S tem Janša ni le jasno pokazal, da ga zanima, kateri deli njemu naklonjenega in kateri deli njemu nenaklonjenega prebivalstva se cepijo, ampak tudi, da kot nevprašljivi in avtoritarni predsednik vlade nedvomno vpliva na to. "Njegovih" je, kot je to lepo pojasnil v parlamentu, 30 odstotkov tega prebivalstva, in to mu menda daje pravico odločati o tem, kdo naj ima večjo možnost za preživetje. In zdaj se je izkazalo, da je daleč najmanj cepljenih ljudi v skupini med šestdeset in petinsedemdeset let. To so pretežno upokojenci, pretežno tisti, ki se jim ni več treba bati vladne kadrovske politike ali sploh česarkoli, kar prihaja od trenutne oblasti. Med njimi so glavni Janševi kritiki, saj pišejo in govorijo, njihov glas pa ima zaradi vsega, kar so v življenju dosegli, neko težo. Poleg tega mnogi med njimi Janšo odlično poznajo, poznajo njegovo vedenje, njegovo preteklost, njegov realni domet in še posebno njegovo diagnozo. Je zato med njimi tako malo cepljenih?
In tako Jelko Kacin kot človek, zadolžen za cepljenje v državi, napada župana Kočevja, ki cepljenje uspešno izvaja v svoji občini: domišljija povprečnega državljana se preprosto ne more kosati z realnimi dejanji nevarnih tipov na oblasti. To, da bi minister za okolje uzakonil onesnaževanje voda, je škandal številka dve na dolgem seznamu, kjer na prvem mestu kraljuje slabo obvladovanje epidemije, nekje na koncu pa v plitvem blatu poteka mala vojna za tiskovno agencijo. Državna (STA) ali nacionalna (NTA)?
Neizprosna akcija za uničenje STA, ki je očitno ne more obrzdati niti evropska komisija, vključuje tudi ustanovitev groteskne NTA: če se stvari zaostrijo, je to pač zasebna ustanova in jo je mogoče malce poriniti na stran ali zamrzniti, če pa bo z uničenjem STA pot odprta, bo že na voljo prava alternativa, nacionalna tiskovna agencija, ki bo v celoti Janševa in dostojna druge republike. No, zgodilo se je prvo, glavni in odgovorni urednik ni vzdržal niti teden dni (kar je v njegovem primeru pravzaprav veliko) in je med intervjujem z zares zloglasnim kanadskim rasistom in supremacistom NTA predstavil kot fašistični medij. Prve podgane so takoj zapustile preluknjani čoln, glavni in odgovorni pa se je poskušal izmazati s sklicevanjem na sarkazem. Vsi, ki smo videli posnetek, se težko spomnimo česarkoli sarkastičnega: intervjuvani je to dojel kot informacijo, morda hvalisanje, v vsakem primeru je ostal mrtvo hladen in resen, tako kot glavni in odgovorni. Ta recept je bil že uporabljen, ko je Jože Biščak, serijski soavtor pisem evropskim institucijam in medijem (skupaj z Vinkom Vasletom), rasistični tekst v Demokraciji tolmačil kot "gloso", in to "satirično". Seveda to ni bila nikakršna glosa, sploh ne satirična, in je bila na srečo posredovana sodišču. Prvi omenjeni glavni urednik, torej tisti, ki je sam izjavil, da je njegov medij fašističen, bo imel nekoliko težjo nalogo, in tudi njemu bržkone visi sodišče nad glavo. Zato je tudi posegel po nekoliko težjem literarnem kalibru: njegova izjava naj ne bi bila satira, ampak sarkazem - črni, težki humor, močnejši od ironije, razjedajoč … Ker mi ni do smeha, ne bom nadaljevala. Jože Biščak se je branil z infantilno izjavo, opravičilo Aleša Ernecla je le še bolj topoglavo, kar pa je pričakovano za nekoga, ki prodaja bodije za dojenčke z domoljubnimi verzi ter gumbki na spodnjem delu. Pustimo torej "sarkasta" in fašista, da tuli "Sramooota!" po vzoru še enega medijskega direktorja in prodajalca na drobno Borisa Tomašiča.
