“Nič, nič, nič!”

Seveda je bil Smetana najslabši možen minister za kulturo, in to kar dvakrat - taki profesorji ozkih pogledov pač najbolj sovražijo ustvarjalnost. Toda veliko večjo škodo je s svojim izpadom povzročil znanosti - osramotil je ljudi, ki v veliki večini živijo skromno, se posvečajo svojemu delu in gojijo globoko spoštovanje do vsega, kar plemeniti človeškega duha in širi meje znanja. O profesorju Smetani govorim v pretekliku, ker je zagovor, ko mu ni uspelo dobiti niti večine glasov proti interpelaciji, skoraj zagotovo zadnja priložnost za ministrski nastop v javnosti. Vlada je v odhajanju, ne želim ji srečno pot.

Časa za interpelacije več ni, čeprav bi čisto rada videla prepotentnega ministra Logarja pojasnjevati, kako je Janša z žaljenjem Bidna pravzaprav izboljšal odnose z ZDA ter s svojim prostaškim zadiranjem v Evropskem parlamentu okrepil ugled Slovenije v EU in ustvaril odlične pogoje za njeno predsedovanje Svetu EU od julija naprej … Naj spomnim, da je to tisti minister, ki najprej naokrog pošilja sumljiva pisma, jih skriva, nato pa mora kot avtorja navesti vladnega piarovca Urbanijo. In ne, ministrici Kustečeva in Kozlovičeva zame sploh nista žrtvi, ampak predrzni in domišljavi dami, ki ju ni sram kazati, kako poslušni, dobro plačani in globoko brezčutni sta. A tudi tega bo kmalu konec. Minister Smetana ima prav, "Nič, nič, nič!" ne bo ostalo za vsemi njimi, razen odločenosti, da se ne smejo nikoli več pojaviti. Najhujšega leta v kratki zgodovini države ni mogoče kar tako pozabiti. In sporočilo ni namenjeno le vladi, ki bo kmalu bivša, ampak tudi bodoči. Kajti če nas ta prva ne more več z ničemer presenetiti, nas nova - in tega se mora zavedati - lahko razočara že z najmanjšo zgrešeno potezo. Zato me uspeh Sluge in Zorčiča, ki bi lahko bil zelo pomemben, ne vznemirja kaj posebej. Njuna vrnitev bi lahko bila smiselna, šele če se bosta pred tem kakšno leto tiho posvetila lokalni skupnosti, prostovoljnemu delu, solidnim donacijam domovom za starostnike in šolam ter sprehajanju psov iz zavetišča.

Na razvodju je zrak čistejši in redkejši, že ga čutimo v nosnicah. S seboj odnaša celo vonj Pahorjevih losjonov in širi vonjave razcvetelih sadnih dreves in hijacint na gredicah, ki jih obletavajo mestne čebele. Tiste, ki letajo okoli mojih hijacint, živijo na strehi Cankarjevega doma. Slavček pa, ki se je prejšnjo noč oglasil prvič letos, ima sezonsko rezidenco nekje med parlamentom in narodnim muzejem. Pomembno je, da to pomnim in da vem, koga je najbolj prizadelo to leto pomorov in pogromov: najprej mesta, predvsem Ljubljano. Ljubljano zaradi števila volivcev, druga mesta zaradi poguma volivcev. Sovraštvo do mest se mi zdi s stališča te vlade logično, še posebej očitno v času, ko so se vasi in mesta zbližali in se imeli bolj radi kot kdajkoli prej, se res začeli ceniti, neposredno komunicirati in biti drug za drugega koristni. Sovraštvo do njih kot uspešnega novega para je moralo še posebno prevevati lažne meščane in lažne vaščane, ljudi, ki jih prepoznamo kot provincialce, ljudi, ki ne premorejo niti mestnega rafinmaja niti vaške neposrednosti, a zato hočejo imeti vse. Lockdown na primer prizadene predvsem mestne prebivalce. Tudi policijska ura prizadene predvsem mestne prebivalce. Prepoved potovanja iz Slovenije za "južnjake" prizadene samo mestne, primestne in najrevnejše prebivalce. In nobeden od teh ukrepov ne izhaja logično iz zakona o nalezljivih boleznih, obenem pa so iz lockdowna izvzeti delavci za tekočim trakom in drugi delavci, ki svojega dela ne morejo opravljati na računalniku. In vendar lockdown pomeni predvsem ustavitev teh dejavnosti, preverjeno najbolj nevarnih za širjenje okužb. Toda to je večina prebivalcev doumela in povedala že ničkolikokrat. Zdaj se samo še spogledamo, ko slišimo in gledamo novice, v katerikoli obliki. Nekateri pa so očitno že v takem stanju, da pridejo pred parlament z vklopljeno motorno žago. Simbolično gledano, se je upor začel s sprehodom čudovite borderske ovčarke, ki je na hrbtu nosila napis, opomin vladi. Konec očitno zaznamuje zbegani pes, morda prestopnikov, pred parlamentom …

