/ PETEK, 31. JULIJ
Danes je bil zame prav poseben dan. Našemu zdravniku se je le zdelo potrebno, da grem na urgenco in mi slikajo gleženj, čeprav sva bili z Julko skoraj prepričani, da ni zloma. Pa se je potem izkazalo, da je res počena kost, in sem lahko samo hvaležna, da me je poslal tja. Sploh pa je bilo vse skupaj prav zanimivo. Prvič v življenju sem dobila mavec, in sicer škorenj oziroma longeto na desni nogi, z naročilom, da en mesec ne smem stopiti na desno nogo. Vsi tam so bili zelo prijazni, tako da mi je urgenca ostala v najlepšem spominu. Nikoli doslej še nisem bila na urgenci zaradi svojih težav. Poleg tega sem se šele drugič v življenju peljala z rešilnim avtomobilom. Vse to pri šestinsedemdesetih letih.
Pri tem mi je spomin nehote uhajal na mojo prvo vožnjo z rešilcem, ko smo leta 1976 z avionom peljali skupino invalidov v Rim. Spremljala sem jih kot zdravnica, in ko smo bili na Monte Cassinu, je eden od invalidov padel z invalidskega vozička in si zlomil nogo. Peljali smo ga na rentgen v Cassino, nato pa z rešilcem v Rim.
Na poti smo naleteli na hudo prometno nesrečo in smo enega od poškodovanih naložili v našega rešilca in ga odpeljali v bližnjo bolnišnico. Še zdaj se včasih sprašujem, ali je preživel.
/ SOBOTA, 1. AVGUST
Da bodo bralci mojega dnevnika bolje razumeli, zakaj je ta teden zame prav poseben, moram poseči malo nazaj in povedati, kaj se je zgodilo v sredo in četrtek. Že sedem let živim v domu sv. Jožefa v Celju. V sredo je bil god sv. Marte, kar je za nas prav poseben praznik. Kosilo smo imeli v atriju, morda smo malo več pojedli in popili. In ko sem šla potem v sobi na stranišče, se je zgodilo. Padla sem in si poškodovala desni gleženj. Vstati nisem mogla več in naenkrat sem postala odvisna od tuje pomoči. Res je, da živim z multiplo sklerozo že od leta 1963, ampak z boleznijo sem se navadila živeti in ob vsej pomoči, tudi ob električnem vozičku, se počutim kar v redu. Zdaj pa sem naenkrat postala odvisna od tuje pomoči. Prvič v življenju sem morala začeti uporabljati plenice. Doslej sem poslušala samo zgodbe o tem, predvsem stokanje. Zase moram reči, da sem hvaležna tudi za plenice. Če jih ne bi bilo, bi bilo veliko slabše. Ugotavljam, da sem lahko hvaležna tudi za to, da sem lahko toliko let tako dobro preživela s svojo multiplo sklerozo. Ni tako samoumevno.
/ NEDELJA, 2. AVGUST
Zunaj je vroče, temperatura je čisto poletna, in ob taki vročini ni niti malo prijetno biti v postelji. K sreči me vsak dan dajo na voziček in tako lahko potem preživim ves dan. To mi sploh ni težko. Najteže mi je pri prestavljanju s postelje na voziček, ker se ne morem normalno opreti na noge in moram zaupati tistemu, ki me prestavlja. No, doslej se je vedno vse srečno končalo. Ampak moj strah kljub temu ostaja.
Mnogi zdaj že vedo, da od septembra 2019 vsak dan napišem kratek prispevek na facebooku. Tega medija sem se zelo dolgo otepala, potem pa me je eden od tukajšnjih zaposlenih le pregovoril, da sem začela pisati. Še zdaj sem mu neizmerno hvaležna za to. Sploh se nisem zavedala, da bo to zame nek čisto nov stik z ljudmi.
V začetku so bili na FB predvsem mladi ljudje, zdaj pa so največ ljudje v zrelih letih in tudi nekateri starejši. Ljudje kar radi berejo, tudi komentirajo in to je zame vedno zanimivo. Mnogi mi pošiljajo prošnje za FB-prijateljstvo, vendar jih lahko sprejmem šele, ko kakšen "odpade", ker jih imam že 5000. Napišem kakšnih deset do petnajst vrstic in skušam v tem kratkem tekstu čim več povedati. Teme jemljem iz čisto vsakdanjega življenja in jih ne zmanjka. Včasih pa vzamem kakšno tematiko iz komentarjev. Pisanje mi je v veliko veselje; v petek sem si priskrbela prenosni računalnik, da lahko pišem tudi v postelji, če je treba.
