/ PETEK, 21. AVGUST
Imam neverjetno srečo, da opravljam delo, ki ni služba, ampak užitek. Obožujem "moj" Folkart. Ves ta odpiljeni svet in njegovo barvitost. In danes je prvi dan Festivala Lent, kar je za vse nas ogromen zalogaj v tej virusni shizofreniji. V začetku marca, ko je po nas vsekal ta mali vrag iz Kitajske, si niti predstavljali nismo, kaj nas čaka. Vse nas. Vsak ima svojo zgodbo, vsak svoj razlog, zakaj je popenil ali pa ostal miren. Sama sem se borila s tesnobo, z dvomi, po drugi strani pa mi je vsaka pozitivna novičica vlivala optimizem. Najtežje je bilo sprejeti dejstvo, da ne bom mogla objeti svoje hčerke, ki že pet let živi v Kanadi, tam v gorah British Columbije, med medvedi. Dve leti se že nisva videli, pa se še tretje ne bova. Vendar sem bila prva, ki ji je odsvetovala za letošnji september načrtovan polet v Evropo. Preveč tvegano – kaj pa, če ne bi mogla nazaj? In zdaj vidim, da sem ravnala prav. Saj je sin dovolj blizu, čeprav tudi on dela v tujini, da me objame in mi lahko vsaka dva meseca odnese desetkilski žakelj hrane za dve mačji gospodični v stanovanje, ker ni dvigala. Pa ne, nočem več niti omenjati korone, izolacije, karantene. Zgodbe ljudi me pretresejo, se me dotaknejo do te mere, da jih ne morem potlačiti dovolj globoko, v petne žile. Zato se na glavo mečem v delo, sploh zdaj, ko narodnodomci delamo ta naš Festival Lent.
Obsedno stanje. Toliko težje je zaradi vseh teh ukrepov, pa vlog na NIJZ, pa razdalje, takšne in drugačne, pa hektolitrov razkužil, pa mask … maske! (Zdaj imajo nekateri kar dvojne.) Kot tisto o ledeni gori; ven štrli manjši del. Enako je z organizacijo dogodkov, sploh tako obširnih, kot je naš festival. Pa saj to velja za vse naše prireditve, skozi leto jih je ogromno. Kdor želi, in ne sodi zgolj površinsko, razume. Festival pa je brzinska oblika teka na dolge proge. Ogromno delo. Tona opravil, pa ne sme manjkati niti gram, ker se vse sesuje. Rutina, dolga 28 let, pomaga le toliko, da ohraniš mirne živce. Želodec pa trepeta. Bo vse v redu? Seveda bo. Ker veš, da ko bo kriza, bo naša ekipa še bolj stopila skupaj.
/ SOBOTA, 22. AVGUST
Pisarna. Včerajšnji festivalski ognjeni krst je mimo. Tesno nam je bilo. Le kako bo vse potekalo? Ljudje niso najbolj navdušeni nad nošenjem mask, nad strogo odmerjeno razmaknjenimi stoli, ni bližine … Pa v kakšnem svetu mi to živimo? V takšnem, ki pada s tečajev. Vendar so drugi postavili pravila, ki jih moramo mi kot prireditelji ubogati. In posledično tudi naši zvesti obiskovalci. Si lahko predstavljate občutek, ko po mesecih garanja dobiš pozitivne odzive? Nasmeh obiskovalca, ki je srečen, da se ponovno vsaj nekaj dogaja? In Festival Lent ni kar nekaj. Če ne bi tega verjeli, bi ga že nehali delati. In Folkart …? Tisti naš mariborski, ki mu priznavajo svetovni pečat ne le dobri prijatelji, ampak tudi malo manj dobri prijatelji. Živ je in miga. Čeprav danes na trnih čakam, kaj bodo rekli Čehi, ki so pred tednom dni "porumeneli". Pa zakaj ravno zdaj?
/ NEDELJA, 23. AVGUST
Pisarna. Kaj je že to - dela prost dan? Naš Narodni dom vrvi, glasni smo kot na tržnici, ampak takšni smo in takšne nas imam rada. Jutranja kava s sodelavci, smeh, krohot, pa spet resni obrazi, neprepoznavni pod težo odgovornosti in utrujenosti. Potem pa akcija. S strahom zaženem tole kišto na svoji mizi … mail iz Češke! Želodec se skrči, novica pa porazna. Češka skupina iz Kyjova si je res želela priti, končno en festival. Pred kratkim pa je njihova država "porumenela" in pripravljeni so bili izpolniti vse zahteve, samo, da bi lahko prišli.
Vendar je vmes birokracija pometla z upanjem, saj je razlika urejati vse to papirovje za tri ljudi kot pa za trideset. Zdaj pa naj samo še Madžari odpovejo in sem pečena. No, vsaj do te pozne nedeljske noči še niso.
