/ PETEK, 14. AVGUST
Letos prvič v 21 letih, odkar delam pri festivalu Mladi levi, oddajam katalog v oblikovanje tako pozno. Zbudim se zgodaj in hitro vnesem še zadnje spremembe - po tiskovni konferenci sta zaradi novih ukrepov odpadli še dve predstavi - in ga pošljem oblikovalki Tanji. Tanja dela z nami že od drugega festivala in je mnogo več kot oblikovalka - je umetnica in izjemna sodelavka, ki veliko ve in je vedno pripravljena na skupne premisleke o kontekstih, v katerih pripravljamo naše programe.
Ko oddam katalog, pokličem otroka in odpravimo se na izlet, kar tako, v petek popoldne. Kadar mi uspe začeti vikend že v petek, to postane prava mala počitnica. In ta vikend si to res želim, ker jutri praznujem 40! To se mi je včasih zdela strašno visoka številka, ampak zdaj drugače gledam na ta leta. Prinašajo mi prijetno pomiritev s seboj in neko lepo zadovoljstvo z doseženim, s tem, kje sem v življenju.
S sodelavkama Majo in Almo smo dogovorjene, da se z otroki dobimo v Šobcu, na kopanju. Ker se naši otroci veliko družijo, se dobro poznajo in super razumejo. Lev in Iva sta se celo pot veselila družbe. S seboj smo imeli sup in dame smo komaj prišle na vrsto za supanje, ravno za par spektakularnih padcev, ki so izzvali valove otroškega hihitanja.
Zvečer smo bile dogovorjene še z Mojco za pivo kot uvod v rojstnodnevno praznovanje, le da je bila namesto piva za darilo večerja presenečenja v Ateljeju, ki je letos dobil Michellinovo zvezdico. Uh, kakšni neverjetni okusi! Ko sem čisto očarana prišla domov, pa so me doma čakali prijatelji - in noro lušten žur, ki mi ga je pripravil Urh!
/ SOBOTA, 15. AVGUST
Vsako leto praznujem rojstni dan, tik preden se začne festival Mladi levi, in vsakokrat mi praznovanje hodi malo narobe, ker so zadnji predfestivalski dnevi še posebno napeti, vedno se zgodijo kakšni nepričakovani zapleti ali pa ugotovimo, da smo na kaj čisto pozabili. Ampak tokrat sem si vzela čas.
Malo polomljena od prejšnjega večera sem se prizibala v sončno jutranjo dnevno sobo, kjer sta me otroka s pričakovanjem opazovala, ko sem poskusila rojstnodnevni zajtrk, ki sta ga pripravila. Na Ivini specialiteti iz jogurta in karamele je bila z jagodami izpisana moja nova številka, Lev pa mi je pokazal posnetek iz Minecrafta, kjer je zgradil napis Mami 40. Zdaj cel majnkreft svet ve, koliko sem že stara, me je spreletelo.
Krasen dan je bil, na prijetno kosilo smo šli z mamo in sestro Lariso, potem pa me je najboljša prijateljica Ajda odpeljala na razvajanje v savno in na masažo. Dan se ne bi mogel lepše končati!
/ NEDELJA, 16. AVGUST
Nedelja je že prinesla malo predfestivalske nervoze. Ta je bila dobra zato, da sem premislila, kaj vse še moram postoriti. Vsako leto naš festival mediji dobro pokrivajo, in zato sem se želela potruditi, da jim pripravim čim več zanimivosti o avtorjih, ki jih bomo predstavili. Ko sem pisala sporočila novinarjem, sem se ujela ob razmišljanju o tem, kako se mi zdi pomembno, da počnem nekaj, v kar verjamem - v potencial umetnosti, da svetu prinaša kritično misel in drugačne poglede, da svet enostavno dela lepši in boljši. Strašno imam rada gledališče, festival Mladi levi pa je zame vsakoletna poslastica, na katero se pripravljam več mesecev in ki se je neskončno veselim.
Na kosilo smo odšli k tašči in presenetila me je s prekrasno uro. Urh se je pomuzal, da zdaj ne bom več imela izgovora, da ne bi bila točna. Prijetno popoldne se je prevesilo v delovni večer. Urh je z otrokoma pakiral, zjutraj bodo odšli še na kratko kampiranje v Bohinj, na zadnje mini počitnice pred šolo. Jaz pa sem se lotila pregledovanja prevodov intervjujev, ki sva jih s Klaro pripravili z umetniki, in Špeli sem obljubila, da do jutra pregledam zapise na spletni strani, da vnese popravke. In ker je strašno hitra, je nujno, da se pripravim vnaprej.
/ PONEDELJEK, 17. AVGUST
V Bunkerju imamo nekaj pomembnih tradicij, ena med njimi je jutranja kava; včasih potrebujemo tudi "sto kav", kot temu reče Mojca. Brez tega skupnega časa bi se veliko težje kalibrirali in vstop v dan bi bil trši. Ko sem prišla v pisarno, je vsa ekipa že sedela za rumeno kuhinjsko mizo, pogovarjali so se o vikendu in o novicah v časopisu, Polona je ravno že tretjič pristavila kafetjero. V Bunkerjevi pisarni smo trenutno same ženske, z Nevenko, našo direktorico, na čelu. Se pa ekipa vedno okrepi poleti, ko potrebujemo malo pomoči za festival in to prinese v ekipo nek svež veter. Skozi leto z nami v Stari elektrarni delajo naši trije tehniki, Igor, Andrej in Duško. Za festival se tudi tehnična ekipa okrepi. V Bunkerju delamo z veliko zunanjimi sodelavci, z mnogimi sodelujemo na dolg rok. To prinaša povezanost, občutek skupnosti in naša sodelovanja so lepa.