Veliko pomembnejši je notranji razpad, ki ga jasno nakazujejo ti znaki. Janša je okoli sebe zbral ljudi, ki vsak dan naredijo kak škandal, mi pa zaradi njihove pogostosti nismo več sposobni kartirati obrisov te škandalozne oblasti. Trojica, ki sem jo omenila, so glavni uredniki/direktorji treh glavnih medijev, s katerimi bi rad Janša izpodrinil druge medije v državi. Pri tem se poslužuje denarja oziroma korupcije, laži, administrativnega in psihičnega nasilja. Vsi trije bedni tipi nimajo druge izbire, kakor da brezpogojno sprejmejo svoje privilegije ter se, dokler jim je to omogočeno, vlečejo skozi blato in smeti. Zdaj se znotraj potujočega cirkusa janšizma prvič soočamo s tako grozo, da pred njo bežijo tudi janšisti! Ali bo vodja incident, ki pomeni globoko razpoko, preprosto premolčal, ali bo dotičnega glavnega urednika odstranil kot muho z vetrobranskega stekla, ali pa ga bo pustil, da se muči in se zagovarja s sarkazmom?
Janša je okoli sebe zbral ljudi, ki vsak dan naredijo kak škandal, mi pa zaradi njihove pogostosti nismo več sposobni kartirati obrisov te škandalozne oblasti
Pravzaprav je popolnoma vseeno. Razpoka ostaja: Janša in SDS sta doslej nonšalantno preskočila vse neumnosti in zla, ki sta jih zagrešila. Tokrat tak skok ni mogoč, razpoka je prevelika. Skratka, ni trenutek, da bi zavidali Simonitiju …
Primer z objavo fašističnega medija bo nedvomno prišel do evropskih institucij, morda bo kdo v tem celo videl Janševo potezo, ki bi jo on zdaj nedvomno rad prikril. Tisto, kar je za tukajšnje prebivalce fascinantno, moralo pa bi nam biti v svoji preproščini in dokajšnji neumnosti zgolj očitno, je gonja, ki jo vodijo vsi okoli SDS in njenega vodje proti domačim informatorjem evropskih institucij. V stiski so, ker jih ne znajo niti prešteti, kaj šele, da bi jih identificirali in nato zoper njih uporabili utečene postopke pravih fašističnih medijev. Zato so tarča napadov nenehno in vedno znova isti ljudje: enkrat bi morali Janševe medije tožiti že samo zato, ker jim cefrajo živce. Janšev medijski center in njegovi prodajalci na drobno tu ob strastnem obmetavanju z blatom ne pozabijo omeniti legendarne številke 571 podpisnikov slavne peticije. Tako majhna država, pa tako velika številka! Že to zadostuje, da zazvonijo vsi alarmi za zaščito novinarjev, pa se je zgodilo že zdavnaj. Priznajmo, ni ravno veliko možnosti, da bi s trditvami, kako ob tolikih javnih sovražnikih obstajajo še skriti in nevidni, kako razen vodje vsi lažejo, kako sicer v državi vlada neverjetna svoboda, a da so vsi levi fašisti pridobili zaupanje in podporo v Evropskem parlamentu in drugih institucijah: tista druga stran bo pač delovala precej bolj simpatično. Kako je mogoče, da Janša in njegovi tako strašno podcenjujejo intelektualne sposobnosti sveta zunaj Slovenije? Kako je mogoče, da verjamejo, da je arogantnost vsem blizu, laž sprejemljiva, avtoritarnost razumljiva? Če se doma vsak dan soočajo z dokazi, da so jih ljudje spregledali, kako lahko potem pričakujejo, da bo zunaj države drugače? Če Janša laže o znanju tujih jezikov tožilcev, ki čakata na njegovo milost, zakaj ne bi lagal glede milijona odmerkov cepiv, za katere je prikrajšal ljudstvo na vrhuncu drugega vala epidemije? In končno, zakaj se pritožujejo, če nekdo drug odkrije resnico, ko je vendar resnica njihov najvišji cilj? To je seveda sarkazem in bralci ste ga zagotovo prepoznali.
Notranji razpad, ki ga napoveduje množenje sarkazmov in sarkastov, bi moral pomeniti spodbudo, da damo vse od sebe, predvsem za ohranitev ugleda države, pa da tisti, ki se jim predstavimo, ob tem ne pomislijo takoj na Janšo. To je mogoče doseči samo tako, da pravočasno preprečimo, da država dobi še globlji pečat današnje vlade, vladajoče stranke in Janše. Ta pečat bo vtisnjen na našo kožo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