/ PONEDELJEK, 24. AVGUST
Ha, danes pa bo, kar bo. Madžari so sicer poslali mail, da jih pride šest manj, vendar vseeno dovolj velika zasedba. Ufffff, vsaj ene tujce bom imela! Z vseh strani slišim, kako je letos Folkart okrnjen. Hja, saj je res, vendar sama vidim predvsem čudež, da smo se ga sploh lotili. Pa to, da se je odzvalo vsaj toliko skupin, kot se jih je. Ko se je že aprila in maja skoraj vsa svetovna folklorna srenja odločila, da ne bo izvajala festivalov, in smo vodili videokonference s predstavniki evropskih festivalov in šefi skupin z vsega sveta, so mnogi rekli: "Alenka, ti pa si upaš." Ups – cmok v grlu in kepa v želodcu. Nešteto dvomov, celo stiska. Velikokrat ponoči nisem mogla spati in gruntala "kaj pa če, kako in kaj, če ne?" Zdaj pa imam tri slovenske skupine v roki in eno madžarsko na strehi. In ob štirih popoldan klic. "Helouu … we are here. Lu-blaks-aa … what?" No, saj se tudi meni, kljub znanju nekaj tujih jezikov, pri madžarščini lomi jezik; mirno lahko rečem, da seveda pojma nimam. Zato zelo razumem, da jim izgovarjava ulice "Ljubljanska" predstavlja veliko težavo. Pa kaj potem, tukaj so!
/ TOREK, 25. AVGUST
Joooj, ti moji sodelavci. Vsak, ki ima tri sekunde časa, pogleda v mojo pisarno in reče: "Čuj, Lenča, te lahko nekaj vprašam?" Seveda, saj sem že pregovorno zelo ustrežljiv primerek. "Kaj Čehov res ne bo?" In tako ves čas, odkar sem raztrobila, da jih ne bo."Kaj pa Čehi, pridejo?" Eh.
Dan otvoritve 32. Folkarta. Dirkam naokoli kot kura, povsod me je polno, ampak … ni kot prejšnja leta, pa še kako čutim, da ni. Potem pa se spet zalaufa moj (včasih malo naiven?) optimizem in hvaležna sem za to, kar nam je vsem lentovcem uspelo spraviti skupaj. Vstopnice za praktično vsa prizorišča so pošle v rekordnem času (jasno, skrčena, kot so), odzivi ljudi so pozitivni, hvaležni. Vsi smo željni kulture, umetnosti in druženja, tiste energije, ki združuje ljudi. Kljub maskam. Pa si mislim, saj se svet ne more ustaviti – se mar motim?
Niti slučajno. Globoko verjamem, da bomo ponovno normalno zaživeli. Na takšen ali drugačen način. In že hitim v dvorano Union, kjer so moji pridni sodelavci že pripravili vse potrebno za začetek 32. Folkarta. Tam pa … dvorana ni nabito polna, so pa vsi postavljeni stoli (ja, ja, ukrepi) zasedeni. In ko zazvenijo prvi takti glasbe, ko začutim stisk roke sodelavcev, privrejo solze. Olajšanja.
/ SREDA, 26. AVGUSTA
Danes smo folkartovci razgrajali po mestu. Malo na Glavnem trgu, malo na Štuklju. Postavljena prizorišča z natančno določenim številom stolov, ograje, redarji, maske in sonce. Kljub vročini polno zasedeno prizorišče, sosednji lokali vsi polni. Razdalja. Ampak ne za folkloriste, ki so naredili tako štimungo, da so obrazi kar žareli. Še zadnji letošnji folklorni nastop v mestu in odkrevsam nazaj v pisarno. Tam pa gužva, saj je v prvem nadstropju, v tajništvu, naš center za – vse. Logistični center, spovednica, zatočišče pred viharji, drugič pa spet epicenter delovnega potresa. Spijem še ledeno kavo od zjutraj in tuhtam, če bi pa le šla končno malo po Lentu? Eh, spat grem.
/ ČETRTEK, 27. AVGUST
Zgodaj, ko se komaj sestavljam po kosih, mi misel objame vse moje prijatelje. Tiste, ki dobro vedo, kako fejst moji so, že tisočkrat dokazano. Občutek pogrešanja je močan, boleč. Ampak delo kliče. Zjutraj so odšli Madžari. Niti nimajo tako dolge poti do doma, šest ur z busom. Spomnim se Burjatov, ki so se iz mesta Ulan-Ude k nam vozili osem dni. Osem! Še manj pa bi lahko pozabila letošnji februar, ko sem imela že potrjene evropske turneje skupin s Šrilanke, iz Južne Koreje, Brazilije, z Nove Zelandije. Kdo? Jaaa, Maori! Huh, kako so ljudje drveli na Glavni oder, ko so deset let nazaj Maori izvajali svoj haka ples. Ka Mate! Ka Mate! In so mi julija pisali, da bodo spet prišli, zagotovo.
Samo ne letos.
Folkart bo ponovno svetovljanski, in to dobesedno na našem, domačem dvorišču. Tujci pravijo, da smo Mariborčani na zelo pravi strani pravega brega.
Takšne nas vidijo. Svet, ki že 32 let zapored pride k nam, govori le najlepše o našem mestu in o nas. Zakaj mu ne bi verjeli? In prepričana sem, da bomo spet videli ta svet v našem mestu, ki je toplo, prijetno, čudovito.
Ker ga takšnega naredimo mi, Mariborčani.
