To ni novica

Gre za praznike. Poročanje o veliki noči, o njenem pomenu, občutjih vernikov, običajih in obredju je bilo letos prilagojeno pravilom v času epidemije: velika noč je časovno sovpadla s tretjim valom, ki utegne biti najhujši. Vse, kar zadeva praznike, regularne ali kot zdaj drugačne, je nedvomno novica. Toda letos nam je javna televizija nenehno ponujala nekaj, kar ne more biti novica: denimo, da je Jezus vstal iz groba. Da katoliki po vsem svetu slavijo Jezusovo vstajenje, je novica. Da je vstal od mrtvih, ponavljam, ni novica. Te razlike ne smemo spregledati. Že zato, ker bi bilo potem nekoliko nerodno 2. maja objaviti, da je ponovno vstal od mrtvih, tokrat za pravoslavce. Sprememba v jeziku na RTV SLO gre z roko v roki z nastopi in priložnostnimi pojasnili cerkvenih dostojanstvenikov v informativnem programu (Odmevi). Z njihovega stališča je seveda razumljivo, da o Jezusovem vstajenju govorijo kot o novici. Toda zakaj bi v informativni oddaji dali cerkveni osebnosti čas za razlago osnov vere (katehezo), v tem primeru celo neprimerno več časa kot vsem drugim? Vera je resnica za Cerkev, ne pa tudi za javne medije, šole in celotno civilno družbo. Ločenost Cerkve od države je zapisana v ustavi, in če je dobro imeti to načelo ves čas v mislih, ni niti malo dobro, če moramo ves čas opozarjati, da je kršeno. Spremembo in očiten razmah dobrikanja Cerkvi vidimo tudi v primeru vernikov, ki so se nezakonito zbrali pri velikonočni maši: policija se je odzvala, toda kršitelji so jo odnesli samo z opozorilom. Zakaj, če drugi prejemajo pozive za sodišče in denarne kazni že na podlagi fotografij, če jih aretirajo in vlačijo po tleh, ker sedijo in na glas berejo ustavo, če jih zapisujejo in kaznujejo, ker imajo na sebi nek pisni dokaz razmišljanja? Zakaj je vera dopustna, razmišljanje pa nedopustno? Sam minister Hojs je takoj pojasnil razliko in potožil, da komunisti ovajajo katolike, medtem ko tisti drugi, naši največji sovražniki, mirno molijo v džamijah. Če bi to izjavo označili za norost, bi bil to kompliment zanjo. Kajti ovadba je po Hojsu dobra in policija se mora nanjo odzvati, celo ko jo podajo komunisti. Državljani, zapomnite si in storite enako, ovajajte komuniste in muslimane, kakor hitro dobite priložnost! Na primer, ko se bo 11. maja začel ramadan: morda bo policija vdirala v stanovanja in hiše ter preverjala, ali praznovalci spoštujejo vse veljavne prepovedi … Še pred tem bodo morda mobilizirali vso policijo in vojsko, pa še spontane prostovoljce, da bodo po državi lovili častilce praznika dela. Ne bi se čudila, če bi policija pred 1. majem na spletu objavila obrazec za ovajanje. Morda bo začela kaznovati tiste, ki ne ovajajo? Tudi Hojsova izjava ni novica, je pa simptom bolezni v terminalni fazi, ki grozi, da bo uničila družbo. Cerkvi je, kot kaže, za to malo mar.

Kako bi lahko bila videti prisotnost Cerkve in njenih predstavnikov v medijih in v našem vsakdanu, razkriva intervju Ksenje Horvat s škofom dr. Jožetom Marketzom na RTV SLO. Namesto pridiganja in kateheze smo dobili njegovo pojasnilo o posvečenosti veri, prepričali smo se lahko o njegovi skromnosti, skrbi za zapuščene in najrevnejše ter predvsem veselju do življenja in prepričanju, da lahko vsak od nas nekomu pomaga. To je danes zelo pomembna novica.

