Spomenka Hribar je bila med intervjujem taka kot vedno: jasna, skromna in plemenita. Nobenega pretiravanja, nobenega poudarjanja lastnih zaslug – čeprav bi morala nastopati med osamosvojitelji, in to na prvem mestu –, kritična do sebe in drugih, iskrena, odmerjena. Tako bi vsi morali predstavljati nedavno preteklost, spoštovati še vedno odprta vprašanja, se začeti zavedati velikih prevar. Spomenka Hribar je dovolj zgodaj zastavila osnovno vprašanje sprave. Cerkev in desnica sta zlorabili humanost zamisli in pod krinko sprave ponudili lažnivo revizijo zgodovine, ki lahko vodi v nova medsebojna iztrebljanja. Spomenka Hribar se je temu dovolj zgodaj uprla. Ničesar si ni vzela zase razen svobodo, da je bila večkrat prva, ki je javnosti razkrila pomembne moralne dileme. Ostaja zgodovinska osebnost, ki je bila vedno pripravljena zastavljati vprašanja tudi sami sebi, priznati napake in zase postavljati merila, ki so jih dosegali le redki. Lep, miren, pomemben intervju, prava dragocenost ob poplavi samohvalnih psihopatov.
Virus nam je dal nekaj, česar oblast nedvomno ni predlagala ali zahtevala – razmišljanje, solidarnost, krepitev zavesti o enakosti, o pravičnosti oziroma nepravičnosti ...
Protesti imajo, ker negujejo humor in veselje, blagodejen terapevtski učinek na mnoge, ki sta jih karantena in kriza spravili v depresijo