Konec neke sprevržene politike je hotela zaznamovati SAZU. Akademija je v osnovi skupek najrazličnejših mišljenj z najrazličnejših področij in od nje ne pričakujemo univerzalnega moralnega poduka, ampak trenutno vrhunsko spoznanje o neki konkretni zadevi. In vendar se dejstvo, da obstaja v Sloveniji resen znanstveni opus o drugi svetovni vojni, v katerem ima priznavanje zaslug NOB neprimerno večjo težo kot negiranje le-teh in kriminalizacija socialne revolucije, nekako ni prebilo in dobili smo nasvet modrecev, ki naj bi bil uravnotežen in dokončen. Zahteva, ki jo je pred več kot tridesetimi leti podala Spomenka Hribar, da se v spomin vpiše zločin, je bila odlično izhodišče in veliko bolje bi bilo, če bi namesto takojšnje politične instrumentalizacije in hiperbolizacije sprotnih podatkov počakali na zanesljive študije na podlagi preverjenih pričevanj in potrjene identitete žrtev v medvojnih in povojnih grobiščih, seveda ob odličnem poznavanju in razumevanju vsakokratnega zgodovinskega in družbenega konteksta. Že zaradi tega očitnega razkoraka stvar ne more biti dokončna. Vprašanje je tudi, kaj ostane od tako samoumevno uporabljenega pojma revolucionarnega nasilja, ko enkrat odmislimo kaznovanje izdaje in kolaboracije pa seveda kaznovanje zaradi odrekanja pomoči (etično upravičeni) borbi proti okupaciji. Ostane, a vsako nasilje ni revolucionarno nasilje in vojna, tudi osvobodilna, je domena nasilja. Kakšen moralni smisel ima izenačevanje borcev za svobodo in borcev proti borcem za svobodo? In kje je primerjava z divjaštvom in surovostjo, ki so jima bili v Evropi po vojni množično izpostavljeni poraženci, in to v državah z večinoma ohranjeno sodno strukturo in še delujočim državnim aparatom? Odločno moralno stališče bi bila nedvoumna obsodba političnih zlorab medvojnih in povojnih zločinov. Kajti državljani niso niti malo "razklani" zaradi grozot, ampak zaradi politike nenehnega medsebojnega obtoževanja in arbitrarnega prenašanja starih krivic na trenutnega političnega nasprotnika. To je končni dokaz o nespoštovanju do žrtev zločinov, ob katerem pa SAZU molči. Toda izjava vsaj vsebuje željo, da bi se neko nevzdržno stanje končalo. In če smo že pri željah, kako je mogoče, da se SAZU ne odzove na poniževanje znanosti in odkrito uničevanje kulture s strani ministra Smetane? Mar ni na smrt užalil vseh svojih kolegov, zlasti tistih v SAZU?

Priznam, stališče SAZU spada v čas miru, z vsemi mogočimi vprašanji in posledično debatami, že zaradi tega, ker odpira možnosti za veliko resnejše znanstvene raziskave in umetniške interpretacije. Pravi pomen je v možnem koncu neke izrazito vojne politike, v okviru katere še nesrečnemu virusnemu beljakovinskemu delcu pravijo sovražnik, boju za ohranitev življenj pa vojna, ki je njegovo nasprotje. Janez Janša je izkoristil vse možnosti, da v tej vojni iztrebi svoje sovražnike in vzpostavi razlikovanje med manj in bolj pomembnimi državljani. In ni zmagal.