Uničevanje družbe ni pretiran izraz: protiustavno omogočanje uničevanja vode, spodmikanje tal pod nogami, lopovske radosti – kaj nam zagotavlja, da to ne bo trajalo dalj časa, veliko dlje od epidemije? Državni svet, ki bi moral biti prepreka ravno za take postopke, je ravnal kot pokorni sluga, že pred časom preurejen in prodan, tako kot zdaj večina institucij. Mar ne bi bilo logično, da se prav Cerkev – tako kot v nekih drugih zgodovinskih situacijah, zdaj postavi v bran življenju, namesto da se izgublja in javno sramoti z zmotnimi razlagami o prisotnosti fetusov v cepivu? Kje so borbeni frančiškani, da bi zaščitili vode, polja, ptice, trpinčene živali? Kje so zgovorni dominikanci, da bi zaprli usta politikom, ki govorijo neumnosti? Kje so jezuiti s svojo spretnostjo argumentiranja? Kje so karmeličanke, da bi pomagale v domovih za starostnike? Kateri domači škof je dal na razpolago vrt svoje rezidence, da bi na njem naselili brezdomce? Omenjam najvplivnejšo cerkev, čeprav so tukaj tudi druge …

Takih novic, kot kaže, še dolgo ne bo. Nekdo je na facebooku nedavno zapisal, da ima dovolj podpisovanja peticij, zahtev, protestov, ki jim nihče ne posveča pozornosti, nanje ne odgovarja in zanje ne prevzema nobene odgovornosti. Vsi bi morali globoko občutiti iskrenost in obup ob tej izjavi. Toda nanjo je treba odgovoriti. Prvič, ostati je treba na strani pismenosti. Drugič, javne medije je treba spomniti, da so to novice. Javni mediji ob vsem prilizovanju Cerkvi vse manj in vse redkeje objavljajo te izraze volje državljanov in so zelo daleč od tega, da bi jih podpirali in promovirali. In tretjič, s pisnimi izrazi volje državljanov se kolikor toliko učinkovito zoperstavljamo tvitomaniji, javnemu blebetanju, nedotakljivosti lopovske združbe, peklenemu načrtu, ki prihaja z njimi, zdaj že z velikimi koraki. Represija današnje vlade ima učinke, ki so očitni, mogoče jih je kvantificirati, dokumentirati in dokazati pred vsakim sodiščem javnosti in zgodovine: osnovni trik vsake diktature, iracionalno in masivno denarno kaznovanje, je izveden tako dosledno, da je množični protest preprosto bankrotiral. Podpisujemo, ker je to še edino, kar nam je preostalo. Podpisujemo, ker smo sebično delegirali pogumne posameznike, da protestirajo za nas! S peticijami zagotovo ne bomo zrušili te oblasti, z referendumi pa morda, če jih ne bodo prepovedali. In v resnici smo sami krivi. Kaj se je zgodilo z napovedanim ropotanjem z lonci in ponvami? Ljudje se bojijo ovadb in kazni, bojijo se biti novica. Praznina je bila izrabljena za to, da se brez težav kot novica prodajajo čudesa in norosti vladajočih. To bi lahko poimenovali teokleptokratija.

Na veliki petek je skupina pogumnih pred parlamentom ponudila primer dobre prakse. Če so policisti povsod, se je treba pač nekako prikrasti. Spomenik odhajajoči vladi s citatom Kacina in sporočilom ulice se je prikradel pred parlament in se postavil tja, kjer bi lahko (oziroma bo, če bomo to dovolili) sicer stal spomenik Vodji, ki je ukinil parlament. Policisti so bili prisiljeni ukrepati in so spomenik prevrnili, pri čemer so v njem odkrili osebi z maskama subjektov in objektov bodočih spomenikov, Janše in Hojsa. S tem so Jaša, Brane in Sanja policijo navedli in prisilili, da stori prav to, kar so hoteli, da stori. Mar ni skrajni čas, da se po tej akciji protestom ponovno priključijo tisoči tistih, ki so se v nekem trenutku utrudili in ustrašili? Policisti so lahko, kot so dokazali pogumni posamezniki, naša sreča na vrvici. Vodja in njegovi niso nič več kot palčki v škatli. Državni svet je nekoristna plastična embalaža, ki jo je treba reciklirati, parlament je kinder jajček, votel, vendar sladek, ko ga odvijemo in pojemo, igračka pa je namenjena vsem. Sprememba je lahka in povrhu vsega še sladka, pa čeprav je kratkotrajna. Naj grmi in naj sneži, naj pljuskajo kazni po 400 evrov, naj jih izrečejo čim več, naj se upravni organi zadušijo v njih. Eden od načinov odpora je tudi, da jih nehamo plačevati. Saj ni mogoče, da smo na to pozabili in da nas je še strah.