Poleg jutranje kave smo vzpostavili še eno trdno institucijo - v pisarni si vsak dan kuhamo. Takole okrog poldneva se malo začnemo gledati, nato pride Nevenka in reče, da ima eno pomembno vprašanje: kaj bomo danes jedli? Vsak dan se kdo javi, da gre v trgovino, nekdo drug skuha, in ko se iz kuhinje zasliši "kosiiiilooo", se nagnetemo okrog mize in ob deljenju velike sklede solate, pečene zelenjave ali pa zlate stalnice - špagetov s pestom - se zgodijo sestanki, plani, razrešimo kako organizacijsko zagato ali pa samo sprostimo paro. Danes ni bil dan za navadno kosilo- danes je bil na vrsti moj rojstnodnevni brunch. Alma je vsakemu spekla jajčka, in ker obvlada kuharske prijeme, je vsak dobil drugačna, kakršna si je pač zaželel. Srknili smo tudi eno mimozo in se potem strašno dobre volje odpravili vsak k svojemu opravku. Moja tema dneva so bile korekture festivalskega kataloga in vesela sem bila Majinega ostrega očesa. Zvečer smo oddale katalog v tisk, z Leo sva si nazdravili z zadnjo limonado in počasi sem odkolesarila proti domu.
/ TOREK, 18. AVGUST
Zjutraj sem prespala "snooze" na telefonu in dan se je začel hektično. Skokoma sem se oblekla v športno opremo in odhitela na Tabor, kjer so se že zbirale sodelavke in naše sopotnice iz nekaj drugih nevladnih organizacij ter učiteljica Renata, ki že tri leta, vsak torek in četrtek, vodi telovadbo. To je super način za pričetek dneva, samo danes ni bil ravno moj dan. Ampak vse se je popravilo, ko smo se po telovadbi zbrale ob obveznem sendviču in na "sto kavah" v Bunkerjevi kuhinji. Potem se je delovni dan začel v pravem tempu.
K nam je prišla prva mednarodna gostja, brazilska producentka in igralka Aline, ki bo z nami ostala kak mesec. Hitro smo jo uvedli v naše navade in že si je nadela predpasnik ter pomagala skuhati kosilo za vedno številnejšo ekipo. Po kosilu sva se pogovarjali o tem, kako posebno je vzdušje, ko se približuje festival, in kakšen užitek je čutiti se del neke širše "svetovne gledališke sredine". Nekaj univerzalno lepega je v pripravljanju takšnih dogodkov, pa naj bo v Braziliji ali v Sloveniji.
Potem smo se zbrali v gručico v "južni pisarni" in posneli mini video "vse najboljše" za našega tehničnega direktorja Igorja, ki, tako kot jaz, vsako leto praznuje rojstni dan tik pred festivalom, že 23. leto. Če kdaj nehava delati pri Mladih levih, bova sploh še znala praznovati rojstni dan drugače?
Ko se je dan prevesil v večer, smo se dobile s Tajko, Ano in Alenko - od štirih tri praznujemo 40 let v enem mesecu. Poskusile smo nekaj res dobrih domačih piv v simpatični pivnici Lajbah. Bil je pravi poletni večer, prehitro se je končal.
/ SREDA, 19. AVGUST
Naenkrat sem se zavedela, da sploh še nimam obleke za sobotno otvoritev Mladih levov. Četudi bomo morali letos izpustiti tradicionalni mladolevovski ples, ki vedno zaokroži otvoritveni večer, se mi zdi nova poletna obleka skoraj nujna, da se lahko festival dobro začne. Samo časa mi zmanjkuje za nakup.
Jutro sva začeli z Mojco in enim od slovenskih umetnikov, ki se bodo predstavili na festivalu, Jako Andrejem Vojevcem, na intervjuju na Radiu Slovenija. Ko smo govorili o programu letošnjega festivala, se mi je spet zazdelo, da bo kljub vsem omejitvam in spremembam odličen.
Danes smo pričeli postavljati razstavo Pometeno pod preprogo, ki sta jo zasnovala umetnika iz dunajskega kolektiva God's Entertainment in v kateri sta skozi dvomesečno raziskovanje zbrala stvari, ki jih Slovenci pometamo pod svojo preprogo.
Prispela je tudi Italijanska umetnica Francesca Grilli, ki bo ducat lokalnih otrok v štiridnevni delavnici učila palmije, branja z dlani. Na predstavi Iskre se bodo lahko odrasli gledalci prepustili otrokom, da jim ti napovedo usodo. Ta menjava pozicij moči, če je le iskrena, mora biti izjemna izkušnja.
Ko počasi kolesarim domov, se veselim spet videti otroka, ki se vračata s počitnic, in komaj čakam enega zadnjih mirnih večerov z Urhom, preden se začne festivalski tempo. Jutri že odpiramo festivalsko kuhinjo za ekipo in umetnike, pridejo novi gostje, ampak danes je … zen.
