še ukrepamo. "Kako lepo, da branite javne medije," mi je med mojim 24-urnim obiskom v Beogradu dejala prijateljica. Njim to nikoli ne bi padlo na pamet, javni mediji so bili in ostajajo glavna trdnjava oblasti. Ampak v Sloveniji je bilo vseeno malo drugače. Solidarnost z RTV še vedno bolj poganja upanje, manj spomin. Toda prav to je spodbudilo RTV, da se postavi bolj jasno, pogumno in pošteno, in tudi zato je naša solidarnost upravičena. Televizijo grozeče prihodnosti, če pustimo ob strani Nova24TV, ki je samo za najbolj odporne, smo lahko videli med nedavno oddajo Tarča, v kateri je minister Hojs pokazal svojo "superiornost", ki so jo na desnici potem neskončno hvalili: drl se je, vpadal v besedo in nadaljeval z govorjenjem ne oziraje se na voditeljičina opozorila, obtoževal je avtorice prispevkov brez kančka razmisleka in dvoma, mahal s papirji, ki jih ni bral, skratka, obnašal se je kot v kakšnem gostilniškem prepiru. Voditeljica ni našla druge rešitve, kot da je odnehala in sklenila, da se z njim ni mogoče pogovarjati. Lahko pa bi ga tudi nagnala iz studia. Naslednik na Hojsovem direktorskem stolčku pri Nova24TV v svoji oddaji nazorno kaže, kaj nas čaka na "svetli strani prihodnosti medijev", brez raziskovalnih novinark in dostojnih voditeljic: zmerljivke, spakovanje in prazno, prazno, prazno …

Medtem je minister, zadolžen za poljubljanje čevljev poljskih, madžarskih in čeških velikanov misli, ki se niso sposobni soočiti z enim pametnim novinarjem, slovensko sodstvo, upravo in medije znova zatožil EU. Še enkrat je zatrdil, da imamo res težavo z vladavino prava in da zato prosimo in pričakujemo pomoč od zunaj. Na Bledu so bila vprašanja o vladavini prava glavna tarča sovražnih reakcij politikov, ob hkratni nesposobnosti podati kakršnokoli pojasnilo, kar pomeni, da se vlada Slovenije prikazuje lažno. Višegrajska skupina bi se morala takoj odzvati in zavrniti, izvreči malega prevaranta, ki za hrbtom kolaborira z glavnim nasprotnikom skupine - evropskimi institucijami. Najbolj prepričljiva razlaga, da se to ne zgodi - in obenem najbolj žalostna - je, da Slovenija Višegrajske skupine ne zanima na ravni vladne politike in diplomacije, ampak njeni podrejeni in uslužni magnati med prijetnim bivanjem na Bledu sklepajo koristne posle. Najbolj naravnost je to povedal češki predsednik. Na primeru blejskega foruma smo se lahko enkrat za vselej prepričali, da je prvi cilj ekonomska kolonizacija Slovenije, s folkloro svoboščin, kulture in ostanka demokracije pa se bo že opravilo po ustaljeni poti.

Razumeti je treba vse te geste zmedenosti vlade Janeza Janše: na eni strani se zaradi virusa odpirajo sanjske možnosti za uvedbo vseh možnih ukrepov, na drugi pa se nasmihajo evropske milijarde za doslej še ne videni grabež. Le kako naj ne bodo zbegani? Ponuja se jim na primer možnost, da leve stranke, naslednice ZKJ, in vse, kar je kdajkoli pomežiknilo na levo, postavijo izven zakona, da prepovejo zvezde, rdečo barvo, brade, leve pesti, pesmi in petje (če ne gre za Krkovičev opus) in še veliko drugega, da rešijo problem vseh bodočih volitev ..., le da slutijo, da niti tedaj ne bodo mogli povsem mirno spati. In zato je najbolje takoj preiti na preventivno maščevanje. To je kot politični koncept res malo trapasto, toda kaj drugega pričakovati od nelustriranih bivših komunistov nižjega ešalona?

Eni od oprod so še vsi penasti od sovražnih izjav in groženj, druge je proizvajanje po treh velikih in nekaj manjših laži na dan malo utrudilo, tretjim so se zaradi doslednega molčanja zlepila usta: celoten strankarski servis škripa, poleg tega so začeli nekateri prilepljeni že odpadati. Skratka, čas je za živahnejšo akcijo - toda na drugi strani.

To bi lahko pomenilo, da je počitnic konec, natančneje, da je minil čas intenzivnega učenja. Dobra šola so bili protesti, na katerih so bile redno, po področjih in perečih problemih, obravnavane možne rešitve. Vsakič je bil teden posvečen enemu tematskemu kurzu, na katerem se je predavalo in razpravljalo, tudi zasebno, včasih celo samo v glavah udeleženih. Razpored po modulih, šest mesecev, en semester. Petkova univerza je izvajala brezplačno izobraževanje, pritegnila ogromno ljudi, predstavila tehten študijski material, predavanja so bila bogato ilustrirana, študenti so neskončno uživali, nihče ni šprical. In po koncu prvega semestra so na vrsti izpiti. Glavni izpit, učenje ustave, je bil v celoti uspešno opravljen, nihče ni padel, le da so bili nekateri odneseni, kar sicer velja za pohvalo. Z drugimi besedami rečeno, lahko vstanemo in gremo - na izpite, v akcijo. Ulični protesti se nadaljujejo brez predaha, saj lahko ponudijo dragocene in povsem nepričakovane izpitne odgovore. Nihče ni osamljen niti nervozen pri pripravah na izpite.

Zastavlja se vprašanje, kako se znebiti paramedijskega šuma, kako odpraviti šumenje, ki lahko moti proces učenja ter ga v vsakem primeru naredi manj udobnega in prijetnega. Odgovor je v akcijah - izpitih. Ti zahtevajo kritiko kot osnovno vsebino, vendar tudi kot način razlaganja. Če pogledate katerikoli primer paramedijskega šuma, lahko vidite, da nanj ni mogoče odgovoriti z nikakršno kritiko, saj preprosto nima za to potrebne logične niti diskurzivne podlage. Kaj storiti z lažmi, jasnimi napovedmi prevare in kraje? Podložne so le sankcijam: lopovov in lažnivcev ne kritiziramo, ampak jih sankcioniramo. Vstanimo torej in uberimo krajšo pot, pot zakonov, pravil, sankcij. Ko se je protest odvijal pod krošnjami v Argentinskem parku, so bili v vsaki od sedmih skupin podani odlični predlogi novih zakonov in pravil. Ti so zapisani, nekateri so bili na naslednjih protestih na kratko predstavljeni: ta korpus predlogov je treba preveriti na dveh straneh - lokalno, doma, v občini, ter pred parlamentom ali v njem. Na protestih pa ne bi smeli nikoli zamuditi in odpustiti nobene še tako male neumnosti na tem vsesplošnem semnju ničevosti, ki se odvija pred nami. Ne pozabimo, da je z ministrstva za kulturo prišla tudi neposredna grožnja, da je treba cenzurirati ameriške televizijske serije, ker so nekatere med njimi "socialistične"! Vam ni takoj jasno, da so filmi Vojne zvezd izrazito komunistični in partizanski, da je nedopustna satira proti Trumpu, da sta OZN in CNN legli teroristične Antife? Zapomnite si imena! In da bo čas čim prej nastopil, vstanite in pojdite na ulico, redno! Izpiti niso individualni, vsi jih opravljamo!